Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lanež nad Mačami (II. del)


Iz žleba v ruševje ...


Na grebenu Kozjeka ...


Vse polno ...


Prvi prehod ...


Tokrat tamkajle gori ...


Lanež, kaj vse ponujaš ...


Lepo se je izšlo ...


Srednji vrh in Cjanovca ...


... iz morja zelenja ...


Ah, ja ...


Lomastenju še ni videti konca ...


Dolga njiva ...


Bašeljski vrh ...


M. Grintavec z Licjanovca ...


Komaj čakam snega ...


Z Bašeljskega vrha ...


Naravnost s Kozjeka ...


Tokratna je rdeča ...


Pohajkovanja ...

torek, 17. maj 2011, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 2637

Iskanja - Stane Škrjanec: Ubogi gospod. Revež se sploh ni zavedal, da je z reakcijo prilil le olja na ogenj! Zvedavo gospo je namreč neustavljivo zanimalo, kaj neki za vraga pomeni umolk'n ... 

V zadnjem času sem se kar nekajkrat potepal v okolici Laneža in se vedno znova zalotil v istem občutju. Kakšna gora je pravzaprav Lanež? V bistvu bi ga v določeni meri lahko primerjal z Rzenikom; na eni strani blaga kosmata pobočja, na drugi za robom prepad. Seveda je mogočnost Rzenikove severne stene neprimerljiva z otroško navihanimi stenicami na Laneževi zahodni strani, a ne morem si kaj, da mi gori na prvo oko ne bi delovali podobno. In kakor me je prevzela divjina Rzenika, tako sem se zapletel z njeno manjšo hčerjo. Lanež kaže najimenitnejši obraz v spodnjem, zahodnem delu podolgovatega hrbta. Tamkajšnje razbrazdano skalovje spodbuja pobeg v številne skrivnosti, ki si jih najraje zamišljam zvečer. Skozi spalnično okno bi jih lahko odgrnil skoraj z roko, tako blizu so, preden zaspim …

Čarobni pogled s spalničnega okna ...

Na lepo nedeljsko popoldne se odpravim v robe. V malem nahrbtničku tovorim nekaj kosov plezalne opreme, saj me drži, da se bo tokrat nekje zalomilo. In res se je. Iz doline Suhe po svoje pristopim pod stene, ki mi tako pogosto burijo domišljijski nemir. Pred zidom se v znak spoštovanja na kratko umirim, površno razgledam ter se ob njem pričnem pomikati v levo. Navzgor stremim za možnimi prehodi. Kaj hitro se znajdem v strmem zatrepu. Prav neverjetno se mi zazdi, ko še čisto na koncu naletim na debele smreke, vraščene med stene. Dostop v sam zatrep ni enostaven. Skozi ozko grlo moram poplezati po nemarno spolzkih skalah (blato). Ko se naposled znajdem v vlažnem, temačnem kotlu, uvidim, da plezariji iz njega ne bom več kos (najmanj III. stopnja, povsem mastne skale). K sreči imam pri sebi opremo za spust ob vrvi, saj mi tudi vstopni del v zatrep v sestopu prav nič ne diši. Pod stenami se namenim v drugo smer. Po strmih prehodih dosežem travnati žleb, markantno zarezo, vidno že iz doline. V žlebu me pričaka stečina, ki v gostem rušju hitro ugasne. V rahlem prečenju v levo se znajdem v novem žlebu, ki spodaj ne kaže varnega izteka. V ogib lomastenju raje plezam po skalah po steni žleba, ki se izteče v eno samo kosmatje. Nad žlebom strmina popusti, v neposredni bližini pa se znajdem na obžagani stezi! Kdo bi si mislil …

Še doli bo bolje ob štriku ...

Kaj hitro ugotovim, da sem iz žleba izstopil tik pod ploščadjo, nad katero sameva prehod, s katerim sva si podala roko med mojim prvim obiskom Laneža. Lovska stezica me začuda v pičlih desetih minutah pripelje na planino Dolgo njivo (tik pred planino težje sledljiva). No, morda mi je le čas na njej tekel neprimerljivo hitreje od tistega v spodnji divjini. Z Dolge njive se po markirani poti povzpnem še na Srednji vrh in z njega na Cjanovco ter se po strmih travah Zaplate po svoje spustim na pot proti koči na Hudičevem borštu. Markirano uhojenko spet zapustim na grebenu Kozjeka ter se namenim proti lovski koči. Spred nje užijem prekrasen pogled na še sveži brezpotni vzpon po žlebu, obenem pa me zamika že novo dejanje … Pod kočo jo uberem po desni stezici. Ker se na sedlu v gozdu izgubi, se namenim grebenu Kozjeka slediti vse do doline. Presenečen nad dejstvom, da na njem ne odkrijem nobene poti, se vdam brezpotnemu vandranju preko strmih pobočij, ki me v sklepnem delu izpljunijo na cesto nad Mačami. Krog je sklenjen.

Prekrasni avriklji na grebencu nad Kozjekom ...

Novo dejanje?
Tokrat se do lovske koče na Kozjeku povzpnem po markirani poti iz Suhe, za katero bi marsikdo rekel, da se vleče. No ja. V snegu prav gotovo ne bo dolgočasna. Sploh s smučmi na nogah. Grebenu Kozjeka, ki v zgornjem delu prehaja v območje Laneža, kanim slediti, dokler se da. Že spred koče se kaže, da je greben morebiti večinoma hoden brez plezanja. In kaj se izkaže? Pravljica! Naravnost čudovit grebenec mi postreže z  uživaškim špancirom po travah med avriklji, lepim razgledom in na splošno dotikom posebnega. Težave so krotke, le kratek prehod je malce bolj strm ter sem pa tja se treba malo prijeti, a nič prehudega. Ko sem na vrhu grebenca zabredel v rušje, se mi je po pravkar prehojenem nemalo stožilo. Lomastenja skozi kosmatje je dobesedno za vzorec. Že po nekaj metrih stopim na področje podrtega drevja, kjer prestrežem lovsko stezo, s katero sva se spoznala med zadnjim obiskom. Tokrat ji sledim v obratni smeri. Le nekaj korakov od mesta, kjer sem prvič stopil nanjo, se je, ti šment, kot duh izgubila v gostem zelenju. Na poznani plato pod zahodnim ostenjem prilomastim z veliko težavo, čeprav gre v resnici za zanemarljivo daljavo. Niti sanja pa se mi ne, da je to le nedožno ogrevanje …

Lepo prehoden grebenec nad Kozjekom ... Najbolj strmo mesto na grebencu nad Kozjekom (da se ga tudi obiti) ... Ošvrk iz rušja na vrhu grebenca ...

Pod stenami po optimalnih prehodih obidem pasove kosmatja ter prečkam široki graben, po katerem bi se zlahka povzpel na zgornji rob. A zamika me drugačen pristop. Iz grabna pričnem z vzponom v strmo levo pobočje. Ko dosežem vršno sleme, uvidim, da naprej ne bo šlo prav zlahka. Že prvo skalnato rebro moram obiti po desni, višje pa se mi skoraj dokončno ustavi. Levo prestrme stene, desno skalnati zid, po sredini pa ozek, kar strm pas rušja, do katerega je treba še malo poplezati. Ne kolebam prav dolgo. Višje si med vijugom skozi rušje trudim zapomniti orientire za morebiten umik, ker človek v takšnem svetu nikoli ne ve. Na razvednejši točki hvaležen sprevidim, da sestop po smeri vzpona le ne bo potreben, saj se mi zgoraj kažejo lahki in varni prehodi. Lanežev rob pohodim v bližini pomola, ki gol in z na pol podrtim možicem opazno izstopa iz slike. Slike? Obzorje namreč naenkrat prekrije živozelena (ruševje), ki ji ni videti konca! Prav neverjetno lepo in strašljivo obenem.

Le kdo ga je postavil v tej odročni samoti (sem ga malo popravil) ...

Ne preostane mi drugega, kot hajdi - v preboj. Prvim praskam se umikam s plesom po prepadnem robu (kakšna ironija; z rušjem v pomoč). A žilje me naposled neizogibno povleče medse ter pospremi na trnovo pot. Ne bom trdil, da sem bil bitko epskih razsežnosti, saj sva si z rušjem vendar prijatelja, a ko lomastenju v 'prijetni' vročini kar ni in ni videti konca … Sladko pričakovanje, da bo od mesta, kjer se na greben preko čistine z Dolge njive prigrize poseka, drugače, me je potoklo še bolj. Ja, poseka gre le do roba. In nosi povsem drugačen namen. In ko sem že ravno pri tem - navkljub navidezno težkim besedam si srčno želim, da žaga ne uide predaleč z vajeti.
Med sklepnim prestopanjem po do zadnjega diha kosmati grbi Laneža se sprašujem, kje ima gora sploh vrh! Obraz se mi pri tem razleze v nasmešek, s katerim mi je odgovorjeno …

Poseka gre le do grebena ... Na čase tudi izjemno uživaško (golo) ... Pogled z Laneževega vršnega grebena ...

Na Malem Grintavcu se zapletem v pogovor z gornikoma, ki sta opravila sijajno pot (Preddvor-Sv. Jakob-Cijanovca-Srednji vrh-Mali Grintavec). Na simpatični par kasneje naletim še enkrat, tokrat pred zaprtim domom na Kališču. In ko se nam pridruži še zgovorna gospa (Štajerka), za mizo stresamo prebliske, ki vzdušje razveselijo. Med drugim se od srca nasmejim, ko se spustimo v seciranja različnih slovenskih narečij. Za konec sestavka se bom tako oprl kar na primerno besedo iz hribovske štorije zgovorne gospe. Na kratko je šla prigoda takole ...

Nekega dne je šla dotična gospa z nekim gospodom v hribe. Pozabil sem sicer, kako globoka narečna razlika je zevala med njima, a gospe (Štajerki kot Štajerki) jezik ni hotel dati miru za zobmi. Ves čas hoje je opletala z njim. Gospod je vse skupaj kar dolgo v miru prenašal, naenkrat pa je iz njega vendarle bruhnilo: »Zdej pa umolk'n«!
Ubogi gospod. Revež se sploh ni zavedal, da je z reakcijo prilil le olja na ogenj! Zvedavo gospo je namreč neustavljivo zanimalo, kaj neki za vraga pomeni beseda umolk'n!
Bo že čas, da tudi jaz utihnem.

Pa lep pozdrav in srečno.

eXTReMe Tracker