Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gonžarjeva peče!

torek, 17. maj 2011, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3144

Polet - Grega Kališnik: Tri jurje evrov pa pol pa manj kot tri leta in pol pa je nad Vinsko Goro vzniknila športna ferata, ki maje domačijsko pojmovanje in pojmovnik zahtevnosti.

Ko po rokah valjam Klettersteig Atlas Österreich ali pa papirnatega sorodnika zavarovanih plezalnih poti, ferat Južne Tirolske in Dolomitov, v prvem več kot, v drugem malo manj kot dvesto jekleničastih predstavnic, vem, da sem z drugega planeta – planeta Slovenija. Kjer po nižinah, sredogorju in okoli vršacev veje zdrahovlada. Kjer, kar koli bom rodil, vem, da bom splavil, če ne ene resnice, pa drugo, motil se bom vsaj terminološko, če ne tvarno, vsebinsko. V goreznanstvu.
Seveda so jeklenice namenjene varovanju tudi pri nas, od nižje Gradiške ture vrh Vipave do nekoliko višjega Triglava, celo sila cenjeni in s prodajnih polic že zdavnaj izginuli vodnik po 50 zavarovanih plezalnih poteh imamo (obogateni natis nikakor ne pikira z neba). Pa vendar, gre za naskakovanje gora po pretežno naravnih prehodih, kovina ni, se kar tako izrazim, sama sebi namen.

Tretjega četrtega
Tretjega aprilskega dne se je zgodilo čisto blizu vas – zbrala se je gruča in uresničila sen, no, vsaj namen. Opozorjen sem bil, da se po specializiranih revijah že tepejo za kozorogovo senco, ampak zadeva je zame pretežka, prepičlo kilometrino imam na učnih poteh. Kar se je zgodilo nad Vinsko Goro, pod Gonžarjevo pečjo, bom imenoval športna ferata, navkljub temu, da so jo postavljavci, lastnik, skrbnik je PD Vinska Gora, imenovali zavarovana plezalna pot ali učni poligon. Športna zato, ker stopnja njene (ekstremne) zahtevnosti nakazuje, da varovalne naprave kot sredstvo cilja nimajo zunaj sebe, niso v pomoč napredovanju po prehodih, ki jih je izlizala narava, ampak so edina bilka (na ključnih mestih so sama pot) na 575 metrov visoki vrh oziroma stojišče dvajset metrov niže. Težkokategorna aerobika pod milim nébesom.
Kako prelomna so vprašanja, ali pri nas potrebujemo zahtevnejše ferate ali ne, ali so Avstrijci s svojim natepavanjem nenaravnih elementov v skale napredni ali zabiti, prepohlevni služabniki turističnega izčrpavanja narave ali ne, pa kako je feratarstvo najbolj pikzigmarska variacija osvajanja vertikal, kako se ga lahkomiselno lotevajo popolnoma nepripravljeni, alzo, igrica na dosegu roke, pa tudi na dosegu nevarnosti.
Odgovori na rašomon so odvisni od tega, kateri veter vam jih pripiha na pladenj. In še desetletja bi se drobilo votel grušč, če ne bi bilo Vinskogorčanov s somišljeniki. Na Gonžarjevo peč so že zelo dolgo nameravali speljati zahtevnejšo pot, pred tremi leti pa je Milan Domitrovič vpadel s pobudo, da postavijo ferato.
Kako oster kavelj v jedro gorebrižništva pomeni ferata, morda nakazuje, da so od pobude do rezanja traku minila rejena tri leta. Tri leta so potrebovali v PD Vinska Gora, da so jo zgradili v sodelovanju s šaleškim alpinističnim odsekom, katerega člana sta gonilna silnika Domitrovič in Mijo Kovačevič, in s pomočjo tehnične ekipe komisije za planinske poti pri PZS.

Dovoljenja, elaborat
Predsednik vinskogorskega planinskega društva Tomaž Kumer razloži, kako iz nič nastane ferata. »Ko se odločimo za projekt, naberemo za fascikel dokumentacije.« Našteva dovoljenja zavoda za varstvo narave Celje, kmetijskega ministrstva, zavoda za gozdove, dobili so kajpak soglasje dveh lastnic zemljišč, kjer pot poteka. Pa lovci so dali svoj štempelj, pa gozdarji, krajevna skupnost, občina Velenje, pred njimi je bila še najekstremnejša navpičnica, Planinska zveza Slovenije. Na podlagi dovoljenj je Domitrovič spisal elaborat o nadelavi poti in predložili so ga PZS. Znano je, kako organizacijska pokrovka (novim) feratam v našem visokogorju žuga z absolutnim nejem, s tem se ne nazadnje strinja tudi Kumer. »Soglasje PZS smo dolgo čakali,« pove. Temeljni hakelj je, kot razumem, da Gonžarjeva ojeklenjenka ruši ustaljeno pzsjevsko opredeljevanje zahtevnosti planinskih poti – te so na sončni strani Karavank, Julijcev in Kamniških lahke, zahtevne, zelo zahtevne. Kar široki razredi za tolikšno raznolikost. Verjemite mi vsaj to, vi, ki ne hodite v hribe. Ferata Gonžarjeva peč ni lahka, ni zahtevna, ni zelo zahtevna. Je zelo težka.
Težavnostno opredeljeno gonžarjevsko dvobesedje je prevod opiranja na avstrijski model, kjer poznajo lestvico od A do bojda že F. In slovenska premierka sodi v razred D/E. Ne vem, res tvegam, ampak zdi se mi, da kar je v naših gorah poferatirano, ne sega prek C. Če se motim, vrzite kamen v mojo smer. Kojci prek meje z Italijo, nad dolino Glinščice, pa je že ferata ponekod D-zahtevnosti. Kmalu prek Karavank v Avstriji pa – raje ne natipkam.
Feratarstvo zahteva specifično opremo in specifično nastrojenost (saj jo tudi sinhrono plavanje). Kot tudi običajna hoja v hribe, poti si izbiramo pripravljenosti, znanju, izkušnjam primerno (to je svetal cilj). Gonžarjeva peč že z začetno platjo poskrbi, da naravna ovira vrže razse tiste, ki so malo premalo žgancev zgoltali. Nič posmehljivega, zagotovo pa Gonžarca ni za naključnega mimohodnika. Snov te učne poti je za feratarsko zelo brihtne.

Sva šla v uk
Namenjena je vadbi vseh, ki nameravajo v feratarsko piflanje v tujino. In sva šla na učnih 25 minut z Dejanom. Z avtom do približno Arje vasi, nato proti Velenju, v Vinski Gori z glavne ceste, pa po vijugah navzgor do parkirplaca pri cerkvi sv. Janeza Krstnika. Naprej z avtom nikar.
Možak, ki ima veliko natipkati proti feratam – zadnje čase, včasih jih je malal v najživejših, sanjskogorskih barvah – je imel prav, ko se je pridušal, kako imajo Esterajherji ferate že za vsako oštarijo. Tudi vrh Vinske Gore je mini barček, sila luštkan, imel je edino slabost, pravzaprav odločilno, tudi ob najini vrnitvi je bil še zaprt.
Ja, vrnitev, kje je pa začetek? Nekoliko temnejše misli so me objemale, ko sta naju obe gospe, ki sva ju povprašala, kje se gre, kamor se pač gre, opozorili: »Pazita, da ne bosta dol padla!«
Od avta do vstopa v peklenico sva življenju odštela približno deset minut, nisem dobro na gsm videl, tako se mi je ročica tresla. Preslikava vzporednih svetov, internetnega in dejanskega, je pri Gonžarjevi peči navdušujoče verna. Tako kot imajo zadevo izpeljano na papirju oziroma spletišču, po zgledu Avstrijcev, s podatki, opozorili, skico – je veselje hoditi tudi po živi naravi. Markacije, table usmerjevalke in nenadoma desno, vstop.
Dejan v planinskih čevljih, jaz v plezalkah, on naprej. Je hipoma, v območju D/E, v ključu spodnjega režnja smeri in morda celotnega podviga, začel jamrati, da vse skupaj ni nedolžen kašelj. V čevljih. Meni pa se je spodaj vrtelo, ko sem ga fotografiral v razkoraku. Ko je pregrmel čez najhujše, se je naglas vprašal: »Kaj naj zdaj, a te fotografiram ali pazim nate?« Sem se, vsaj za začetek, odločil za slednje, fotke bova že dobila ali pa komu zmaknila, saj ne bo prvič med hribolazci.
Črne slutnje niti niso imele prostora, da bi se mi podile v glavi, sem jih izpihnil, izdihnil in se, nekoliko trpeč v podlakteh, privlekel čez spodnji ključek. Zelo pokončna plata, plitvi stopki, pa še malo jih je. Težko vam natančno povem, kaj je temu sledilo, bilo je precej lažje, a nikakor vnemarno. Eno sekundo prevroče, drugo je ledenično povleklo. Potem pa nenadoma vpisna skrinjica, še angelčki bi je bili veseli, noter dva zvežčiča, zagrabil in odprl sem tistega, ki mi je bil par milimetrov bolj pri roki, in se – prvič v življenju v hribih vpisal, podpisal. Čez nekaj ur, ko sem se na daljavo pogovarjal s Kumrom, mi je povedal, da se je v dobrih dveh tednih na novotariji preskusilo približno 200 junakinj, gotovo je bil vmes tudi kak junak. Se vprašam – tepcev, revšetov ali pak ljubiteljev veje vertikaliziranja? Ki, dokler nikomur ne škodijo, naj v miru počivajo. Pardon, plezajo.
Za skok na vršno stojišče je bilo treba uporabiti dva ključka, drugače, čakala naju je še ena zagata, ocene D. Popolnoma druge narave kot spodnja, zaradi izpostavljenosti morda komu še manj pisana na roke in noge, vsekakor drugačen zalogaj. Morda kakšen stop več, vsekakor nič preveč, pa zajla tako speljana, kot je velikokrat v feratah. Skoraj malo v napoto, te prisili v skrivenčenost. Pa zgoraj, se zdi, je skala manj zanesljiva, bo, se bojim, treba sem ter tja zadeve preveriti. Da se ne bi kak kamen rázklal, na dvoje na troje.
Vsak napor sčasoma izgine v preteklem in veter na vrhu je sproti odnašal najine krike zmagoslavja. Če ne bi vleklo, se ne bi drla, bi kdo spodaj mislil, da se nama je zgodilo tisto, na kar sta naju opozarjali Vinskogorčanki. Človek bi malo posedel in se razgledal, če ne bi bilo tako nepoletno. Dol, mimo zaprtega okrepčališča, v civilno opravo.

Znamka pa še izum
Pa smo spet tu. Čeravno moja strast do ferat ravno letos nekoliko ugaša, se mi zdi fajn, kako je približno trideset ljudi porabilo 400 prostovoljnih ur. In če je športna ferata za koga hudič, naj ima mlade. Ali pa ne, čeprav slutim, da zgledi, nekomu še tako kvarni, vlečejo. Učni poligon Gonžarjeva peč je teoretično in praktično podprt kot morda nobena pot pri nas. Z elaboratom so se zavarovali pred takšnimi ali drugačnimi negativnimi vplivi (na dveh nogah), material pripeljali iz okolice Innsbrucka, ob odprtju izdali znamko, stožci, ki blažijo morebitni udarec varovalnega kompleta ob klin, pa so, slišim, Domitrovičev izum.
In koliko je vse skupaj stalo? Tomaž Kumer: »Plezalno pot je v celoti financiralo PD Vinska Gora.« Odšteli so za njihove mišice vrtoglavih 3500 evrov. Zadeve so namreč relativne. Pred meseci sem se zanimal za umetni balvan, visok približno tri metre, nekaj deset oprimkov, za šestletnega otroka idealen, tudi za odraslega dobrodošel. Cena? Skoraj pet jurjev. Ja, čudna so pota navpična.
Sicer pa, navdušencem in namrščencem. V Vinski Gori greste lahko z magistralke desno ali ne. Desno vam še pogledati ni treba. Iz velenjske smeri pa vse velja za levo.
P. S. Doma mi je, polnemu vtisov, kapnilo – ena knjižica v skrinjici je bila v podpisovanje, ena izražanje vtisov. Jaz sem se podpisal, kjer bi se moral vtisniti.

Grega Kališnik

Komentiraj (1):

Zlatko Kolšek, sreda, 18. maj 2011, ob 14:26

Sem doma v bližini G. peči in sem jo že nekajkrat preplezal. Moram priznati Grega, da si zelo dobro tole napisal.
Lp Zlatko

eXTReMe Tracker