Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V Baško ne brez klinov

06.05.2011

Drugi plezalno pohodniški tabor na otoku Krk so združeno organizirali vodniki PD Sl. Konjice, PD Ljubno in PD Velenje.

Tabora na otoku se je udeležilo 134 ljubiteljev gora, večinoma pohodnikov, devet navez pa so sestavljali plezalci in člani treh alpinističnih odsekov.

V dveh dneh smo opravili več kot 36 večraztežajnih vzponov. Trije športni plezalci so se poleg tega še dodobra naplezali v kratkih športnih smereh. 17 plezalcev - pohodnikov je opravilo pohodno - plezalno turo čez enega od kanjonov, tri večurne pohode po otoku pa je pustilo za sabo okoli sto udeležencev - pohodnikov.

petek, 13. maj 2011, ob 05:28, Mijo Kovačevič, ogledov: 2848

ŠAO - Emil Movh: To, da se človek odpravlja na morje plezat – posebej še na otok, ne razume vsak »normalen«. Morje je vendar za sončenje, kopanje, žuriranje… pleza pa se menda v hribih.

/.../ Že prejšnji dnevi so potekali v duhu alpinizma. Napoved in ogled filma Sfinga, nato Mijotov mail, da se za Baško obvezno rabijo kladivo in klini. Nisva verjela, da se to res rabi (Mijo je včasih zelo za »ziher«), sva iskala še druge informacije – od športnih plezalcev, ki so v Baški že plezali. Vsi njihovi odgovori so bili, da tega pa res ne rabiva, da oni že vejo …

/.../  Jutro se hitro zbudi. Lepo, sončno. Obeta se vroča plezarija. Pregledamo opremo, Mijo določi naveze. Še vedno je brezkompromisen za kladiva. Alenka vzame zidarskega – za vsak primer. Po vodničku se odločimo, kaj bomo lezli. Pridemo k stenam. Moramo narediti sidrišče.

Svedrovcev ni. Kaj sedaj? Začnem se razgledovati po razpokah in izbirati, kje bo pristal moj prvi klin (za resno rabo) v življenju. Tisti v Pakli pred dobre pol leta so bili samo za vajo in z mislijo, da tega pa že ne bomo nikoli rabili.

 

In začelo se je. Stane - moj vodeči - pregleda varovališče, pregledava varovanje in Plezam! Varujem!, prvi metulj, drugi klin, Pol štrika!, tretji klin, Podri varovanje!, Konc štrika!, Varujem!

Ha, klin je treba tudi izbiti. To pa je malo težje, kot ga zabiti. Ampak vaja dela mojstra in oba klina sta kmalu zunaj. Začne se plezarija in – občutki so enkratni. Stena, sonce, morje…. Kaj si lahko človek želi še več. Na žalost ugotavljam, da človeški spomin ni trdi disk in včasih kaj tudi pozabi – ampak pod budnim očesom Staneta je vse pod nadzorom. Splezava prvo smer, splezava drugo smer.


Tretja je precej zahtevna – posebej prvi raztežaj. Ko splezam ključni del, je potrebno izbiti klin. Trudim se, a kljub temu na koncu klin odleti. Pristane kakšnih 10 m nižje na polički. Še sreča, da bo po tej smeri prišla še ena naveza, da mi ni treba nazaj.



Skoraj na vrhu me čaka še eno presenečenje – adrenalinska škrbina, ki jo je treba prestopiti v razkoraku. Sreča, da je spodaj samo par metrov. če bi bilo malo več, bi bila resna kriza. S pomočjo nasvetov »od zgoraj« varno naredim prestop med pokončnima stenama na trenje in kmalu sem na vrhu tretje smeri. Sledijo ostale naveze.

/.../  v prvem raztežaju, pa potem v škrbini zadnjega raztežaja smo pravzaprav ugotovili, da v lahki trojki niso le problemi tretje stopnje, ampak te lahko preseneti tudi kaj krepko zabavnejšega ...

Celotna zgodba na ŠAO >>>  

Emil Movh 
tečajnik 

Oznake: USP

Komentiraj (1):

Rok Godec, petek, 13. maj 2011, ob 11:38

Na željo avtorja prvega komentarja so bili brisani vsi trije. Urednik

eXTReMe Tracker