Gorski vrtovi: Kdo še ni slišal za slavno blagajano, ki jo je nekoč v Polhovem Gradcu obiskal sam saški kralj Friderik Avgust II.? Morda pa bi si drugi volčini tudi zaslužili več pozornosti, kot so je deležni sedaj.
Volčini spadajo v družino volčinovk (Thymelaeaceae). Od kod pa rodovno ime Daphne? Stara grška legenda pravi, da je bog Apolon z ljubezenskimi željami zasledoval nimfo Daphne. Ko mu ni mogla več uiti, je poklicala na pomoč samega Zevsa. Ta jo je spremenil v lovorjev grm. Volčini imajo liste res nekoliko podobne lovorjevim, le da so pri večini vrst manjši. So grmičaste trajnice. Cvet pravzaprav nima venčnih listov; nadomeščajo jih barviti čašni listi, običajno štirje, združeni v dolgo cev. Prašnikov je 4–5, plodnica ima en predal, plod pa je omesenela jagoda s koščico.
Kako je nastalo ime volčin, mi ni uspelo izbrskati, sklepam pa, da ima to ime nekaj opraviti s strupenostjo rastline. Domačih imen je veliko, eno pogostejših je jožefica, kar namiguje na čas cvetenja že v drugi polovici marca, ko goduje sv. Jožef.
Navadni volčin (Daphne mezereum)
Na redko razvejenih pol do enega metra visokih grmičih zgodaj spomladi lepo zadišijo rožnati ali rdečevijolični cvetovi. Široki so okoli enega centimetra in nameščeni vzdolž zgornjega dela olesenelega stebla. Listi se razvijejo postopoma med cvetenjem kot zeleni šopek na vrhu stebla. Niso usnjati. Ta vrsta volčina je pogosta v gozdu od nižine do subalpinskega pasu, kjer ni več dreves, po vsej Sloveniji. Poleti dozorijo njegove živordeče, dobrega pol centimetra debele jagode.
Celotna rastlina je strupena. Vsebuje jedko smolo mezerein. Že stik s kožo lahko povzroči vnetje, zaužitje lubja ali plodov pa celo smrt.
Dišeči volčin (Daphne cneorum)
Na vrhu vejic nizkega, poleglega grmička spomladi zacvetijo šopki rdečih ali rožnatih cvetov. Ima majhne širokočrtalaste, celorobe, bleščeče zelene liste, poganjki so prileglo dlakavi. Kratko dlakavi sta tudi plodnica in zunanja stran cvetnih cevk. Plodovi so eliptični in oranžnorjave barve. Rastlina je precej redka, raste na kamnitih in travnatih sončnih pobočjih raztreseno po vsej državi. Najdemo pa jo lahko do montanskega pasu (okoli 1500 m). Od leta 1922 je zavarovana, saj bi jo zaradi privlačnosti ljudje lahko z nabiranjem iztrebili. Na Goričkem raste posebna, grmičasta podvrsta tega volčina.
Progasti volčin (Daphne striata)
Ta rastlinica je precej podobna dišečemu volčinu, le da raste višje v gorah in, razumljivo, zato tudi kak mesec ali dva kasneje. Grmiček je zimzelen; ima gole listne poganjke. Listi so tanko usnjati, črtalasto klinasti, s kratko konico, motno zeleni. Običajno bolj bledo rožnati cvetovi so nameščeni v ovršnih socvetjih, po 8 do 15 skupaj. Tudi pri tem volčinu cvetovi prijetno dišijo. So goli. Vzdolžne proge na zunanji strani cvetnih cevi so lahko vidne ali pa komaj opazne. Plodovi so jajčasti in oranžno obarvani.
Progasti volčin je razširjen samo v Alpah.
Alpski volčin (Daphne alpina)
Ima suličaste, prileglodlakave liste, ki jih jeseni odvrže. Grmički so do pol metra visoki, bogato razvejeni, listi so ob cvetenju že razviti. Kljub imenu raje kot visoko v planinah raste na apnenčastih kraških planotah in nižjih hribih jugozahodne Slovenije, nekaj pa ga je tudi v Zasavju. 
Seveda tudi na Krasu lahko govorimo o oteženih rastnih razmerah, saj grmički rastejo na hudi burji izpostavljenemu skalovju. Njegovi cvetovi, ki sedijo na vejicah (nimajo pecljev), imajo priostrene cvetne (čašne) liste, plodovi pa so oranžni. Pritlični grmički so zanimivi tudi za ljubitelje skalnjakov. Mene spominjajo na japonski bonsai.
Lovorolistni volčin (Daphne laureola)
Tako kot navadni volčin ima tudi lovorolistni cvetove nameščene po vejicah obstransko. Raste v gozdovih nižje ležečih predelov in cveti zgodaj spomladi. Za oko je med volčini še najmanj privlačen, saj so cvetovi zelenorumenkasti. Listi so usnjati, zimzeleni, temnozeleni in precej veliki (dolgi okoli 10 cm). Grmi lahko presežejo meter višine. Plodovi so črni. Ta vrsta ni tako pogosta kot navadni volčin, uspeva pa raztreseno po Sloveniji razen Gorenjske, Štajerske in Prekmurja.
Blagajev volčin (Daphne blagayana)
Spada med prve zavarovane rastline pri nas (1898). Je zimzelen, do 30 cm visok grmiček z mnogocvetnim ovršnim socvetjem bele ali slonokoščene barve. Cevaste cvetove na vrhu zaključijo štiri priostrene čašne krpe, na katere so pritrjeni neopazni venčni listi v obliki drobnih lusk. Tudi blagajka, kot jo ponekod imenujejo, opojno diši. Cveti aprila in maja na več območjih predalpskega, dinarskega in subpanonskega gozdnatega sveta v Sloveniji, severovzhodni Italiji in predvsem na Balkanu. Pri nas dosega svojo 
severozahodno mejo razširjenosti in se razmnožuje skorajda samo vegetativno; zato se pojavlja samo na omejenih rastiščih. Plodovi so podolgovati in zelenobelkaste barve.
Njegovo odkrivanje je tesno povezano z zgodovino botanike na Slovenskem. Leta 2004 je Prirodoslovni muzej Slovenije izdal knjigo N. Praprotnik o vsem v zvezi s to posebno rastlino. Tudi na portalu gore-ljudje.net je omenjena v mnogih člankih, npr. članek dr. Wraberja.
Alenka Mihorič
Literatura:
- Skoberne, P., 2007: Zavarovane rastline Slovenije, Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana.
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Praprotnik, N., 2004: Daphne blagayana, Blagajev volčin, naša botanična znamenitost, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana.
- Jogan, N., 2001 (uredn.): Gradivo za Atlas flore Slovenije, Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju.
- Martinčič, A., 1999 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.