V spomin
Zdaj s planine moram doli,
kjer je zmeraj fetno b'lo
mal' pogledam še okoli,
ni lahko jemat' slovo.
Janez Gregorin
Šestindvajsetega maja letos je prenehalo biti srce rudarskega inženirja, univerzitetnega docenta Karla Tarterja. Tri dni zatem smo v ožjem krogu sorodnikov in prijateljev položili njegov pepel v zemljo na ljubljanskih Žalah.
Smrt je spet zasekala vrzel v nekdanjo gorniško druščino, ki je v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno hodila in plezala po Grintovcih.
V večnem zaporedju rojstev in smrti, ob naraščajočem hrupu naših dni skoraj neopazno odhajajo od nas možje iz predvojne plezalske generacije. Karel Tarter sodi med njene vidnejše. Zato je prav, da zapišemo ob tej smrti nekaj podatkov, ki naj v glavnem prikažejo obseg njegovega dela v gorah.
Rodil se je 30. septembra 1909, maturiral na ljubljanski realki in se nato vpisal na rudarsko fakulteto univerze v Ljubljani. Kot marsikateri njegovih vrstnikov se je moral tudi on prebijati skozi življenje in si služiti študentovski kruh z delom in inštrukcijami. Bilo je to trda šola, ki ga je skovala v poštenega, delovnega, vedrega in šegavega človeka. Te lastnosti je obdržal kot rudarski inženir, univerzitetni predavatelj in kot strokovni delavec v kasnejših letih.
Kljub pičlemu času, ki mu je pri študiju in delu za obstoj še ostal, si je ob koncu tedna utrgal dan za smučarijo ali plezalno turo v Grintovcih, katerim je tedaj veljala njegova vroča ljubezen.
Organizacijsko je delal v Akademski skupini SPD. Njegova prva zamisel je bila kartoteka prvenstvenih plezalnih vzponov v naših Alpah, ki je Slovenci do tedaj še nismo imeli. Z Zdravkom Vrhuncem sta zbrala vse dosegljive podatke in jih strnila v to plezalno kartoteko. Ker ga je pri delu odlikovala vestnost, je bila ta kartoteka kronološko in prostorsko vzorno sestavljena. Na njegovo pobudo smo jo poslali jeseniškim plezalcem, da so si za svojo rabo izdelali njen dvojnik.
Jeseni leta 1931 je s sošolcem Marjanom Vesenjakom prišel na Malo planino, kjer sta najela Kljukčevo pastirsko bajto in smučala po Veliki planini. Kmalu sta se preselila na Dovjo raven in si tam uredila zimsko bivališče. Bila sta med prvimi, ki so pozimi prihajali na to odročno planino, kajti stanovi so bili tedaj še brez stropov, z odprtimi ognjišči v kotu izbe in dim je tiščal na plano le skoz rege med skodlami. Kmalu sta čez Sušave in Pasjo peč pritovorila železno pečico in življenje na Dovji ravni je postalo lepše.
Dovja raven - pravijo ji tudi Stovniški stan - z desetimi pastirskimi bajtami, bučanje vetra v temačnih smrekah na Bukovcu, z divjimi prašiči in bleščavo snežišč na Veliki planini je Karlu Tarterju odstrla pogled v Grintovce. Tu se je začela njegova gorniška pot. Goram in gorjanom, ki delajo in umirajo tod, je ostal zvest do konca. Nekaj let po vojni vihri, ki je upepelila skoraj vse stanove na Veliki, Mali in Gojški planini in so bile krvave rane komaj zaceljene, se je zopet ustalil v nanovo stesanem Dolenčevem stanu na Dovji ravni.
Z njim sem se srečal oktobrskega dne leta 1938 v Koncu. Tu je bila naša prva postaja na poti v Grintovce. V pičlih dveh urah smo s kolesi prevozili tistih 35 kilometrov po kotanjasti cesti iz Ljubljane do izvirka Bistrice, otovorjeni z nahrbtniki, vrvmi, železjem, cepini, kladivi in hrano. Beseda je stekla z njim, kot je bila tedaj navada med šodrovci, o gorah in plezariji. Bila sva samohodca, brez tovarišev za navezo, zato sva se zmenila, da zarana skupaj odrineva v Vršiče nad Belo. Zlezla sva po Uženjakih in Šraj-pesku in bila čez steno v dveh urah na vrhu. Še isti mesec sva skupaj preplezala zahodno pečevje Turske gore in kasneje naju je plezalna vrv še dostikrat povezala v navezo. Po poletnih plezarijah smo v troje z Borisom Režkom opravili nekaj zimskih vzponov, med najlepšimi sta bila grebensko prečenje Brane in vzpon po jugozahodnem grebenu Planjave.
Vojna ga je zatekla kot rudarskega inženirja v bosenskih rudnikih, kjer je sodeloval v podtalnem boju proti okupatorju. Po osvoboditvi je delal v idrijskem rudniku, od koder je bil premeščen na delo v Bor. Kasneje se je prijavil na razpis in dobil mesto asistenta na rudarski fakulteti ljubljanske univerze. Tu je do zadnjega delal na strokovno- pedagoškem in organizacijskem področju, predvsem pa se je posvečal vzgoji novih rudarskih in metalurških strokovnjakov. Pri delu si ni privoščil oddiha. Ljudi navadno raje presojamo po delih kot po besedah. Pred vojno novinarji prvenstvenih vzponov praviloma niso razglašali v dnevnem tisku in drugih javnih občilih. Če plezalci svojega novega vzpona niso objavili v Planinskem vestniku, je plezarija lahko šla v pozabo. Zato se je po vojni dogajalo, da so plezalci prelezli smer in jo razglasili za prvenstveno, ne da bi vedeli, da so drugi že desetletja pred njimi zlezli tam čez. Ker je že marsikaj skoraj pozabljenega, ne bo odveč, če naštejem prvenstvene plezalne vzpone, ki jih je opravil Karel Tarter pred vojno in s tem vsaj delno osvetlim njegovo plezalsko dejavnost v Grintovcih. Podatke povzemam po njegovih vestnih zapiskih v plezalski beležnici, kamor jih je zapisoval sproti.
Leto 1935 je leto plezalnih vaj na Turncu. Tedaj pleza v Veliki Kopi na Okrešlju, v vzhodni steni in Šiji Brane. Septembra naslednjega leta prepleza z Lojzetom Erjavškom iz Konca zahodno steno Planjave z vstopom v Jugovi poči. Svoj prvi prvenstveni vzpon je opravil avgusta 1937 z Borisom Režkom v severozahodni steni Staničevega vrha v Zeleniških špicah, še isti mesec pa se je povzpel z Zdravkom Vrhuncem po Velikem Grebenu. Septembra prepleza jugozahodni greben Planjave, oktobra severozahodni greben Brane. V oktobru prepleza z Janezom Gregorinom tudi južno steno Kogla v direktni smeri. Nato sta z Režkom v Ojstrem robu Rzenika. Marca 1938 opravi s Kremžarjem in Dolničarjem prvi zimski vzpon v zahodni steni Planjave po centralni grapi ob Rdečem kupu, isti mesec še s Francetom Ogrinom prvi vzpon po severozahodnem grebenu Brane iz Kotličev. Aprila tega leta je s Podborškom in Kremžarjem v Jugovi poči in Brinškovem kaminu v zahodni steni Planjave, nato pa z Ogrinom v jugovzhodnem grebenu Ojstrice. Avgusta 1938 opravi prvi vzpon po jugovzhodnem razu Štruce z Janezom Gregorinom, oktobra še skupaj preplezava zahodno steno Vršičev, ta mesec pa še zahodno steno Turske gore. Novembra preplezamo skupaj z Režkom jugozahodni greben Planjave in februarja 1939 v isti navezi ta greben do vrha. Naslednji mesec opravimo v troje grebensko prečenje Brane. V avgustu prepleza severovzhodni greben Kalškega Grebena z Režkom in Urošem Bašem, septembra pa skupaj preplezava steber v zahodni steni Grintovca in jugovzhodno steno Kalške gore.
V drugem letu po končani vojni je vneto sodeloval pri graditvi bivaka pod Skuto in tovoril težka bremena tramov, desk in pločevine do roba Malih Podov nad Žmavcarji na višino 2014 m. Ker avtobusnih medkrajevnih prevozov tedaj še ni bilo, se je Tarter pripeljal s kolesom iz Idrije v Kamniško Bistrico in se s kolesom tudi vrnil nazaj.
Lansko jesen si je kljub obilnemu strokovnemu in pedagoškemu delu na fakulteti in bolezni, ki se ga je loteva la, vzel čas za obisk Dovji ravni. Bil je, ne da bi slutil, zadnjikrat na svoji planini in v gorah nad Kamniško Bistrico, na kraju, kjer se je pred štirimi desetletji začela njegova gorniška pot. Vmes je ostalo štirideset let upanja in navdušenja, pridnosti in uspehov, dela in radosti, pa tudi bolezni, gorja in žalosti.
Vlasto Kopač
PV 1973