Sfinga - Ante Mahkota: ... Zaman sem gledal v sivo kašo in čakal, kdaj se razgrne zavesa, da bom prvikrat v življenju videl Steno, ...
OTROK
I.
Durus se je pretegoval na vojaških kocih tik pod lesenim stropom Šlajmerjeve vile. Valjal se je na pogradu v nadstropju. Kadar se je obrnil, so zaškripale deske, kot bi tudi slamnjača zdehala od dolgočasja.
Bil je dolg, koščen fant. Samo kadar je spal, se ni smejal.
Že od jutra je siten dež drobil po skodlah na zanemarjeni brunarici, ki so ji pred vojno rekli vila. Oblaki so se bili spustili tako nizko v dolino Vrat pod Triglavom, da se še z mojega pritličnega pograda – čisto pri tleh sem lenaril že od kosila – ni videlo niti čez stometrski blatni travnik do Aljaževega doma.
Prijatelji so bili že zdavnaj odšli »čez cesto« k oskrbnici v Aljažev dom, kjer je bilo toplo in prijazno, jaz pa sem sanjaril skozi megle, ki se niso razprle niti za trenutek. Ure in ure. Zaman sem gledal v sivo kašo in čakal, kdaj se razgrne zavesa, da bom prvikrat v življenju videl Steno, o kateri mi je Durus govoril vso pomlad, ko sva se večer za večerom naslanjala na stari kolesi pod cestno svetilko pred njegovim domom v Ljubljani.
Bila je pomlad velikih besed in načrtov, ki sva si jih zaupala za poletje v gorah. In nikoli nisva šla narazen, ne da bi se še tisti večer domenila, kdaj, katero popoldne, se spet dobiva v plezalnem vrtcu na Turncu: Na spodjedenih stebrih pod Šmarno goro.
Pred poldrugim mesecem je Durus končal klasično gimnazijo. Iz spričevala se je videlo, da je Marko Dular »cum laude« opravil zrelostni izpit. Dolge počitnice, vse štiri mesece svobode pred univerzo, je nameraval preživeti v hribih. Ni mu bilo mar, da je bila želja debelejša od denarnice.
Zato ga je kar razganjalo od nestrpnosti, ko me je moral čakati še ves junij, da sem odbrenkal prve večje izpite na tehniški visoki šoli.
Potem sem bil prost in pod Triglav sva se pripeljala na »objavo«, z velikim popustom, ki so ga na železnici priznavali za skupinska potovanja.
Prepozno sva se bila namreč vrnila iz Kamniških, da bi ujela skupni odhod na alpinistični tečaj, pa sva včeraj vse popoldne iskala družbo, dokler nisva zbrala deseterice, ki bo šla v soboto prav tako v Mojstrano kakor midva.
Zdaj sva bila v Vratih in v Šlajmerici je bila hrana za tečajnike zastonj. Za nas sta skrbela Čopov Joža in žena. Joža je pazil, da smo najhujši pretegnjenci dobivali dvojne porcije.
Tisto deževno popoldne me je najbolj skrbelo, ali je vodja tečaja Mitja Kilar mislil zares, ko nama je zagrozil, da naju takoj nažene in Durusa povrh še vrže iz alpinističnega odseka, če bo samo še enkrat pomislil, da bi šel z menoj v Čopov steber – v osrednji steber Triglavske stene, ki je takrat, sredi petdesetih let, še vedno veljal za najtežjo, najbolj opevano smer: za preskusni kamen popolnosti.
Kar si je Durus zabil v glavo, se je zdelo vodnikom nezaslišano: Stene še videl nisem, pa naj bi vrat na nos segel po najtežjem. Že to se je zdelo ljubljanski plezalski eliti dovolj bogokletno, da sva se prejšnji teden naravnost s Turnca zaletela v Kamniške in preplezala dve skrajnje težki smeri.
»Kadar nas ni zraven, kadar ne odgovarjamo, delajta, kar hočeta. Se bo že izkazalo, kako noro predrzna sta,« so naju svarili, ko sem mislil, da mi bodo ploskali.
Če bi to vedel, ne bi prejšnji večer raztrobil, da sva zato zamudila na tečaj, ker sva preplezala Rumeno zajedo – tisto kratko smer v Koglu, ki so jo šteli za najtežje od najtežjega: kot se reče, na zgornji meji skrajne težavnosti. In ne bi se hvalil, da sem pri tem prejšnjo nedeljo prvikrat plezal v gorah; Durus me je vzel v Zajedo, ko je videl, kako plezam na Turncu.
V vsej Šlajmerici je držal z nama edino Čopov Joža, čeprav bi se mu najina želja morala zdeti najbolj za malo: petinpetdeset let je imel, ko je preplezal Centralni steber, in malodane pet dni je porabil, da je prišel čez, midva pa bi ga rada preplezala na vrat na nos. Pa celo on, veliki plezalec, je sodil, da se Durusu preveč mudi. Še v Joževem 65-letnem srcu, ki ga je vedno znova pomlajevala vera v mladostno zagnanost, je bila za naju le majhna kamrica.