Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinizem je veselje do življenja


 

 

 

Ante Mahkota, alpinist, publicist ...
* 27. april 1936,
Dol pri Hrastniku.

sreda, 27. april 2011, ob 20:40, Boris Štupar, ogledov: 3051

Planinski vestnik (1986), intervju Mateja Šurca - Ante Mahkota: Če se kdo odpravi v skalnate ali ledene gore, kjer ni ne jeklenih vrvi ne markacij, je že naredil korak v alpinizem.

»Zavidam srečnežem, ki znajo vedno odkriti vzrok svojih nagnjenj. Meni se je marsikaj kar tako namerilo. Le silil sem v tisto smer, pa me je s kolesarskih in planinskih poti, na videz slučajno, zaneslo med odgovorne plezalce.
Na fakulteti sem spoznal Aleša Kunaverja (že kot 14-letni fant je preplezal Čopov steber), in on me je potegnil v plezalsko druščino. Alpinizem me je kmalu pritegnil z vsemi silami. Iz plezalne šole sem - pač nisem mogel počakati kot drugi - planil naravnost v najtežje smeri. Moja prva stena je bila Rumena zajeda v Koglu (VI, A2), ki je takrat štela za skrajno težko. In še tisto zimo sva z Alešem preplezala ,Dolgo nemško' v Triglavu. Dejanje je bilo za začetnika nekaj nezaslišanega in so naju hoteli celo izključiti iz alpinističnega odseka ... «

Antejev odločilni prispevek k slovenskemu in celo svetovnemu alpinizmu
Tako o svojih začetkih pripoveduje Ante Mahkota, slovenski alpinist, doma iz Ljubljane, ki je na čelu svoje generacije iskal in tudi našel nove poti. 27. aprila bo zlezel še čez en hrib (rojen je leta 1936 v Dolu pri Hrastniku), od njegovih največjih plezalskih dosežkov je torej minilo dvajset, trideset let. Njegova gorniška dejanja in literarno-dokumentarni zapis o njih so odločilen prispevek k slovenskemu in celo svetovnemu alpinizmu, hkrati pa so iskreno napotilo mladim rodovom alpinistov, plezalcev in gorniških piscev.

Odgovorov na vprašanja, kaj je alpinizem, je pravzaprav toliko, kolikor je alpinistov. Kako bi vi odgovorili na to vprašanje?
»Alpinizem je odkrivanje neznanega v gorah. Če se kdo poda v skalnate ali ledene hribe, kjer ni ne klinov ne žic ne markacij, je že naredil korak v alpinizem. Ne mislim, da mora tisti, ki samo zaradi strmine pleza šesto stopnjo, doživeti več kot plezalec ,Slovenske'. Plezanje je užitek, če si za težave, ki si se jih lotil, telesno dobro pripravljen. Pogum pride kar sam od sebe.
Če pa se preceniš, je vsega lepega konec. Takrat postane človeka strah in ,počepne'. Ne upaš si več odmakniti telesa od stene, in tisti trenutek - vsaj jaz si tako predstavljam - se ti v mislih stena postavi na glavo: v vertikali vidiš previs in v šestdesetih stopinjah navpičnico.«

Alpinizem je pustolovščina – v dobrem pomenu besede
Kaj je alpinizem pomenil vam?
»Alpinizem je pustolovščina, ampak v dobrem pomenu besede. Pustolovščina, ne lahkomiselnost. Izziv je, na katerega se moraš temeljito pripraviti. Nisem pa alpinizma jemal z zagrizenostjo - kjer je volja, tam je pot.
Alpinizem je veselje. Veselje do življenja. Seveda mi tudi ambicioznosti ni manjkalo ...
Pred vsako turo me je bilo strah. Toda v trenutku, ko sem se prijel za skalo, je trema izginila. Tudi vsakdanje skrbi so bile v trenutku pozabljene. Zaživel sem novo življenje, ki se na noben drug način ne da ponoviti.«

Ste v svojem plezalskem obdobju dosegli tisto, kar ste hoteli doseči?
»Vse mi seveda ni uspelo. Pri tridesetih sem se preveč posvetil službi, da bi lahko uresničil vse alpinistične cilje. Narobe sem ravnal, ko sem tako, kot bi odsekal, opustil alpinizem. Ostali sta neizpolnjeni želji: vzpon prek Eigerjeve stene, kjer sem večkrat poskušal, in vzpon na osemtisočak, kar je bilo moji generaciji največji cilj. A kljub temu so mi mnoge stvari, ki sem si jih zamislil - zlasti prvenstvene v Julijcih - kar dobro uspele. Če človek veliko sanja, se mu nekatere sanje tudi uresničijo,«

»Sanjam, kot bi še vedno bili skupaj.«
Z vami so plezali Dular, Kunaver, Juvan, Debeljak, Fajdigova, Ščetinin... S kom ste bili najtrdnejša naveza?
»Včasih ne morem verjeti, da treh prijateljev ni več: Marka, Aleša in Cica; sanjam, kot bi bili še vedno skupaj. Saj se nočem sprijazniti z resnico, da mi je od vse čudovite mladosti ostalo le malo zdravja in skoraj nič prijateljev. Z Nadjo Fajdigo se nama je zdelo izredno pomembno, da doseževa čimveč prvih ženskih ponovitev. Ti najini cilji so bili visoko zastavljeni in so obema dvignili ugled. Severna stena Matterhorna, Zahodna stena Druja, Cima Su Alto v Dolomitih pa Grand Charmoz, Aiguille Verte ... vse te je Nadja, v navezi z mano, preplezala kot prva ženska. Soliral sem le, če sem na silo ostal sam: na Trisulu in na Kilimandžaru. Nikoli nisem znal biti sam.«

Prihaja med alpinisti do trenj? So morda nesoglasja med generacijami?
»Če so nasprotja, niso med rodovi enakih misli. Prepirajo se lahko le sposobni in slabi, tako da slabi mečejo dobrim polena pod noge. Sodeloval sem na dveh odpravah, ki ju je vodil Miha Potočnik. Bil je več kot dvajset let starejši, pa nas ni nikoli zaustavljal, samo spodbujal nas je. Kako bi drugače, ko smo bili iz istega testa! Prepir se dvigne, če se začno vmešavati ljudje, ki v alpinizmu niso nikoli kaj prida pomenili. Zanje so celo slabi plezalci predobri.«

»Da« za prosto plezanje, toda nikar v steno brez vrvi!
Dejali ste, da je vaša najtežja prvenstvena Steber Šit. To vašo smer so zdaj ponovili prosto.
»Komaj si predstavljam, kako je mogoče tehnično skrajno zahtevni prvi raztežaj v Stebru Šit premagati brez klinov ... Karo, ki je prvi splezal brez klinov, mi je vse popisal. To stvar bi si rad ogledal od blizu. Če si že ne morem misliti, kako ima lahko tako zelo močne roke, razumem pa prosto plezanje brez težav: v slovenskem alpinizmu je vse čase veljalo za nečastno uporabljati preveč klinov. Vrtanje je za zidarje in dimnikarje, ne za alpiniste, je zabavljal Joža Čop in za njim vsi občudovalci. Julijske Alpe niso bile nikoli plezalni vrtec, kjer ne bi odločala tudi hitrost: in najhitreje se pleza brez klinov. Sem za vso prostost, le tega ne razumem, kako je mogoče iti v steno brez vrvi. Neodgovorno je, če si plezalec onemogoči umik. V alpinizmu bo vedno veljalo: meter pod vrhom si bliže vstopu kot izstopu iz stene. Dol se tudi najhitreje pride!«

Vi ste alpinist in hkrati publicist. Novinarstvo je naporno, alpinizem tudi, posebno vrhunski. Kako ste uskladili to dvoje?
»V začetku zelo spretno - pisal sem o alpinizmu. Pozneje me je uredniško delo preveč zaposlilo, da bi se lahko ukvarjal z obojim hkrati.
Veliko alpinistov zelo dobro piše. Česar je polno srce, tega ni težko preiti v besede. V visokih gorah ni poročevalcev, sam si svoj kronist. In tudi bralcev ne manjka. Slovenci kar požirajo planinske tekste: od pogrošnih junaških zgodb do zapisov, ki so blizu literaturi.«

Izpoved dveh plezalskih generacij
Pred sedmimi leti ste napisali knjigo Sfinga. S kakšnimi nagibi?
»Moja izpoved naj bi bila pripoved dveh plezalskih generacij. Pisanja sem se lotil zelo resno, ker govorim o ljudeh s pravimi imeni. Le kakšen datum sem zamenjal, vse drugo je moja resnica. Romansirana dokumentacija pač.«

Podnaslov knjige je: Zadnja skrivnost Triglavske stene! Zakaj?
»Sfinga je bila, kot pove ime, skrivnost brez primere. Ko smo jo razkrili, so novi rodovi poiskali nove skrivnosti. Zdaj v naši Sfingi plezajo prosto, svoje sfinge pa so si postavili na vrhovih sveta: v Himalaji, Patagoniji in v zadnjih nedotaknjenih skalah Julijcev. Značilno pa je - za vse prave Sfinge - da stojijo na vrhu stene. Če bi Sfinga rasla naravnost iz melišč, bi jo marsikdo preplezal že prej.«

Mislite, da alpinizem kot kultura pri nas drži korak z alpinizmom kot športom?
»Dva športa imamo, ki sta svetovni vrh: smučanje in alpinizem. Toda Petroviča, Križaja poznajo vsi, o uspehih alpinistov pa se premalo govori, posebno v svetu. Mislim, da bi morali na publicističnem področju napraviti preboj in s knjigo povedati svetu: prav toliko, kolikor veljajo naši alpinistični dosežki na ekspedicijah, toliko so se v naših rokah spremenile naše gore. Zadnji, ki je v tujem jeziku (nemščini, op. pisca) predstavil Julijske Alpe, je bil Julius Kugy. Skrajni čas je, da tako rekoč v novem stoletju o tem poročamo vsem, ki se zanimajo za našo gorniško kulturo. To je založniški podvig, ki smo ga sposobni tudi finančno izpeljati. Kar zadeva hribovske knjige v slovenščini, se ni pritoževati: izvirnih del in prevodov ne manjka, in tudi založniki se, ko gre za denar, ne morejo pritoževati. Dušica Kunaver pripravlja spominski zapis o Alešu. Prepričan sem, da bo knjiga, tako kot mi je pripovedovala o vsebini, pomembna novost v naši planinski literaturi.«

Do zdaj ste pisali v knjigah Noči in viharji, Na vrh sveta in v Sfingi, Pripravljate kakšno novo knjigo?
»Že nekaj časa razmišljam, da bi napisal alpinistično povest z izmišljenimi imeni. Samo mislim, delam pa druge stvari. (Sedaj opravlja Ante Mahkota dolžnost pomočnika glavnega urednika ČGP Delo za časopisno dejavnost ter vodi akcijo PODARIM- DOBIM za pomoč našim smučarskim reprezentancam, op. pisca.) Če se bom torej lotil nekakšne literature, ko bo fabula sestavljena iz resničnih zgodb in izmišljenih oseb, bom poskušal samo zato, ker sem moral doživeti nekaj usod, ki jih ni v nobenem romanu.« ...


Pogovor z Antejem Mahkoto je ob alpinistovem ljubileju opravil Matej Šurc. Objavljeno v Planinskem vestniku 4/1986

Oznake: PV
eXTReMe Tracker