Gorniška potepanja: »Za kazen« sva odšla najprej navzdol. Tja so naju zvabili zvoki glasbe sredi temnih gozdov ...
Na zahodnem braniku Smrekovškega pogorja
Ko sem pred slabima dvema letoma in pol objavo posvetil najmlajšemu vulkanu na Slovenskem in vse skupaj v sliki in besedi povabil na Komen in Smrekovec,
se mi je med drugim zapisalo tudi, da bo Veliki Travnik prišel na vrsto kdaj drugič. Tisti »kdaj drugič« se je vlekel in vlekel, letošnjo pomlad pa sem se vendarle spomnil nanj. Tudi zato, ker marljivi in prizadevni ljubenski planinci vsako leto tretjo nedeljo v maju organizirajo tradicionalni pohod na Travnik. Letos bo že dvaintrideseti zapored! S pomočjo Joškovega razglednega stolpa je z vrha, ki mu domačini pravijo tudi Turnovka, obsežen razgled. Najbližje sta soseda – Raduha na vzhodu in Komen na zahodu, a tudi Dleskovška planota z Ojstrico in Peca na severu nista prav daleč.
Kje na pot? Najprimernejše izhodišče na južni strani je Ljubno ob Savinji, prijetno naselje, ki se že v petnajstem stoletju omenja kot trg in je najbolj znano 
po splavarstvu. Z njim so začeli že v petnajstem stoletju. Dejavnost je postala gospodarsko pomembnejša šele v časih Avstro-ogrske monarhije, zatonila pa je z začetkom druge svetovne vojne. V času prve Jugoslavije je po Savinji plulo kar štiri tisoč splavov na leto! Pogumne flosarje je pot, bolje rečeno reka, vodila vse do Črnega morja. Na Ljubnem vsako leto pripravijo dobro organiziran flosarski bal, v kraju pa si lahko ogledamo tudi muzej, kjer je nazorno predstavljeno zanimivo, a tudi nevarno življenje pogumnih fantov. Mimogrede še omenim, da bo Ljubno prihodnje leto v februarju prvič gostitelj svetovnega pokala v smučarskih skokih. Brez skrbi, v Planici bodo še vedno leteli. Na Ljubnem bodo v ospredju dekleta.
Markirana pot se začne v središču vasi in se skoraj kot klop drži slemena, ki se konča na našem cilju. Hodimo mimo samotnih domačij, cerkve sv. Primoža iz 
petnajstega stoletja, nadalje čez Oltarno peč (1179 m) in Zelenjak (1228 m), do pred dobrimi tridesetimi leti odprte Koče na Travniku in naprej na vrh. Nekaj hoje po cesti je vmes, a ne toliko, da bi planincem pokvarila razpoloženje. Za drugi dve izhodišči na južni strani se je treba zapeljati do Ljubenskih Rastk. Prva pot pelje skozi dolino Žepa mimo kmetije Robnik in dalje na 
istoimensko planino, druga pa se 
takoj nasproti cerkve flosarskega patrona, sv. Miklavža, požene v breg in nas mimo kmetij vasi Planina, spomenika Na Vahti (v bližini je odcep poti čez Telečje peči na Komen) in preko nekaj grap pripelje do partizanske Bolnice Celje. Odtod se strmo povzpnemo do gozdne ceste in nadaljujemo do koče ali pa naravnost na vrh. Severna pot drži iz Črne na Koroškem skozi Bistro in preval Bela peč, kjer se pridružimo poti od Koče na Loki in ji v nasprotni smeri Slovenske planinske poti sledimo proti Travniku.
Naju je na Turnovko njega dni zvabil topel pomladni dan, ko je zima tudi v sredogorju še opletala z repom. Bil je eden redkih lagodnih sprehodov, ko na
ju 
je človeški napredek, v nasprotju s siceršnjo navado dolgih pristopov, pripeljal visoko pod goro. »Za kazen« sva odšla najprej navzdol. Tja so naju zvabili zvoki glasbe sredi temnih gozdov. Še dolgo zatem sva se muzala, kako je nama, ljubiteljema gorskega miru, uspelo zadeti ravno dan, ko je bil priljubljen cilj najbolj oblegan. Vendar je bilo čisto luštno. Na travnati poljani pred kočo sta naju majhna otroka kar mimogrede naučila, kako zmaj čim dlje leti in podobne reči. Očitno sta bila ravno dovolj stara, da jima je bilo že na daleč jasno, »koliko je ura« in da naju je treba pod nujno kaj pametnega naučiti. Dober mesec kasneje so njuna navodila že doživela svoj prvi pravi preizkus. No, ne še takoj prvi dan, a prav dolgo ni bilo treba počakati ...
