Gorniška potepanja: Seveda je za ogled »krtove dežele« nujno potrebna svetilka. V nasprotnem se lahko tavanje pod zemljo konča s poštenim glavobolom, če ne še čim hujšim.
Prijeten sprehod nad Soriško planino
Tam, kjer se na vzhodu končuje greben Spodnjih Bohinjskih gorá in za njimi v obsežnih gozdovih postopoma utonejo skalnate podobe Julijskih Alp, ki le še 
na sosednjem Ratitovcu postavijo na ogled nekaj visokogorju podobnih »vedut«, se med sedlom Vrh Bače, čez katero je nekoč držala glavna prometna povezava iz Baške Grape v Bohinj, in skoraj enako visokim Bohinjskim sedlom dviga venec razglednih in lahko dostopnih vrhov, ki v vseh letnih časih vabijo, da jih obiščemo. Na razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem se lahko povzpnemo na Slatnik, ki premore celo (severo)zahodni in (jugo)vzhodni vrh, na Lajnar s kovinsko kupolo, bunkerjem s podzemnimi hodniki pod njo in 
razpadajočo kaverno na južnem pobočju ter Dravh (domačini iz Sorice ga imenujejo Travh). Severno od glavnega grebena je še priljubljeni Možic, ki ga takisto »krasi« kupola z bunkerjem, blizu pa sta tudi Šavnik in Kor, na katerega lahko stopimo bolj mimogrede. Pod slednjim je velika kasarna, bolje rečeno tisto, kar je ostalo od nje, in kapelica. Velik vojaški objekt dandanes služi kot zavetišče za pasočo se drobnico. Midva sva bila tam gôri na pómlad, ko je poleg razkošne cvetane na travnatih livadah dneve lepšalo tudi pričakovanje skorajšnjega novega življenja …
Do izhodišča na Bohinjskem sedlu se lahko pripeljemo iz Bohinjske Bistrice na severni strani, z nasprotne strani pa tja gor vodi cesta iz Selške doline 
oziroma Baške grape. Prometnici se združita
v Zgornji Sorici, ki skupaj s svojo spodnjo sosedo sodi med najlepše slovenske vasi. Popolnoma upravičeno! Ko nad Podroštom, kjer v hudi strmini, odkar pomnim, urejajo cesto, opravimo s serpentinami, se svet pred nami nenadoma odpre. Pogled objame podobo lično urejene gorske vasice. S 
cerkvijo svetega Nikolaja, spomenikom domačemu slikarskemu mojstru Ivanu Groharju, trdnimi domačijami in prelepo kuliso okoliških vrhov je Sorica resnično videti kot raj na zemlji, za kar so seveda v precejšnji meri zaslužni marljivi in zelo prijazni domačini. Prav nobene potrebe ni, da hitimo mimo na Soriško planino. Vsaj na klopci ob spomeniku vélikemu impresionistu je zagotovo vredno posedeti in se nemara vrniti konec junija, ko v Sorici poteka Groharjev teden s številnimi kulturnimi prireditvami.
Vsi vrhovi so dostopni po dobro uhojenih markiranih poteh s Soriške planine, zato z orientacijo ne bi smelo biti težav. Zaradi smučarskih prog in vlečnic, ki 
sežejo tik pod vrh Lajnarja, so dodobra preurejena pobočja vsevprek prehodna tudi v kopnem, a verjetno planincem hoja po takšnem svetu ni kakšen poseben užitek, zato se je najbolje držati nam namenjenih poti. Ker je Soriška planina z (nekdanjo) Litostrojsko kočo kar tisoč tristo metrov nad morjem, Bohinjsko sedlo pa na lestvici najvišjih cestnih prelazov v Sloveniji zelo blizu vrhu, je do 
posameznih vrhov le slaba ura zložnega vzpona, a četudi jih povežemo v skupen šopek, je to kvečjemu poldnevna tura. Ker je na vrhovih vse polno vojaških objektov, ki spominjajo na nekdanjo jugoslovansko-italijansko rapalsko mejo, se lahko ob ogledu podzemnih hodnikov, kasarn in drugih nemih prič minulega stoletja kar precej zamudimo in se na izhodišče vrnemo precej kasneje, kot smo sprva načrtovali. Seveda je za ogled »krtove dežele« nujno potrebna svetilka. V nasprotnem se lahko tavanje pod zemljo konča s poštenim glavobolom, če ne še čim hujšim.
V kolikor želimo obresti celoten pušeljc, je najbolje, da se najprej napotimo na Možic (1602 m) po označeni poti, ki nas vodi po zložni dolinici na sedlo pod Slatnikom, 
kjer naletimo na kasarno in kapelico pod vrhom Kor. Sledi še malo vzpona, nato pa se začnemo spuščati. Levi odcep proti Črni prsti pustimo vnemar in se povzpnemo na bližnji Možic z že od daleč vidno železno kupolo na vrhu. Vrnemo se na razpotje in se potrudimo na oba vrhova Slatnika. Prvi izmed njiju je s 1609 metri najvišja točka vrhov nad Soriško planino. Malo nižji jugovzhodni vrh (1597 m) lahko prečimo ali pa obidemo po udobni mulatjeri lučaj nižje.
Bolj planinsko je seveda po nezahtevnem grebenu. Nato sestopimo na sedlo pod Lajnarjem (1549 m), se povzpnemo nanj in – če seveda še imamo voljo – 
nadaljujemo na Dravh (1547 m). Tudi vzpon nanj ni težaven. Na izhodišče se lahko vrnemo čez Lajnar ali pa jo s sedla med njim in Dravhom uberemo po »smučarski bližnjici«. Na omenjena vrhova pripelje tudi označena, vendar bolj ali manj zaraščena pot iz Zgornje Sorice čez jugovzhodna pobočja. Kdor želi turi dodati še Šavnik (1574 m), naj po sestopu z Možica krene proti sedlu Vrh Bače oziroma Črni prsti in opreza za desnim odcepom poti na bližnji vrh. Ob sreči z vremenom bomo lahko občudovali dobršen del našega visokogorskega sveta z največjo naravno »lužo« pri nas.
Tako, to je bilo za planince, ki si želijo lagodnega vzpona in ne kakšnih posebno dolgih in napornih maršev. Za tiste je treba na drugo, primorsko stran. Že vzpon 
s Petrovega Brda je kar dolg, čeravno zaradi starih vojaških mulatjer ne preveč naporen, kdor pa bi začel v Podbrdu in se proti sedlu Vrh Bače in naprej na vrhove napotil mimo sv. Lenarta, bi že med vzponom na prvega od njih (Šavnik) »pridelal« dobrih tisoč višinskih metrov. Če dodam še »prestopanje« na Možic, Slatnik, Lajnar in nemara še Dravh ter vrnitev na Lajnarjevo sedlo in spust z njega mimo Kupa (1046 m) do kmetije Huba in naprej v Podbrdo, pa je že tura, po kateri bi tudi dobro kondicijsko pripravljen gornik težko rekel, da je »kuclje« nad Soriško planino (v tem primeru bi bilo bolje napisati nad povirjem Bače) osvojil kar mimogrede ...
