Planinski vestnik - Igor Jenčič: Pri turnem smučanju nas poleg opisa poti, dolžine ture ipd. zanima tudi težavnost oziroma zahtevnost turnega smuka ...
Na težavnost vplivajo številni dejavniki: naklonina pobočja, dolžina strmine, ovire, ožine, izpostavljenost in še kaj. Kljub temu se je že zgodaj uveljavilo pravilo, da vse te dejavnike strnemo v eno, številsko ali opisno oceno. Ne nazadnje imamo podoben pristop na mnogih področjih, od ocenjevanja znanja v šoli do ocenjevanja nevarnosti plazov. Zato turnosmučarski vodniki poleg opisov poteka ture praviloma vsebujejo tudi oceno njene težavnosti.
Prvi smučarski vodnik1 pri nas je leta 1934 izdal Rudolf Badjura. Pri tem je uporabil naslednjo "klasifikacijo smučarskih potov":
----------------------------------
1 Zimski vodnik po Sloveniji. Samozaložba, Ljubljana, 1934.
Nadalje piše Badjura: "Seveda pa je vsaka ocena zimskih potov pri različnih smučarjih ob različnih vremenskih, terenskih in specialno snežnih prilikah zelo kočljiva zadevščina. Drugačna je hoja ponoči, v megli, metežu, drugačna ob jasnem dnevu. Ni vse eno, potujemo li v viharju, strupenem mrazu, ali kadar ne brije, ko je lepo voljnó vreme in solnce ne pali. Čisto drugače je razpoloženje, če smo se dobro prespali in nas nesó smučke po jedva omečenem srenu ali rahlem sipastem snegu, prašniku, povsem nekaj drugega pa, kadar rinemo, na kožah ali brez njih, navkreber, v debelem, novo zapalem snegu ali pri hudi odmeki in je treba še navzdol – porivati in se poganjati. In dalje: ta ne zna prav primazati, drugi dela ravno napak itd. Vse ocene potov so torej le p r i b l i ž n e." Kljub mešanju težavnosti in napornosti ter kljub starinskemu jeziku in prispodobam, ob katerih se lahko nasmehnemo, je Badjura zapisal bistvo: težavnosti turnega smuka se ne da eksaktno določiti, ampak jo lahko zgolj približno ocenimo. Tudi snežne in vremenske razmere močno vplivajo na zahtevnost, zato je ta praviloma podana ob predpostavki ugodnih razmer.
Ciril Praček je v svojem turnosmučarskem vodniku2 – sicer ne povsem dosledno – ture po težavnosti razdelil na lahke, srednje težke in težke, a kriterijev zanje ni podrobneje navedel. Podoben pristop precej pogosto uporabljajo tudi avtorji nekaterih avstrijskih vodnikov, npr. Korbaj, ali vodniki (nemške) založbe Rother. Lestvica, ki sem jo uporabil v svojem vodniku3 in jo uporablja tudi Andraž Poljanec,4 ima štiri ocene za turne smuke (nezahtevno, delno zahtevno, zahtevno in bolj zahtevno), medtem ko ocena zelo zahtevno pomeni že prehod k alpinističnemu smučanju. Gre za malce bolj razčlenjeno delitev turnih smukov iz preglednice različnih vodniških tur, ki so jo leta 1991 v okviru projekta Enotna kategorizacija vodnikov PZS sestavili Božo Jordan, Bojan Pollak in Tomaž Vrhovec.
------------------
2 Turni smuki - Julijske Alpe. PZS, Ljubljana, 1972.
Italijani uporabljajo lestvico, ki jo je konec 40. let prejšnjega stoletja uvedel Gérard Blachère:
Črka A ob oceni pomeni alpinistične elemente v turi. V praksi se (z naraščajočo težavnostjo) uporabljajo ocene MS, BS, BSA, OSA. Tudi pri Blachèrovi lestvici kakšne precizne definicije ni zaslediti, a iz primerov ocenjevanja v praksi lahko sklepamo, da so prve tri ocene v grobem enakovredne turnosmučarskim ocenam lahko, srednje, težko, ocena OSA pa označuje alpinistične spuste.
Mitja Peternel v najnovejši knjigi5 slovenske turnosmučarske bibliografije uporablja lestvico: I – nezahtevno, II – delno zahtevno, III – zahtevno, IV – zelo zahtevno. Stopnje zahtevnosti so precej primerljive z italijanskimi: prve tri ustrezajo turnim smukom, četrta pa že označuje alpinistično smučanje. Značilno za vse doslej naštete lestvice je, da so – če sploh so – kriteriji za posamezne ocene precej ohlapno definirani. Določena stopnja težavnosti (npr. težko oz. zahtevno) tudi ne pomeni enake zahtevnosti v vseh lestvicah. Kaže, da je za turne smuke vendarle smiselno uporabljati več stopenj težavnosti kot zgolj tri, ne nazadnje pa te lestvice ne poznajo zveznega prehoda v ocenjevanje alpinističnih smukov oziroma imajo (pri Blachèrovi lestvici) vsi alpinistični smuki enako oceno, čeprav so lahko med njimi ogromne razlike. Omenjene pomanjkljivosti skušajo preseči turnosmučarski vodniki, ki imajo lestvico težavnosti podrobneje opredeljeno. Zakonca Aufenbauer v svojih vodnikih6 po Štajerski oziroma Avstriji uporabljata naslednjo lestvico:
-------------------
3 Slovenija z okolico, turnosmučarski vodnik. Sidarta, Ljubljana, 1998.
4 Turni smuki. PZS, Ljubljana, 2003.
5 Najlepši turni smuki avstrijske Koroške. Sidarta, Ljubljana, 2011.
6 Schitouren Paradies Osterreich. Styria, Graz, 2003.
Vodniki založbe Weiss Schall,7 ki poleg celotne Avstrije pokrivajo tudi sosednje dežele, uporabljajo petstopenjsko lestvico, ki je precej podrobno definirana. Predstavljajo jo kot avstrijsko turnosmučarsko lestvico:
Ta lestvica je zanimiva tudi zato, ker lahko preverimo ocene za turne smuke (na severni strani Karavank), ki jih poznamo. Ovčji vrh ima tako npr. oceno II, Stol iz Podna II–III, Vajnež iz Medvedjega dola III in Košutnikov turn od Trkelja III–IV. Po drugi strani pa se zdi razlika v naklonu 10° med posameznimi ocenami kar pregroba; že 3 do 5 stopinj večji naklon nam namreč poveča občutek težavnosti.
Francozi uporabljajo sedemstopenjsko lestvico z enakimi oznakami, kot jih ima alpinistična lestvica (F, PD, AD …). Ta lestvica zvezno pokriva tako turne kot alpinistične smuke. Leta 1980 jo je uvedel François Labande,8 a je ni podrobno definiral. Omenja le smučarsko lestvico S1 do S7, ki podaja zahtevnost najtežjih mest:
Ta lestvica je povzeta tudi v Črnivec-Pračkovem vodniku,9 vendar sta prevoda ocen S4 in S5 pomanjkljiva (ni dodatka, da ožine ali izpostavljenost dajo določeno oceno tudi pri manjši strmini), zato Črnivec-Pračkova S-lestvica učinkuje strožje kot Labandeova. Novejši francoski vodniki so S-lestvico poenostavili, tako da upošteva izključno naklon: S2 = 25° do 30°, S3 = 30° do 35°, S4 = 35° do 40°, S5 = 40° do 45°, S6 = 45° do 50°. S tem so jo še ublažili. Ob tem dodajajo, da tura z oceno F praviloma ne presega S2, turo z oceno PD pa sestavljajo prehodi S3, AD S4, D S5, TD S6. V Franciji obstaja še ena lestvica, in sicer toponeige, ki jo uporabljajo vodniki založbe Volopress10. Ta ločeno ocenjuje smučarsko zahtevnost in izpostavljenost. Smučarsko zahtevnost predstavlja decimalno število, kjer enice pomenijo glavno delitev stopenj, desetinke pa fino. Okvirno tako npr. ocena toponeige 3.1 ustreza AD–, 3.2 AD in 3.3 AD+, zato kakšne velike dodane vrednosti ni.
Tudi pri nas alpinistični smučarji uporabljajo sedemstopenjsko lestvico, označeno z rimskimi številkami od I do VII, ki naj bi ustrezale francoskim črkovnim oznakam F, PD … Zasidrana je na oceni za stopnjo IV, ki je definirana kot širok in neizpostavljen ozebnik z enakomernim naklonom 45° in višinsko razliko 400 metrov. Čeprav naj bi po ustnih virih slovenska lestvica ocenjevanja alpinističnih smukov temeljila na francoski, omenjene definicije za stopnjo IV oziroma D v francoski literaturi nisem zasledil. Res pa se Borut Črnivec, eden zgodnejših alpinističnih smučarjev pri nas, spominja: "Ko sva z Andrejem [Terčeljem] začela smučati, je bilo pri nas hudo malo smeri in te pretežno od Karničarjev, Zorčiča + Ogrinca + Paternuja. Privzeli so takrat edino lestvico na svetu – francosko. Po pripovedovanju Andreja Zorčiča so prve ocene rajši dali malo nižje kot višje, 'da te potem ne kritizirajo'... Čim sva z Andrejem nato prvič smučala smeri v Franciji (1986), sva lahko primerjala težavnosti s smermi pri nas. Takoj sem se pritožil, da je Jalovčev ozebnik prenizko ocenjen, in predlagal, da se ocena postavi na III+ (AD+), kar se mi je zdelo nekako najprimerneje glede na presmučano v Franciji. Potem se je jasno vnela polemika, da bi bilo potrebno ocene (skoraj) vseh smeri spremeniti, kar pa ni enostavno, ker bi moral sodelovati 'avtor' smeri (takrat je bila večina težjih smeri malokrat ali celo enkrat samkrat smučana) – in ostali smo pri istih ocenah …"
------------------------
7 Rudolf und Siegrun Weiss, Kurt Schall, Wuni Lexer: Schitourenatlas Östrerreich
West. Schall, Wien, 2006. Rudolf und Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitour plus.
Schall, Wien, 2001.
8 Ski de randonnée Haute Savoie, Mont Blanc. Éditions Olizane, Genëve, 1990.
9 Turni smuki, 2. dopolnjena in popravljena izdaja. PZS, Ljubljana, 1985
10 http://www.volopress.net/volo/spip.php?article367
Švicarji, ki so sprva tako kot Italijani uporabljali Blachèrovo lestvico, danes uporabljajo lestvico, ki temelji na Labandeovi lestvici. Prav po švicarsko natančno in pedantno so jo dodelali v uradno lestvico švicarske planinske zveze (Schweizer Alpen-Club, SAC). Ta lestvica ima enake črkovne oznake kot francoska. V nemškem delu uporabljajo nemške kratice, ki se takole prevajajo:
Lestvica SAC temelji na glavnih in pomožnih kriterijih. Pri tem predpostavlja utrjeno, toda ne trdo snežno odejo. Za končno oceno posamezne ture je odločilna tista najvišja vrednost glavnih kriterijev (strmine in izpostavljenosti), ki določa karakter ture.
To pomeni, da bo neka tura obdržala oceno N (nekoliko težko), tudi če vsebuje npr. 15 metrov visok odsek strmine 40° z blagim iztekom. Po drugi strani pa bo tura, ki sicer nikjer ne preseže strmine 28°, ima pa daljše izpostavljeno mesto, ocenjena z N in ne z L (lahko). Dolžina ture ne vpliva na oceno. Glavne kriterije lestvice SAC podaja naslednja tabela:
Na oceno vplivajo tudi pomožni kriteriji, vendar ne več kot za tretjino. Pomožni kriteriji so:
- otežena orientacija pri vzponu in spustu,
- potek smeri ni očiten,
- zgrešeno smer je komajda mogoče popraviti ali pa sploh ne.
Direktna oziroma eksaktna primerjava vseh naštetih lestvic ni možna. Za osnovno predstavo pa jih lahko primerjamo glede na naklon ter glede na ocenjevanje podobnih tur in dobimo naslednjo tabelo:
Kot vidimo, enotnosti pri ocenjevanju ravno ni, po drugi strani pa tudi dramatičnih razlik ne. Večina lestvic ima tri stopnje za turne smuke, od četrte naprej pa se praviloma začne alpinistično smučanje. Primerjava med lestvicami je pomembna zato, ker Slovenci čedalje več smučamo v tujini in tujci pri nas. Ker imajo veliki alpski narodi na svojem ozemlju nekaj tisoč turnih smukov, mi pa jih imamo okoli sto, se mi zdi edino smiselno, da uporabljamo mednarodno primerljivo in uveljavljeno težavnostno lestvico. Tu sicer trčimo na težavo, saj tudi Avstrijci in Italijani sami med sabo nimajo usklajenih lestvic. Res pa se njihove lestvice pri 3. stopnji – ki je nekako zgornja meja turnega smučanja – ujemajo s švicarsko.
Švicarska lestvica je od vseh daleč najbolj dodelana in enotna za vso državo, poleg tega pa njeno sestrsko različico uporabljajo tudi v Franciji in delu zahodne Italije. Zato predlagam, da se v bodoče tudi za slovenske turne smuke določijo švicarske ocene. V praksi se seveda izkaže, da je tudi tako dodelano lestvico težko enostavno in enolično uporabljati, ampak za primer je v naslednji tabeli nekaj znanih turnih smukov v Sloveniji in zamejstvu ocenjenih s švicarsko lestvico:
Kot pri vsakem "sodniškem" ocenjevanju verjetno tudi tu ne bo enotnih mnenj. Vesel bom pripomb in dopolnitev, ki mi jih lahko pošljete na naslov igor.jencic@ijs.si. Zahvaljujem se Borutu Črnivcu, Marku Kernu, Jaku Ortarju in Andreju Terčelju za konstruktivne pripombe pri sestavljanju tega prispevka.
Igor Jenčič