Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ocenjevanje težavnosti turnih smukov

  4/2011

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895

 


Smuka z Velikega vrha
FOTO: IGOR JENČIČ

 


Škrbina Zadnje Špranje (Mojzesov žleb)
ima oceno T- FOTO: TONE KAJZAR

 


Piz Daint (Švica) ima oceno PD+
(slovensko N+)
FOTO: BARBARA DEKLEVA JENČIČ

 


Strmo pobočje Tolste Košute (ocena P-)
FOTO: IGOR JENČIČ

torek, 19. april 2011, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 7245

Planinski vestnik - Igor Jenčič: Pri turnem smučanju nas poleg opisa poti, dolžine ture ipd. zanima tudi težavnost oziroma zahtevnost turnega smuka ...

Na težavnost vplivajo številni dejavniki: naklonina pobočja, dolžina strmine, ovire, ožine, izpostavljenost in še kaj. Kljub temu se je že zgodaj uveljavilo pravilo, da vse te dejavnike strnemo v eno, številsko ali opisno oceno. Ne nazadnje imamo podoben pristop na mnogih področjih, od ocenjevanja znanja v šoli do ocenjevanja nevarnosti plazov. Zato turnosmučarski vodniki poleg opisov poteka ture praviloma vsebujejo tudi oceno njene težavnosti.

Prvi smučarski vodnik1 pri nas je leta 1934 izdal Rudolf Badjura. Pri tem je uporabil naslednjo "klasifikacijo smučarskih potov":

----------------------------------
1
Zimski vodnik po Sloveniji. Samozaložba, Ljubljana, 1934.

Nadalje piše Badjura: "Seveda pa je vsaka ocena zimskih potov pri različnih smučarjih ob različnih vremenskih, terenskih in specialno snežnih prilikah zelo kočljiva zadevščina. Drugačna je hoja ponoči, v megli, metežu, drugačna ob jasnem dnevu. Ni vse eno, potujemo li v viharju, strupenem mrazu, ali kadar ne brije, ko je lepo voljnó vreme in solnce ne pali. Čisto drugače je razpoloženje, če smo se dobro prespali in nas nesó smučke po jedva omečenem srenu ali rahlem sipastem snegu, prašniku, povsem nekaj drugega pa, kadar rinemo, na kožah ali brez njih, navkreber, v debelem, novo zapalem snegu ali pri hudi odmeki in je treba še navzdol – porivati in se poganjati. In dalje: ta ne zna prav primazati, drugi dela ravno napak itd. Vse ocene potov so torej le p r i b l i ž n e." Kljub mešanju težavnosti in napornosti ter kljub starinskemu jeziku in prispodobam, ob katerih se lahko nasmehnemo, je Badjura zapisal bistvo: težavnosti turnega smuka se ne da eksaktno določiti, ampak jo lahko zgolj približno ocenimo. Tudi snežne in vremenske razmere močno vplivajo na zahtevnost, zato je ta praviloma podana ob predpostavki ugodnih razmer.
Ciril Praček je v svojem turnosmučarskem vodniku2 – sicer ne povsem dosledno – ture po težavnosti razdelil na lahke, srednje težke in težke, a kriterijev zanje ni podrobneje navedel. Podoben pristop precej pogosto uporabljajo tudi avtorji nekaterih avstrijskih vodnikov, npr. Korbaj, ali vodniki (nemške) založbe Rother. Lestvica, ki sem jo uporabil v svojem vodniku3 in jo uporablja tudi Andraž Poljanec,4 ima štiri ocene za turne smuke (nezahtevno, delno zahtevno, zahtevno in bolj zahtevno), medtem ko ocena zelo zahtevno pomeni že prehod k alpinističnemu smučanju. Gre za malce bolj razčlenjeno delitev turnih smukov iz preglednice različnih vodniških tur, ki so jo leta 1991 v okviru projekta Enotna kategorizacija vodnikov PZS sestavili Božo Jordan, Bojan Pollak in Tomaž Vrhovec.
------------------
2 Turni smuki - Julijske Alpe. PZS, Ljubljana, 1972.

Italijani uporabljajo lestvico, ki jo je konec 40. let prejšnjega stoletja uvedel Gérard Blachère:

Črka A ob oceni pomeni alpinistične elemente v turi. V praksi se (z naraščajočo težavnostjo) uporabljajo ocene MS, BS, BSA, OSA. Tudi pri Blachèrovi lestvici kakšne precizne definicije ni zaslediti, a iz primerov ocenjevanja v praksi lahko sklepamo, da so prve tri ocene v grobem enakovredne turnosmučarskim ocenam lahko, srednje, težko, ocena OSA pa označuje alpinistične spuste.
Mitja Peternel v najnovejši knjigi5 slovenske turnosmučarske bibliografije uporablja lestvico: I – nezahtevno, II – delno zahtevno, III – zahtevno, IV – zelo zahtevno. Stopnje zahtevnosti so precej primerljive z italijanskimi: prve tri ustrezajo turnim smukom, četrta pa že označuje alpinistično smučanje. Značilno za vse doslej naštete lestvice je, da so – če sploh so – kriteriji za posamezne ocene precej ohlapno definirani. Določena stopnja težavnosti (npr. težko oz. zahtevno) tudi ne pomeni enake zahtevnosti v vseh lestvicah. Kaže, da je za turne smuke vendarle smiselno uporabljati več stopenj težavnosti kot zgolj tri, ne nazadnje pa te lestvice ne poznajo zveznega prehoda v ocenjevanje alpinističnih smukov oziroma imajo (pri Blachèrovi lestvici) vsi alpinistični smuki enako oceno, čeprav so lahko med njimi ogromne razlike. Omenjene pomanjkljivosti skušajo preseči turnosmučarski vodniki, ki imajo lestvico težavnosti podrobneje opredeljeno. Zakonca Aufenbauer v svojih vodnikih6 po Štajerski oziroma Avstriji uporabljata naslednjo lestvico:

-------------------
3 Slovenija z okolico, turnosmučarski vodnik. Sidarta, Ljubljana, 1998.
4 Turni smuki. PZS, Ljubljana, 2003.
5 Najlepši turni smuki avstrijske Koroške. Sidarta, Ljubljana, 2011.
6 Schitouren Paradies Osterreich. Styria, Graz, 2003.

Vodniki založbe Weiss Schall,7 ki poleg celotne Avstrije pokrivajo tudi sosednje dežele, uporabljajo petstopenjsko lestvico, ki je precej podrobno definirana. Predstavljajo jo kot avstrijsko turnosmučarsko lestvico:

Ta lestvica je zanimiva tudi zato, ker lahko preverimo ocene za turne smuke (na severni strani Karavank), ki jih poznamo. Ovčji vrh ima tako npr. oceno II, Stol iz Podna II–III, Vajnež iz Medvedjega dola III in Košutnikov turn od Trkelja III–IV. Po drugi strani pa se zdi razlika v naklonu 10° med posameznimi ocenami kar pregroba; že 3 do 5 stopinj večji naklon nam namreč poveča občutek težavnosti.
Francozi uporabljajo sedemstopenjsko lestvico z enakimi oznakami, kot jih ima alpinistična lestvica (F, PD, AD …). Ta lestvica zvezno pokriva tako turne kot alpinistične smuke. Leta 1980 jo je uvedel François Labande,8 a je ni podrobno definiral. Omenja le smučarsko lestvico S1 do S7, ki podaja zahtevnost najtežjih mest:

Ta lestvica je povzeta tudi v Črnivec-Pračkovem vodniku,9 vendar sta prevoda ocen S4 in S5 pomanjkljiva (ni dodatka, da ožine ali izpostavljenost dajo določeno oceno tudi pri manjši strmini), zato Črnivec-Pračkova S-lestvica učinkuje strožje kot Labandeova. Novejši francoski vodniki so S-lestvico poenostavili, tako da upošteva izključno naklon: S2 = 25° do 30°, S3 = 30° do 35°, S4 = 35° do 40°, S5 = 40° do 45°, S6 = 45° do 50°. S tem so jo še ublažili. Ob tem dodajajo, da tura z oceno F praviloma ne presega S2, turo z oceno PD pa sestavljajo prehodi S3, AD S4, D S5, TD S6. V Franciji obstaja še ena lestvica, in sicer toponeige, ki jo uporabljajo vodniki založbe Volopress10. Ta ločeno ocenjuje smučarsko zahtevnost in izpostavljenost. Smučarsko zahtevnost predstavlja decimalno število, kjer enice pomenijo glavno delitev stopenj, desetinke pa fino. Okvirno tako npr. ocena toponeige 3.1 ustreza AD–, 3.2 AD in 3.3 AD+, zato kakšne velike dodane vrednosti ni.
Tudi pri nas alpinistični smučarji uporabljajo sedemstopenjsko lestvico, označeno z rimskimi številkami od I do VII, ki naj bi ustrezale francoskim črkovnim oznakam F, PD … Zasidrana je na oceni za stopnjo IV, ki je definirana kot širok in neizpostavljen ozebnik z enakomernim naklonom 45° in višinsko razliko 400 metrov. Čeprav naj bi po ustnih virih slovenska lestvica ocenjevanja alpinističnih smukov temeljila na francoski, omenjene definicije za stopnjo IV oziroma D v francoski literaturi nisem zasledil. Res pa se Borut Črnivec, eden zgodnejših alpinističnih smučarjev pri nas, spominja: "Ko sva z Andrejem [Terčeljem] začela smučati, je bilo pri nas hudo malo smeri in te pretežno od Karničarjev, Zorčiča + Ogrinca + Paternuja. Privzeli so takrat edino lestvico na svetu – francosko. Po pripovedovanju Andreja Zorčiča so prve ocene rajši dali malo nižje kot višje, 'da te potem ne kritizirajo'... Čim sva z Andrejem nato prvič smučala smeri v Franciji (1986), sva lahko primerjala težavnosti s smermi pri nas. Takoj sem se pritožil, da je Jalovčev ozebnik prenizko ocenjen, in predlagal, da se ocena postavi na III+ (AD+), kar se mi je zdelo nekako najprimerneje glede na presmučano v Franciji. Potem se je jasno vnela polemika, da bi bilo potrebno ocene (skoraj) vseh smeri spremeniti, kar pa ni enostavno, ker bi moral sodelovati 'avtor' smeri (takrat je bila večina težjih smeri malokrat ali celo enkrat samkrat smučana) – in ostali smo pri istih ocenah …"
------------------------
7 Rudolf und Siegrun Weiss, Kurt Schall, Wuni Lexer: Schitourenatlas Östrerreich
West. Schall, Wien, 2006. Rudolf und Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitour plus.
Schall, Wien, 2001.
8 Ski de randonnée Haute Savoie, Mont Blanc. Éditions Olizane, Genëve, 1990.
9 Turni smuki, 2. dopolnjena in popravljena izdaja. PZS, Ljubljana, 1985
10 http://www.volopress.net/volo/spip.php?article367

Švicarji, ki so sprva tako kot Italijani uporabljali Blachèrovo lestvico, danes uporabljajo lestvico, ki temelji na Labandeovi lestvici. Prav po švicarsko natančno in pedantno so jo dodelali v uradno lestvico švicarske planinske zveze (Schweizer Alpen-Club, SAC). Ta lestvica ima enake črkovne oznake kot francoska. V nemškem delu uporabljajo nemške kratice, ki se takole prevajajo:

Lestvica SAC temelji na glavnih in pomožnih kriterijih. Pri tem predpostavlja utrjeno, toda ne trdo snežno odejo. Za končno oceno posamezne ture je odločilna tista najvišja vrednost glavnih kriterijev (strmine in izpostavljenosti), ki določa karakter ture.
To pomeni, da bo neka tura obdržala oceno N (nekoliko težko), tudi če vsebuje npr. 15 metrov visok odsek strmine 40° z blagim iztekom. Po drugi strani pa bo tura, ki sicer nikjer ne preseže strmine 28°, ima pa daljše izpostavljeno mesto, ocenjena z N in ne z L (lahko). Dolžina ture ne vpliva na oceno. Glavne kriterije lestvice SAC podaja naslednja tabela:

Na oceno vplivajo tudi pomožni kriteriji, vendar ne več kot za tretjino. Pomožni kriteriji so:
- otežena orientacija pri vzponu in spustu,
- potek smeri ni očiten,
- zgrešeno smer je komajda mogoče popraviti ali pa sploh ne.

Direktna oziroma eksaktna primerjava vseh naštetih lestvic ni možna. Za osnovno predstavo pa jih lahko primerjamo glede na naklon ter glede na ocenjevanje podobnih tur in dobimo naslednjo tabelo:

Kot vidimo, enotnosti pri ocenjevanju ravno ni, po drugi strani pa tudi dramatičnih razlik ne. Večina lestvic ima tri stopnje za turne smuke, od četrte naprej pa se praviloma začne alpinistično smučanje. Primerjava med lestvicami je pomembna zato, ker Slovenci čedalje več smučamo v tujini in tujci pri nas. Ker imajo veliki alpski narodi na svojem ozemlju nekaj tisoč turnih smukov, mi pa jih imamo okoli sto, se mi zdi edino smiselno, da uporabljamo mednarodno primerljivo in uveljavljeno težavnostno lestvico. Tu sicer trčimo na težavo, saj tudi Avstrijci in Italijani sami med sabo nimajo usklajenih lestvic. Res pa se njihove lestvice pri 3. stopnji – ki je nekako zgornja meja turnega smučanja – ujemajo s švicarsko.
Švicarska lestvica je od vseh daleč najbolj dodelana in enotna za vso državo, poleg tega pa njeno sestrsko različico uporabljajo tudi v Franciji in delu zahodne Italije. Zato predlagam, da se v bodoče tudi za slovenske turne smuke določijo švicarske ocene. V praksi se seveda izkaže, da je tudi tako dodelano lestvico težko enostavno in enolično uporabljati, ampak za primer je v naslednji tabeli nekaj znanih turnih smukov v Sloveniji in zamejstvu ocenjenih s švicarsko lestvico:

Kot pri vsakem "sodniškem" ocenjevanju verjetno tudi tu ne bo enotnih mnenj. Vesel bom pripomb in dopolnitev, ki mi jih lahko pošljete na naslov [email protected] Zahvaljujem se Borutu Črnivcu, Marku Kernu, Jaku Ortarju in Andreju Terčelju za konstruktivne pripombe pri sestavljanju tega prispevka.

Igor Jenčič
 

Oznake: PV

Komentiraj (3):

Marko Kern, sreda, 20. april 2011, ob 22:19

Če se bo švicarska lestvica za ocenjevanje turnih smukov pri nas prijela, je seveda edino smiselno, da se prevzame tako ocenjevanje tudi za bolj zahtevne spuste, ki so logična nadgradnja turnega smučanja. Švicarska ocenjevalna lestvica je precej natančno definirana in primerna za dokaj objektivno ocenjevanje spustov. Vsekakor bistveno bolj, kot je stanje pri nas sedaj, ko je celotno ocenjevanje smeri precej subjektivno in temelji na medsebojni primerjavi presmučanih spustov. Z novo lestvico bomo dobili tudi s tujino primerljive ocene tako turnih kot alpinističnih spustov.

Tako kot z vsako novostjo, se tudi tu pričakuje nekaj odpora. Vsi komentarji so zelo dobrodošli. Pripravljen je članek o ocenjevanju alpinističnih spustov, ki bo natančneje predstavil navodila in konkretne primere ocenjevanja po švicarski metodi.

Pred kratkim smo recimo smučali z vrha Eigerja po Z pobočju. Smer je visoka 1200 m, spodnji del smeri je manj strm, nato strmina postopoma narašča, v zgornjem delu je zelo enakomerna in doseže (do) 45°. Smer ima praktično povsod veliko prostora (široke in zračne vesine), morebitni neustavljen padec bi se končal v vznožju smeri. Po naše bi ga ocenili z največ V-. Za primerjavo, uradna švicarska ocena je SS+ (torej Z+), Francoska TD/S5 (V, S5), po sistemu Toponeige pa 5.2/E4. Za boljšo predstavo: www2.arnes.si/~mcuder/ture_dnevnik.html#3.4.2011

Andraž Poljanec, nedelja, 22. maj 2011, ob 22:45

Glede na članek Igorja Jenčiča Ocenjevanje težavnosti turnih smukov predlagam, da za ocenjevanje turnih in alpinističnih smukov ohranimo dosedanjo lestvico, ki za splošno oceno smuka uporablja rimske številke, za posamezne (ključne) odseke pri alpinističnem smučanju pa še dodatno oceno (S1-7). Menim, da prehod na švicarski sistem ni potreben, še več, osiromašil bi podatek o težavnosti smuka. Razlogi:
• za ključni odsek je pri dosedanji lestvici podana posebna ocena (S1-7), kar je v veliko pomoč pri (ne)odločanju za smer,
• jasnost (rimskih) številčnih oznak je boljša, uporabljamo jih tudi pri (klasičnih) plezalnih vzponih v gorah,
• dosedanja lestvica je ustaljena, uporabljena v številnih vodnikih in člankih,
• ujema se oz. temelji na alpinistični lestvici UIAA.
Težavnost turnih smukov je v naših vodnikih (Jenčič, Poljanec) podrobno določena do stopnje III, naprej pa za alpinistično smučanje resda ne tako kot npr. pri švicarski lestvici, vendar gre podobno kot pri plezanju za princip postopnosti; npr. nekdo, ki je presmučal Jalovčev ozebnik (III-) in Turski žleb (III), se bo kasneje odločil za Škrbino med martuljškima Poncama skozi Kotle (III+) in za Jugovo grapo (IV-) itn.; tako si smučar sam (podobno kot alpinist v steni) postopno ustvarja predstavo o težavnosti stopenj, zares pa bi bilo smiselno točneje opredeliti posamezne stopnje dosedanje lestvice od IV- naprej.
Primer iz težjih smeri: kdor je smučal z vrha Jalovca (V, S5+), si bo morda zaželel Skrite diagonale v Velikem Špičju. Ker pa je slednja ocenjena s V+, mesta S6, bo gotovo še malo premislil ...
Še en primer s primerjavo obeh lestvic: po Osrednji v Begunjščici (III+, zgoraj S4) in Osrednji v Vrtači (IV-, zgoraj S4+), bo smučar prej ali slej dobil apetite po Lenuhovi v Begunjski vrtači; ker pa je slednja ocenjena s IV+, mesta S5, spodaj lahko tudi S6-, se bo zelo verjetno odločil še malce počakati. Švicarska ocena pa bi bila največ Z ali Z+ (I- pač ne, ker v smeri niso potrebni skoki čez pragove ali stopničasto sestopanje), kar bi lahko smučarja prezgodaj premamilo ... (Upoštevajoč pravilo, da se vselej najprej vzpnemo po smeri, ki jo želimo presmučati, bi sicer lahko sproti presodil, ali se bo zares lotil spusta, in po potrebi v tem primeru odsmučal naokrog, kar pa ni vselej mogoče.) Gre seveda za izbiro oz. odločanje pri načrtovanju ture.
Če bi se že odločili za ocenjevanje po švicarski lestvici, pa se mi Jenčičev predlog slovenskih kratic ne zdi primeren, ker za razliko od francoskih in nemških črkovnih oznak pri dvobesednih razredih uporablja samo začetnico prve besede, tj. količinskega prislova, začetnico načinovnega prislova pa izpusti (npr. »precej težko« = P namesto PT, kar je bistveno bolj razumljivo in pregledno; za razliko je pri francoskih (in nemških) oznakah »assez difficile« = AD in ne samo A). Prav tako ni ustrezna črka X za najtežjo stopnjo (skrajno težko), ker je ni v slovenski abecedi; povsem ustrezno in logično bi bilo ST.
Poleg tega bode v oči uvrščanje znanih turnih smukov v razrede nove lestvice; glede na dosedanje ocene (prim. Jenčičev vodnik) je namreč nekaj smukov »poskočilo« za eno (pod)stopnjo – kar načeloma še ni sporno – (npr. Rodica, V. Draški vrh, Veliki vrh – Košuta ...), nekateri pa kar za dve(!) (Mala Mojstrovka, Jalovčev ozebnik). Ob tem pride do manjših (npr. Rodica skupaj z Begunjščico – Šentanski plaz) in večjih neskladij (Jalovčev ozebnik skupaj z Žrelom pod Ledinami in s Škrbino med Poncama (Velika dnina), pri čemer sta povprečni in največji naklon pri slednjih bistveno večja (skozi Jalovčev ozebnik se namreč v ustreznih razmerah lahko povzpnemo na smučeh s kožami in srenači); tudi npr. Mala Mojstrovka ni primerljiva s Tolsto Košuto (na jug) in Vajnežem s severa.
Pri izbiri turnih smukov si namreč pomagamo s primerjavo tur po težavnosti, zato morajo biti približno enako težavni smuki uvrščeni v isto težavnostno skupino.

Igor Jenčič, ponedeljek, 23. maj 2011, ob 18:35

Najprej, škoda, da je Andraž kar dober mesec čakal z odzivom na mojo objavo – sedaj nisem prepričan, da bo prav veliko ljudi sploh opazilo tole debato (slabost zasnove G-L pač, ker se "žive" teme ne pojavijo na vrhu kot je to pri nekaterih drugih forumih).

Glede ocenjevanja pa mogoče najprej razlogi, ki so me vodili k predlogu za uvedbo nove lestvice:
1. Kakšne enotnosti pri ocenjevanju turnih smukov (TS) doslej ni bilo – (skoraj) vsak avtor novega vodnika je vpeljal novo lestvico.
2. Lestvica za ocenjevanje alpinističnih spustov (AS) je bila resda ena sama, a kriterijev za ocenjevanje posameznih stopenj ni bilo; "sidro" naj bi bila "štirka" (400 m dolg ozebnik, 45°, lep iztek), a tega kriterija v "originalni" Labandeovi lestvici nisem našel.
3. Kriteriji za oceno najtežjega mesta (S-lestvica) so bili celo pomanjkljivo prevedeni.
4. Resda tudi v večini drugih držav – z izjemo Švice – niso ravno zgledni pri uporabi enotne lestvice, a za vse tuje lestvice je značilno, da "običajni" TS segajo nekje do 3. stopnje, pri nas pa so bili "stlačeni" v 2 stopnji. V težavnosti TS vendarle obstaja kar velik razpon.
5. Meje so padle, čedalje več smučamo v tujini in smiselno je naše ocenjevanje (ki že doslej ni bilo posebej urejeno ali zakoreninjeno) kar najbolj uskladiti s tujim.

Odgovori na Andraževe pomisleke pa so:
1. Povsem jasno mi je, da ena sama ocena ne more v celoti opisati kompleksne težavnosti nekega smuka (zato pa opis v vodniku običajno podrobneje opiše strmino, izpostavljenost ipd. težkih mest). Toda pristop ene same oceno uporabljamo na številnih drugih področjih. Na tem mestu je mogoče smiselna primerjava s petstopenjsko lestvico nevarnosti plazov: neka stopnja nevarnosti je lahko določena iz povsem različnih razlogov (nov sneg, odjuga, hud mraz – tvorba globinskega sreža…) in pri vsakem od njih so razmere na terenu drugačne. Ampak to je podrobneje opisano v lavinskem biltenu, stopnja je pa ena sama številka za prvi vtis.
2. Poante postopnosti ne razumem povsem: kot da ni povsem očitno, da je npr. Z+ več kot Z, medtem ko pri sedanjem načinu ocenjevanja ni jasno, kaj je težje, V/S6 ali npr. V+/S5.
3. Zavedal sem se, da je največji problem mojega predloga, da spreminja obstoječe ocene, ki so za AS vendarle precej "uležane". Zato predlagam črkovne oznake, iz katerih je na prvi pogled očitno, da gre za oceno po novi lestvici (stare številske ocene bi tako še vedno lahko vzporedno obstajale). Moj prvotni predlog je dejansko bil, da se švicarsko-francoske ocene dobesedno prevede v ustrezne slovenske eno- ali dvočrkovne kratice, ampak potem je na sestanku z Andrejem, Borutom, Markom in Jakom padel predlog, da so enočrkovne oznake še bolj estetske. Kot rečeno, to je predlog in če se bo večini zdelo bolj primerno, je najmanjši problem namesto P pisati PT ipd.
4. Tudi primeri ocen posameznih TS so zgolj predlogi, ki smo jih na hitro uskladili na prej omenjenem sestanku. Seveda se v praksi izkaže, da še tako izdelani teoretični kriteriji ne omogočajo nesporne določitve ocene določenega TS in je vedno potrebno smiselno utežiti posamezne elemente ocene (strmina, izpostavljenost, ovire) oziroma jo primerjati z drugimi TS. Zato so vse ocene preliminarne in so odprte za kritiko in drugačne predloge. Pri Mali Mojstrovki je denimo prevladala izpostavljenost Grebenca in smrtne žrtve na njem, čeprav zelo dobro vem, da je spomladi – ko je Grebenec kopen ali je na njem le nekaj južnega snega – Mojstrovka razmeroma enostaven TS z oceno največ N+. Pri kakem drugem TS pa tudi ne izključujem možnosti, da sem napačno prepisal oceno, ki smo jo uskladili.
5. Kot sem napisal že v članku, sem odprt za vse predloge, komentarje in (argumentirane) popravke ocen posameznih TS. Žal doslej – z izjemo Andraževega odziva – nisem dobil nobenega, niti na mail ne.

Članek o ocenjevanju AS pripravlja Marko in bo predvidoma objavljen v PV na začetku naslednje smučarske sezone.

eXTReMe Tracker