Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Drzni Komar in predrzna riža

  4/2011

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895



Jesen daljša sence v Zadnjici


V prestajah kot je ta, so nekoč ljudje
skupaj z drobnico preživeli čas
med majem in julijem, dokler ni
sneg na planinah skopnel in je zrasla
paša, travniki na dolinskem gruntu
pa so se med tem obrasli.


Italijanska kapelica, kjer je začetek
poti čez Komar.

Pot čez Komar

V zatrepu doline (od zapornice 30 min) čez kamnit most in po mulatjeri proti Doliču in Luknji.
Ko pridemo iz gozda, naletimo na skali na slabo oznako Komar, kjer se odcepi slabo vidna stezica proti potoku in slapu nad njim. Prečimo potok in desno mimo italijanske kapelice. S pomočjo varoval zaplezamo v strmino, preko nje pridemo v hudourniško grapo z velikim zagozdenim balvanom.
Pot v nekaj stopnjah sledi naravnim prehodom po policah in grapah do roba Komarja, nato se položi. Dalje hodimo med ruševjem, dokler ne pridemo do plitve zagruščene krnice, kjer se pot usmeri levo. Tu dosežemo udobno mulatjero, ki smo jo zapustili ob vstopu pod kapelico. Če nadaljujemo po njej, imamo do koče na Doliču še pol ure.
Zadnjica–konec poti čez Komar 3–4 ure


Doživetje Kanjavčevih polic.
Foto: Oton Naglost


"Pošodrana" pot terja previdnost

Pot skozi rižo (Pot M. M. Debelakove, Kanjavčeve police itd.)

Ne glede na rahlo zmešnjavo z imeni je ta pot izredno doživetje, ki pa nikakor ni za vrtoglave.
Označena je dobro, a varoval ni na pretek, zato komplet za samovarovanje komaj kje uporabimo.
Pot se prične približno na polovici med mestom, kjer se pot čez Komar priključi mulatjeri, in kočo na Doliču, od konca Komarja deset minut vzpona ali od koče na Doliču prav toliko spusta. Prečimo kotanjo s snežiščem in po zagruščeni polički na daleč vidni "ladijski kljun". Nato pot brez posebnih vzponov ali spustov sledi izrazitim policam, ki mestoma prehajajo celo v arkade, pod katerimi se moramo sklanjati. Izpostavljenost je ponekod izredna, saj police presekajo pobočja Kanjavca, ki ima tu naš relativni višinski rekord.
Hoja mora biti previdna, ker je na policah veliko grušča. Izključeno ni niti to, da pot posuje kakšen podor, saj je kamnina slaba. Ko je leta 1976 potres v Karnijcih tresel Posočje, je bila pot celo nekaj časa neprehodna. Še avgusta je treba računati, da lahko leži sneg v kateri od strmih grap, zato je potrebna primerna oprema.
S sedelca, ki je pol ure nad Prehodavci, lahko v nekaj minutah brez težav splezamo še na Vodnikov Vršac. A nikar do roba, z vrha namreč prakticirajo skoke BASE.
Koča na Doliču–Zasavska koča na Prehodavcih 3–4 ure


Zasavska koča na Prehodavcih v
prvotni izvedbi leta 1954.
(iz Zbornika PD Radeče)

Italijanski kasarni pod Triglavom ni bilo usojeno, da bi postala naš najvišji planinski dom
Italijanski kasarni pod Triglavom
ni bilo usojeno, da bi postala naš
najvišji planinski dom


Obe fotografiji še dokaj ohranjene
vojašnice datirata v leto 1969.
Fotografiji: valloalpino.com

Morbegna
Capanna Morbegno (2530 m).

Po vojni je bila preimenovana v Dom za Planjo in predvidena za obnovo. Da bi postala naš najvišji planinski dom, ji ni bilo usojeno.
Janez Vidmar iz PD Tolmin je skupaj s sinom, arhitektom Metodom Vidmarjem, leta 1964 izdelal predračun in opis preureditve, ki ni bila izvršena.
(Arhiv ZGS, odsek za gozdnogospodarsko načrtovanje, Tolmin.)

O teorijah zarote, zakaj do obnove ni prišlo in nekaterih trditvah, da je bila v sedemdesetih letih namerno požgana in zato brez ostrešja izpostavljena hitrejšemu propadu - danes, ko so od nje ostale le še ruševine, nima več smisla razpravljati.

OPOMBA: V letu 2014 je prišlo na podlagi podatkov iz italijanskih arhivov do popravka pri imenu vojašnice. Ta se je v resnici imenovala gorska vojašnica Vittoria Emanula III.
Morbegna je bila le manjši zasilni objekt, ki so ga uporabljali dokler ni bila dokončana vojašnica.


Skok BASE5 padalca z Vršaca (v roki
drži dimno baklo). Foto: Anka Vončina

1 krompir

2 košnja na gorskih pobočjih

3 dereze s štirimi zobmi, četverke, mački

4 Nemško-avstrijska planinska zveza je imela pri nas več sekcij

5 Angleška kratica za Building (stavba), Antenna (antena ali stolp), Span (most, obok, kupola) in Earth (pečina ali katera koli druga naravna formacija). Kratica nakazuje, od kod skačejo tisti, ki se ukvarjajo s to zvrstjo padalstva (BASE-jumping). 

Literatura:
Miroslav Kajzelj: Bovško od doline do planine. Založba Debora, 2011.
Marijan Lipovšek: Kje so tiste steze. Založba Modrijan, 2010.
Brošura Zlati jubilej, izdana ob 50-letnici PD Radeče, 2002.

 

petek, 15. april 2011, ob 06:30, Dušan Škodič, ogledov: 8555

Italijanski kasarni Morbegni pod Triglavom ni bilo usojeno, da bi postala naš najvišji planinski domZanimiva zgodovina planinskih poti in objektov nad dolino Zadnjico.
Različne države ter prave in hladne vojne med narodi so pustile svoje sledi, ki jih ne moremo spregledati. Nekoliko težje pa jih je razumeti ...

Na zadnjem ostrem ovinku spusta po vršiški cesti, ko ta že doseže naselje Na Logu v Trenti, se sramežljivo izmuzne ozka makadamska cesta. Neugledna cesta vodi v dolino neuglednega imena – v Zadnjico (staro domače ime Zajenca). To je stranska dolina Trente, njena lepa, tiha in zapostavljena pastorka, ponižno čakajoča obiska v odmaknjenem kotu. Začetno romantiko doline moti glasno šumenje rečice Zadnjice (Krajcarice), katere simfonijo so v začetku devetdesetih ujeli v očem dobro prikrito hidroelektrarno. Razen nekaj hiš na začetku dolina ni stalno naseljena.

Dolina Zadnjica, nad njo Kanjavec. Pot čez Komar se vzpne iz doline proti sedlu na levi, kjer gnezdi koča na Doliču. Lepo so vidni tudi sistemi polic, po katerih poteka pot Skozi rižo (pot M.M. Debelakove); Foto Peter Strgar

Vozna cesta, takšna, kakršna je, datira še v prejšnja dvajseta leta in italijansko zasedbo teh krajev. Konča se po slabih petih kilometrih prav v zatrepu doline, a prevozna je le do zapornice, kjer lahko pohodnik najde začetek poti proti Kriškim podom. V bližini parkirišča mu pod noge pricinglja tudi tisti pravi izvir Krajcarice, v katere vodo je trentarski dušebrižnik Luzzenberger nekoč davno metal krajcarje kot priznanje njeni odličnosti.

Spomini na težko življenje

Dalje proti zatrepu je potrebno iti peš. Do tu Zadnjici stiskajo ramena strma pobočja Goličice in Velikega Vršovca in šele za prvim betonskim mostom lahko potegne v pljuča toplo sapo z redkih senožeti.
Človek se naenkrat zave, da mu nekaj manjka, ker mu je med lovljenjem pogledov nad krošnjami iz ušes izginilo do tega trenutka povsod prisotno šumenje. Rečica Zadnjica je namreč od tod pa vse do zatrepa skrita pod desetinami metrov morenskega grušča. Ta je zapolnil korito in prekrit s tanko plastjo zemlje tvori kolikor toliko spodobno ravnino, na kateri je Trentar lahko pasel svoje ovce in okopaval revne čompe1.
Zadnjica ima še nekoliko ostrejše življenjske pogoje kakor sama Trenta. Paša je revna, zato so se ljudje nekoč zaradi preživetja ukvarjali tudi z vrharjenjem2.
Ob času košnje so s kroticami3 na nogah s srpi poželi vso travo na zelenih vesinah Pihavca in okoliških gora. Delo je bilo nevarno in bile so tudi smrtne žrtve.

Fotografija košnje z Gmajne v Zadnjici, leta 1965. Kosec je Alojz Kravanja starejši. V Zadnjici Na placu (križišče Dolič - Kriški podi, stoji njegovo znamenje). Pravijo, da je Čopov kosec v fotografiji ekvivalent Groharjevemu sejalcu v slikarstvu. Foto: Jaka Čop

Pašnih planin nad dolino Zadnjico ni bilo veliko. Najdemo lahko še borne ostanke planine Zajavor, z eno roko komaj držeče se za južne strmali Pihavca, opuščene pred dobrega pol stoletja (1953). Druga je bila planina za Belim potokom pod Kriškimi podi (opuščena 1905) in tretja planina Kukla na grebenu nad Mlinarico (opuščena že okoli 1870), a njune ostanke je narava v glavnem že povrnila v prvotno stanje. Lege starih planin lahko na zemljevidih prepoznamo tudi po ledinskem imenu Utro, kakor so domačini poimenovali mesto opuščene planine.

Dolina Zadnjica pod Italijo

V samem zatrepu popotniku izreče dobrodošlico deloma porušen kamnit most, ki preči široko strugo potočka, mezečega iz divjih Korit pod Luknjo. Gre za enega od redkih površinskih izvirov Zadnjice, ki pa mu tudi ni dano dolgo vztrajati na svežem zraku. V bližini opazimo večjo izravnavo, ki se zarašča. Na njej so v prejšnjih dvajsetih in tridesetih letih stale italijanske vojaške barake in tam je bila tudi spodnja postaja tovorne žičnice proti Doliču in Zaplanji.
Zatrep Zadnjice je zanimiva točka. Le okoli dva kilometra je oddaljena od vrha Triglava, a zaradi bližine navpičnih ostenj in ogromne višinske razlike ga sploh ne moremo videti. V "rapalskem" obdobju je tu nastalo pomembno križišče oskrbovalnih poti, za vrtanje načrtovanega cestnega predora pod Luknjo pa je Italijanom na srečo zmanjkalo časa. Zgrajene so bile široke in udobne mulatjere, ena na desno Čez dol proti Prehodavcem, kjer je stala italijanska obmejna karavla, druga na levo proti prelazu Luknja (poitalijančili so jo v Passo del Forame) in še njen desni krak proti Doliču, kjer je ždela italijanska planinska koča Rifugio Napoleone Cozzi. Mimo nje je mulatjera zavila na sever proti Zaplanji, kjer je na 2520 metrih dosegla veliko vojašnico Morbegno* (Capanna Morbegno). (*Ime ni pravilno. Vojašnica se je imenovala po kralju Vittoriu Emanuelu III., Morbegna pa je bila lesena baraka nekaj minut hoda proti severu, njeni temelji so še dobro vidni. Glej članek Resnica o Morbegni. Op.a.)

Dolina Zadnjica še pod cesarjem

Vsaj kar se poti tiče, je italijansko delo ostalo dokaj ohranjeno do danes. Kako pa je bilo pred tem? Skromna pot skozi Zadnjico je seveda že obstajala in tudi steze čez planino Zajavor na Luknjo in Čez dol pod Prehodavci so bile na voljo pastirjem in lovcem. Ni pa bilo od tod urejenega dostopa proti Doliču in dalje proti dober streljaj oddaljenemu Triglavu. To je bilo v začetku prejšnjega stoletja izredno pomembno. Slovenci in Nemci so tedaj v gorah vodili svojevrstno hladno vojno. Tu seveda ne gre za prave germanske osvajalce, temveč za nemško ali domače nemškutarsko prebivalstvo, ki je stalno živelo na naših tleh in se izrekalo za Nemce. Po podatkih Rudolfa Badjure se je še celo po razpadu avstro-ogrskega cesarstva v novo formirani kraljevini Jugoslaviji na Celjskem za Nemce izrekalo 12 %, v Mariboru pa dobrih 21 % prebivalstva. Za samo Ljubljano je navedel le 2 % originalnih "ljubljanskih srajc" (ta izraz je sprva veljal le za Nemce, kasneje pa so ga Ljubljančani nekako podedovali).
Trenja med obema narodoma so se iz dolin seveda preselila tudi v visoke gore. Oboji so mrzlično postavljali svoje koče in gradili svoje poti. Šlo je na eni strani za narodni ponos in na drugi za poskus prevlade "elitne" manjšine, prizadevanja obeh pa so verjetno dosegla špico z odkupom zemljišča in postavitvijo Aljaževega stolpa na vrhu svete gore Slovencev.
V tej tekmi se je obema stranema zelo mudilo. Dober pokazatelj časovne stiske je še en, prav tako Aljažev primer. Zavedni župnik se je namreč že dogovarjal za odkup zemljišča na Vršiču, a so ga zaradi klepetavosti nekega kranjskogorskega domačina Nemci prehiteli in na isti parceli postavili svojo Vosshütte (danes Erjavčeva koča).

"Trentar" rešuje Trento pred Nemci

Trenta je bila v tistem času (kot tudi prej in pozneje) nekoliko pozabljena. Na prelomu stoletij je v njej Bogu služil zanimiv človek. Bil je orjak po telesu in jagnje po duši, a kot rojen Primorec tudi zaveden Slovenec. Župnik Josip Abram je bil po rodu s Krasa, vendar se je s Trento tako zrasel, da je sam sebe imenoval Trentar. Ko mu je nekega dne prišlo na uho, da Nemci delajo pot z Vršiča pod Prisojnik, se je nemudoma obrnil na Slovensko planinsko društvo (SPD) in ga prosil, naj mu pomaga Trento obraniti pred Nemci. Zagozdeni balvan, mimo katerega se vzpne Pot čez Komar
Iz Ljubljane je s prvo mogočo zvezo prispel energični dr. Fran Tominšek, v tem času še namestnik predsednika SPD Frana Orožna, in se sestal z Abramom. Poklicala sta znanega Kugyjevega vodnika Andreja Komaca – Moto in skupaj so splezali na Razor ter določili trase dveh novih poti iz Trente (eno ob Mlinarici in drugo ob Belem potoku). Za Razor se jim je zaradi prodirajočih Nemcev seveda najbolj mudilo, toda Tominšku je šlo v prvi vrsti za Triglav, ki je bil s te strani zaenkrat še "čist".
Že naslednjega dne sta z Moto preplezala kratko steno Komarja (sicer star lovski prehod) nad zatrepom Zadnjice in potegnila traso za zavarovano pot proti Doliču, kjer se je priključila nadelani poti, ki pelje na Triglav preko Bovške (danes Triglavske) škrbine.
Gradnjo poti je prevzel domačin Anton Tožbar – Špik. Vse tri so bile dokončane v letu 1904. Bil je že skrajni čas, saj Nemci niso počivali. Ko so Trentarji nad Mlinarico nekega dne zabijali kline proti Razorju, so se na lepem prikazali tam tudi delavci, ki jih je najela kranjska sekcija DÖAV4. Z dolgimi nosovi so se morali vrniti tja, od koder so prišli …

Neuresničena prizadevanja in nastanek mulatjer

Pot čez Komar je bila uradno odprta 8. avgusta 1904, le en dan po odprtju prvega Aljaževega doma v Vratih (ki ga je pet let kasneje porušil plaz). Gneče na otvoritvi zagotovo ni bilo, saj sta bila poleg dr. Tominška, njegovega brata Josipa, Tožbarja in Abrama prisotna le še dva udeleženca. Seveda so pot odprli tako, da so jo prehodili. Med počitkom na Doliču je podjetni Tominšek vrgel oko na pripraven teren, na katerem bi lahko SPD (ki ga je v tistem času vodil dokaj neodločni Fran Orožen) zgradilo planinsko kočo, ki bi predstavljala odskočno desko za vrh. Na njegovo pobudo so zemljišče res odkupili, a z gradnjo zaradi pomanjkanja denarja toliko odlašali, da jih je vmes prehitela rapalska meja. Leta 1930 so Italijani na tistem mestu postavili planinsko kočo Rifugio Napoleone Cozzi. Pot na Triglav je bila sedaj iz Trente zelo skrajšana, vendar stena Komarja navkljub varovalom ni bila lahka in primerna za "nedeljske izletnike". Na to so takoj opozorili v Planinskem vestniku, za njen obisk pa so priporočali najem vodnika.
Osemnajst let kasneje, po italijanski aneksiji Primorske, je vse postalo drugače. Gore so kakor plesen prepredle odlične oskrbovalne mulatjere in zrasli so objekti, namenjeni varovanju meje. Pot čez Komar je postala nepomembna – bila je nevarna in neudobna v primerjavi z novimi komunikacijami, zato ni bila deležna obiska niti vzdrževanja. Ob njenem začetku so Italijani zgradili lično kapelico, po kateri še danes najlažje spoznamo začetek te poti.

Drzna pot z mnogimi imeni

Na tem območju obstaja vsaj še ena izredno zanimiva pot. Ta je preko severnih ostenj Kanjavca povezovala kočo Rifugio Napoleone Cozzi na Doliču in italijansko obmejno karavlo na Prehodavcih. A po preverjanju obstoječih virov je skoraj zagotovo niso trasirali Italijani, temveč je šlo tudi v tem primeru za star, drzen lovski prehod.

Pot je speljana drzno, kot se spodobi za star (divje)lovski trentarski prehod. Izza vogala se kaže prepadni Vršac.

Pred nadelavo jo je prehodilo tudi nekaj izkušenih gornikov, v svojih zapisih v Planinskem vestniku jo omenja Pavel Kunaver, z opisom prečenja pa nam v svoji knjigi postreže Marijan Lipovšek, ki se je namenil nanjo prav zato, da bi jo doživel v prvotnem stanju. Drugi znani trentarski graditelj poti Kravanja (p. d. Kopiščar) je tedaj namreč že začel z deli. Lipovškovi pomisleki, da bo nova pot nase preusmerila trume planincev s sitnih Hribaric, se zaradi izpostavljenosti in snega, ki na nekaj mestih vztraja v visoko poletje, niso uresničili in pot doživlja le redek obisk.
Speljana je mestoma zelo izpostavljeno po sistemih polic, tisoč metrov visoko nad zatrepom Zadnjice. Tik za Vodnikovim Vršacem se prekobali preko sedelca proti Dolini Triglavskih jezer in šele v tistem trenutku lahko pogumni gornik ugleda pol ure oddaljeno kočo na Prehodavcih. Ta pot ima tehnično gledano cel kup slabosti: je zelo krušljiva, precej izpostavljena, pozno v poletje težko prehodna zaradi strmih snežišč in občutljiva za podore. A če nanjo gleda doživetij lačen gornik, mu vse to predstavlja le skupek najboljših začimb.
Leta 1961 so pot končno nadelali in jo na pobudo zaslužnega planinskega delavca Vilka Mazija poimenovali po naši znani alpinistki v Pot Mire Marko Debelakove. Mazi jo je kot doživljajsko zgodbico opisal tudi v Planinskem vestniku (1962/01), a očitno, še preden se mu je utrnila ideja o novem imenu, saj je dal članku naslov "Pot za Kanjavcem". Danes je med obiskovalci verjetno še najbolj znana kot Kanjavčeve police.
Da je zmeda večja, obstaja še trentarsko ime Skozi rižo, kar nakazuje njeno starejše poreklo. Ime je dokaj smiselno, saj ponekod police dejansko spominjajo na suho drvarsko rižo za spravilo lesa s strmih pobočij. Maketo take riže si lahko pogledamo v Trenti Na Logu, kjer je provizorično postavljena poleg ohranjene žage venecijanke. Omenjena pot, kakor koli jo bomo že poimenovali, danes povezuje Tržaško kočo na Doliču, postavljeno leta 1953 na mestu Rifugio Napoleone Cozzi, ki jo je leta 1951 podrl plaz, in Zasavsko kočo na Prehodavcih, zgrajeno leta 1954.

Desno današnja koča na Prehodavcih, levo bivak "Biserka", zgrajen na starem italijanskem bunkerju, sredi med njima ždi skoraj neopazna italijanska karavla, preurejena v skladiščni prostor.

Zgradila so jo planinska društva iz Zasavja, upravlja jo PD Radeče. Italijanska karavla še vedno stoji med kočo in bivakom, bila je adaptirana in služi kot skladiščni prostor. Zanimivo je, da so domiselni Zasavci dobro izrabili tudi bližnji italijanski bunker, na katerem so leta 1975 zgradili bivak. Bunker je bil izkoriščen za temelj, novi objekt pa je tega zaščitil pred nadaljnjim propadanjem. Z njim so za čas sezone pridobili nekaj dodatnih ležišč, pozimi pa služi kot prijetna zimska soba.
Od velike vojašnice Morbegne pod Zaplanjo so danes ostale le še razvaline, v čas pa so izpuhteli tudi že narejeni načrti za njeno obnovo in spremembo v naš najvišje ležeči planinski dom. Gradnja poti in objektov na tem območju ima torej precej viharno in zanimivo zgodovino.

Dušan Škodič

Oznake: PV
eXTReMe Tracker