Dnevnik, 12.04.06, Vreme in ljudje - Miha Pavšek
Dnevnik, sreda, 12. aprila 2006
Prosti čas: Vreme in ljudje
Pomlad po bohinjsko
Miha Pavšek, Geografski inštitut AM ZRC SAZU
Kolikor ima april dni, tolikokrat se vsak dan vreme spremeni. Prva dekada malega travna, meteorološko osrednjega spomladanskega meseca, je vsekakor pokazala, da to še kako drži. Toplo sonce, plohe, sunkovit veter, nevihte, krajša soparica in seveda aprilski sneg, kmetov gnoj. Voda v taki in drugačni obliki je res svojevrstna "gnojnica", a le, če pred njim marec upraviči svoje ljudsko poimenovanje, namreč sušec. Letošnji je razočaral, saj je bil premrzel, preveč moker in premalo sončen. Zato je v nekaterih bolj skritih in višje ležečih dolinah letošnji sneg skopnel šele pred dnevi, in mednje sodi tudi Bohinjski kot. Po senožetih ga je pobralo že pred tedni, v gozdu, posebno tam, kjer so košate gorenjske brine (smreke), pa ga je še vedno na pretek. Pomlad se prebuja tudi v teh koncih, a zdi se, da tamkajšnji prebivalci še vedno spijo. Ali je kriv za to rek "mi Bohinjci sredi raja, sedem mesecev zima traja" ali pa dejstvo, da se ne zavedajo, kaj pomeni živeti v pokrajini, kjer že narava sama opravi več kot polovico dela pri privabljanju gostov.
Zima v tistih krajih je res nekaj posebnega, za kar je kriva lega doline. Vanjo se da priti le z vzhoda, če seveda odštejemo natančno stoletni bohinjski železniški predor. Okoliške gore, predvsem greben Spodnjih Bohinjskih gora, zapirajo pot toplim in vlažnim zračnim gmotam iznad Sredozemlja. Medtem ko na soškem koncu toplota dobesedno vdira v notranjost, se proti Bohinju bolj kot ne plazi, saj ima precej dolge obvoze. A ko se zgodi to, preprosto morate biti tam in poslušati z napetimi ušesi in s še bolj odprtimi očmi! Kamor koli pogledate, vse naokrog sama voda, v taki ali drugačni obliki. Višje zgoraj še sneg, ki se sredi strmin spremeni v vodne curke, ali pa se snežnica skrivnostno pretaka skozi prevotljeno podzemlje, da bi kasneje na robovih in v dnu dolin bruhnila iz vseh mogočih in nemogočih odprtin. Zdaj je Bohinj vodna simfonija za orkester v zelenem, pa saj ste že kdaj opazovali barvni odtenek Save Bohinjke, kajne? Če kje, si prav tu zima in pomlad podajata roko. Se sprašujete, zakaj je na tem čudovitem koncu naše dežele turizem v teh dneh bolj podoben prebujajočemu se medvedu po dolgem zimskem spancu?
Pravzaprav to niti ni tako slabo. Vsaj ne za tistega, ki rad v miru podoživlja spomladansko prebujanje narave. Medtem ko je konec marca na senčni strani jezerske gladine še vztrajala ledena skorjica, ste lahko le nekaj dni kasneje že opazovali posameznike, ki so si v jezernici osvežili noge. Kaj si jih ne bi, več kot 1000-metrska višinska razlika, ki jo naredi turni smučar med spustom z okoliških gora, pač ni mačji kašelj za stopala, ki so potem potrebna osvežitve. Da ima v Bohinju dež mlade, velja tudi spomladi. Na srečo pa tudi tam za dežjem vedno posije sonce, in ko se sončni žarki enkrat uprejo v ostenje Pršivca (1761 metrov) nad severnim bregom Bohinjskega jezera, debeli skalni skladi kar pokajo od gorkote. Prepričajte se o tem na lastne oči, pa čeprav ste bili tam že ničkolikokrat. Vedno znova se vam bodo odprli dotlej še neznani bohinjski čari in vas pritegnili. In z njimi tudi domačini, če jim boste znali prisluhniti in jih poskušali razumeti ter se boste obnašali, kot da ste prišli vasovat k bohinjskemu dekletu.