Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tri Komne kot amfiteater

www.dnevnik.si/  30.03.2011

četrtek, 31. marec 2011, ob 08:11, Boris Kumer, ogledov: 1643

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: V osrčje Julijcev, v nedrja Triglavskega kraljestva, se je ugnezdila visoka gorska planota, ki z bližnjo Dolino Triglavskih jezer sega samemu veličastnemu Triglavu v naročje

   
  (Foto: Mitja Košir)  

Komna, valovita, visokogorska, a predvsem kraška pokrajina, ki s svojo resnobno podobo pripoveduje tisočletno zgodbo bivanja in minevanja. Tektonske sile so njene plasti naložile v tri med seboj tesno zvezana nadstropja. V pritličje so zrinile Spodnjo Komno, le za stopnico višje so dvignile Lepo Komno, najvišje pa so razpostavile kamnita prostranstva Zgornje Komne, ki vzvišeno pogleduje k srcu Zlatorogovega kraljestva, k bleščečim očesom Triglavskih jezer.

Te tri Komne so tudi amfiteater, velika, razprostranjena kotanja, kajti vse naokrog se z njenih robov dvigujejo visoki gorski grebeni. Na jugu in zahodu Spodnjo in Lepo Komno ograjujejo zidovi spodnjih bohinjskih gora, na severu pa na Zgornjo Komno in Jezersko dolino (Dolino Triglavskih jezer) zviška pogledujejo vrhovi Lepe špice, Lope, Kanjavca, Hribaric, Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric. Vmes med temi visokimi vrhovi pa iz vsega tega prostranstva, kamnitega in zelenega (rušje, macesnovje) ponižno, vendar vsaka po svoje vznemirljivo pogledujejo vzpetine, ki jim ni do visokostnega gorskega dostojanstva, so pa bile zanimive že starim iskalcem in raziskovalcem, ko so pogledovali za pašo in rudnim bogastvom. Od tod torej imena komaj opaznih izrastkov in zelenih kopic, kakršni so Srednji vrh nad dolino Gracijo, Lepa Ruša in Vrh Korit nad globeljo Korita, ki se pod Jagrovo skalo prepadno spusti prek Komarče v Ukanc, pa Izpica med Govnjačem in Peklom, od koder se svet spet strmo spusti k Savici in v Ukanc. Človek je pač poimenoval tisto, kar ga je zanimalo ali mu je nekaj pomenilo.

Križ nad dvema planinama

Križ, ki ga zemljepisna stroka v prid lepše razpoznavnosti (Križev je v naši gorah res veliko) imenuje skorajda ljubkovalno Za Gradičem (kar bi seveda spet prej prisodili sedelcu med planino Govnjač in planino Na Kraju kot naši vzpetinici), je večino leta povsem nepomembna, z rušjem poraščena grba, kamor pripelje le kakšna živalska stečina in jo od obilja visokih gora, svetlečih se v vsej svoji julijski razkošnosti, s pritličij Spodnje Komne komaj opazimo. Ko pa ves ta svet tod naokrog pobeli sneg, naš nepomembni breg zažari v vsej bleščavi.

Takrat, še posebno po obilnem sneženju, ko vse naokrog pretijo snežni plazovi, postane zaobljeno hrbtišče nad Krajem sanjski cilj turnih smučarjev. Daljne in visoke želje ostajajo neizpolnjena nebesa, to, v središče Spodnje Komne postavljeno sleme, prekrito z debelo snežno odejo, pa se iz zelenega poletnega blodnjaka spremeni v radodarno (ob zadostnem smučarskem znanju) snežno pravljico.

In prav na planini Na Kraju je naše prvo izhodišče. Smučina na vrh je bolj strmo postavljena, vendar nas ves čas brez orientacijskih težav pripelje na vrh. Od Doma na Komni pa moramo najprej sestopiti v sedlo pod Izpico, se od tam povzpeti na sleme, od koder na jug pogledamo v globoko kotanjo planine Govnjač, vendar mi na Križ krenemo po vzhodnem slemenu. Višinske razlike so tukaj zanemarljive, zato pa so vznemirljive razdalje, opravljene na smučeh. Prav zdaj, konec letošnjega marca, so bile odlične snežne razmere in lepo vreme vzrok velikemu veselju turnih smučarjev, ki jih je bilo videti na vseh belih poljanah okrog Čela, Kala, Lanževice in Križa.


Gorniški in turnosmučarski užitki

Dom na Komni, kamor nas pripelje udobna in varna pot s parkirišča pod slapom Savica, je odprt vse dni v letu in je v veselje vsem obiskovalcem. Tistim, ki se potrudijo le do tja, in vsem, ki iščejo gorniške in turnosmučarske užitke daleč naokrog po širni Komni ter vse tja do Krna na jugu in zatrepov Doline Triglavskih jezer na severu. Kadar so snežne razmere dobre, je tam zgoraj pravo rajsko vzdušje, sicer pa za vse velja strogo opozorilo - nevarnost plazov in (še pogostejša) nevarnost, da se v megli izgubimo in zatavamo v neznano. Ko tam zgoraj ni snega, imamo na voljo številne označene poti, vsako iskanje brezpotij pa se tudi na Komni lahko konča z utrudljivim tavanjem po neskončnih plantažah ruševja. O vsem, kar je na Komni pomembnega, preberite več v knjigi Tineta Miheliča Bohinjske gore (Sidarta, 2004) in poglejte na zemljevid Julijske Alpe - Bohinj 1:20.000.


Mitja Košir

eXTReMe Tracker