Novi glas - Suzi Pertot: Od Sežane do Tomaja po sledi pesnika s Krasa. Kosovelova pot iz Sežane do Tomaja je nedvomno ena izmed manj znanih kraških sprehajalnih poti, ...
... in to kljub temu da je lepa, položna, senčna in nezahtevna. Čisto prijeten praznični pohod, ki je primeren tudi za družine z otroki in za starejše. Nastala je na pobudo Planinskega društva iz Sežane, ki je dejansko poskrbelo za označitev gozdne ceste, po kateri je Srečko Kosovel iz Sežane pešačil domov v Tomaj.
Izlet večina pohodnikov začne pravzaprav v Sežani pred poslopjem stare osnovne šole, v kateri se je Kosovel rodil, pot pa nadaljuje mimo knjižnice in cerkve sv. Martina do razgledne točke ob vznožju sežanskega Tabora ter čez avtocesto proti Šmarjam in Križu. Meni je bilo neprijetno hoditi ob prometnicah, povrhu vsega pa sem si v mrzlem zimskem dnevu želela sonca in zavetja, tako da sem mesto in osojni Tabor raje izpustila. Izlet sem začela raje pri Kosovelovi domačiji v Tomaju ter se mimo skrbno obdelanih vinogradov napotila proti borovim gozdovom.
V zgodnji pomladi je bilo v prostranih vinogradih kar živo, saj smo se na pot odpravili ravno v času obrezovanja trt. Visoko za nami nas je v vsej svoji lepoti pozdravljal Tomaj, s svojo strnjeno podobo, cerkvijo in zgradbo nekdanjega samostana šolskih sester, ki so se po vojni morale preseliti v Trst. Tomaj slovi danes po svojem odličnem teranu, morda najboljšem na celotnem Krasu, saj ima tu zemlja tisto značilno rdečo barvo, ki trti sorte refošk daje svojevrstno barvo in okus. Teran, ki močno obarva steklenico in kozarce, je, kot pravijo Kraševci, pravo poživilo, obnavlja kri in zdravi skoraj vsako bolezen. Ni čudno torej, da je več kot osemdeset odstotkov vseh kmetijskih zemljišč zasajenih z vinogradi in da v Tomaj vsak konec tedna prihajajo ljubitelji terana z vse Slovenije ter iz sosednje Italije.
Srečku ljubljena kraška zemlja kljub vsemu ni mogla povrniti zdravja, umrl je pri 22 letih; bori, ki so ga vsakič spremljali na poti s sežanske postaje do doma, pa so mu vračali moči in upanje v življenje. Prostran borov gozd se začne takoj za vinogradi, zapre nam razglede in ujame nadležno burjo. Sedaj smo sami med kamenjem in mogočnimi debli, tu ni niti preteklosti niti sedanjosti, samo šumenje borov, ki jih je imel Srečko Kosovel za brate in prijatelje. “Bori, temni bori, kakor stražniki nad goro” so spremljali njegove samotne poti; če jim prisluhnemo v tišini, bomo tudi mi slišali njihovo pripoved o Krasu in Kraševcih, slišali bomo njihovo “utrujeno šepetanje”, ki je pesniku pripovedovalo o materi, o očetu, o bratih … (Bori) Vsakič, ko je mladi, bolni Srečko hodil po tej, zanj prenaporni poti proti domu, se je namreč spraševal, kako je s svojci in prijatelji, strah ga je bilo, da ni z njimi kaj narobe, in željno je pričakoval, da bo ob prihodu v Tomaj že od daleč zagledal osvetljeno okno domače hiše. Sestra Tončka se namreč ni mogla otresti razvade, da je doma luč gorela pozno v noč. Luč, polna bolečine, polna solza, polna hrepenenja matere, ki čaka na sina (Mati čaka).
Borovi gozdovi nas spremljajo do železnice in čez, do trase novega vodovoda, ki ga v času Srečka Kosovela še ni bilo. Namesto njega pa je bil tu izvir pitne vode, na katerega nas opozarja znak. Po miniranju trase je izvir presahnil in voda je našla pot v globino.
V okolici Šmarij, kjer se je naš izlet tudi končal in od koder smo se spet vrnili v Tomaj, se začne gozd redčiti, nekaj je gmajne in polj, več je prostranosti. To je tista gmajna, preko katere je “v jesenski tihi čas priletela brinjevka” in obležala pod streli … (Balada). Prvo srečanje s smrtjo, ki se ponavlja v Kosovelovi poeziji, kot slutnja …
Mi smo za pot od Tomaja do Šmarij in nazaj porabili nekaj več kot tri ure, celotna Kosovelova pot, iz Sežane do Tomaja, pa je dolga 7,5 km oziroma tri ure v eno smer. Seveda si moramo vzeti še čas za ogled Kosovelove domačije, kjer je Srečko preživel zadnja leta svojega prezgodaj pretrganega življenja. Najsrečnejše obdobje pesnikovega otroštva je bilo sicer kratko sežansko obdobje: “kuhinja je polna vsa potic in vina, zbrana je družina” (Sveti Štefan), zaradi očetovega domoljubja in skrbi za slovenstvo pa so se morali Kosovelovi kmalu preseliti v Pliskovico, v malo šolo, in nato v Tomaj. Od tu so otroci pešačili po gozdu do Sežane. V snegu, burji in mrazu jim po vsej verjetnosti ni bilo tako lepo in prijetno, kot je nam izletnikom, kljub vsemu pa so njegov brat Stano ter tri sestre doživeli visoko starost. Le njega je neusmiljen strel usode odtrgal gmajni in borom v rani mladosti, ko niti sanje še niso vzletele čez polja, kaj šele življenje kot tako.
Suzi Pertot