Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinske poti

torek, 29. marec 2011, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 2269

Planinska zveza Slovenije: priporočilo planinskim društvom ob sodelovanju v raznih projektih
...
si moramo prizadevati, da so na poteh, ki so v katastru PZS oznake, ki jih predpisuje zakon ...

Uvod
Pohodništvo in vse druge oblike povezane z rekreacijo v naravi v zadnjih letih postajajo eden izmed pomembnejših turističnih in rekreacijskih produktov, kar se kaže v vse večjem povpraševanju s strani domačih in tujih turistov. Tudi država in na lokalni ravni občine se vse bolj zavedajo, da je hoja tisti produkt, ki ga moderni človek vse bolj potrebuje in ga je zato možno ponuditi in prodati. Zato ni čudno, da zavodi za turizem, TIC-i in razvojne agencije načrtujejo in dejansko tudi na terenu odpirajo vedno nove in nove poti. Te so poleg rekreacijskega vidika tudi vse bolj vsebinske. Dodatnih novih nadelav poti na terenu skoraj ni saj večina novih tematsko pohodnih poti, kot jih imenujemo, poteka po obstoječih komunikacijah. Vendar pa je vsako tako pot potrebno primerno opremiti z oznakami, ki pohodnika, prvič varno vodijo po poti, drugič pa mu nudijo osnovne informacije o poti. Možen je tudi sistem samovodenih poti, kjer so z usmerjevalnimi tablami označena le izhodišča in pomembnejša križišča, vmesnih oznak pa ni.

Označevanje poti
Enotno označevanje za poti je prvo uvedlo Slovensko planinsko društvo saj je že leta 1922 Alojz Knafelc izdal enotna navodila za označevanje poti. Ta pravila z manjšimi spremembami veljajo še danes. A kljub temu se na terenu pojavljajo table različnih dimenzij in materialov. Enotno označevanje za planinske poti je dokončno predpisal Zakon o planinskih poteh (sprejet leta 2007). Planinska društva so po tem zakonu dolžna poti vzdrževati in urejati, obnavljati markacije in nameščati usmerjevalne table, ki jih predpisuje zakon. Zakon je tudi zaščitil vse oznake na planinskih poteh, žal pa ni uredil financiranja za njihovo postavitev in vzdrževanje. In zato so planinska društva primorana iskati različne vire za pokritje stroškov označevanja in vzdrževanja poti. In ena od možnosti je tudi povezava s turizmom.

Ker planinska društva veljajo kot zanesljiv vzdrževalec poti, načrtovalci novih poti velikokrat načrtno speljejo traso poti kar po obstoječih planinskih poteh. Kar seveda ni nič narobe, saj smo planinci že v preteklosti označili najbolj zanimive poti. Vsekakor pa je pri tem potrebno paziti, da oznak ni kar naenkrat preveč. In da nove, dodatne oznake ne prevladajo nad planinskimi. Pri tem je potrebno posebej poudariti, da se vse dodatne oznake na planinskih poteh lahko nameščajo le z pristankom skrbnika (planinskega društva) poti in z vednostjo Komisije za planinske poti oz. Planinske zveze Slovenije. Isto velja tudi za večja zaključena geografska območja kot so npr. Velika planina, Rogla, Krvavec ... V tem primeru gre za turistična območja, ki se jih ureja kot celoto. Vendar naj tudi tu planinske poti obdržijo predpisano označitev. Za primer lahko navedemo, da ko je Triglavski narodni park postavil celostno grafično podobo parka, v kateri je bilo zajeto tudi označevanje poti, so bile planinske poti iz tega izvzete.

Planinska zveza Slovenije in planinska društva si moramo prizadevati, da so na poteh, ki so v katastru PZS oznake, ki jih predpisuje zakon o planinskih poteh. Usmerjevalne table so sicer tujek v prvobitni naravi, a njihov informacijski pomen je tako pomemben, da to lahko toleriramo. Ne smemo pa dovoljevati raznih reklamnih oznak na naših poteh. Logotip morebitnega sponzorja usmerjevalnih tabel ali cele poti lahko navedemo v spodnjem levem kotu predpisane usmerjevalne table. To nam dovoljuje zakonodajalec, a s pripombo, da logotip sponzorja ne sme porušiti razmerja napisov na tabli, zato je njegova velikost točno določena in predpisana.

Pri tem je potrebno opozoriti še na to, da so vse poti v lasti lastnikov zemljišč preko katerih potekajo. Lastniki dovoljujejo le prost prehod in vzdrževanje poti. Planinska društva ali drugi nosilci so torej le skrbniki poti. Zato je potrebno za vsako postavljanje drogov za usmerjevalne table in druge večje posege na poti pridobiti soglasje lastnika.

In morda velja upoštevati tudi dolgoletne izkušnje, ki jih imamo markacisti pri postavljanju drogov in usmerjevalnih tabel. V priročniku za markaciste imamo zapisano, da naj bi v pasu gozda uporabljali lesene table in lesene drogove. Kovinske pa le v visokogorju. To je ekološko gotovo najbolj sprejemljivo, a žal ekonomika pokaže drugačno sliko. Les, če je še tako kakovosten, ima le kratko življenjsko dobo in zamenjava tabel zahteva dodatna sredstva, ki jih je v današnjih časih vse težje pridobiti. Zato so kovinski drogovi in usmerjevalne table vsekakor boljša in trajnejša rešitev. Tudi nameščanje na drevesna debla se je izkazalo za neprimerno iz različnih vidikov. Zato smo na komisiji za planinske poti sprejeli sklep, da tega ne bomo več izvajali.

Financiranje poti
Pri vzpostavljanju turističnih poti je v ozadju denar občin, parkov, razvojnih agencij pa tudi evropskih sredstev. Zato moramo biti pri sklenitvi pogodb o nameščanju in vzdrževanju novih dodatnih oznak še posebej previdni. Naročnik večinoma navede le enkraten znesek za pokritje materiala in materialnih stroškov. Nikjer pa ni navedenih tudi stroškov vzdrževanja za daljšo dobo. In tako po navadi po zaključku projekta in otvoritvi poti breme vzdrževanja ostane na ramenih planinskih društev. Kar nekaj takih primerov smo že imeli v preteklosti. Prav bi bilo, da se pred vsakim takim posegom planinska društva posvetujejo in obrnejo na Komisijo za planinske poti in jo obvezno informirajo.

Glede na vse našteto je pred vsakim podpisom kakršnegakoli dogovora potrebno stvari dobro premisliti in se šele nato dokončno odločiti.

Komisija za planinske poti
načelnik Igor Mlakar
Podpredsednik PZS
Tone Tomše
Predsednik PZS
Bojan Rotovnik

 

eXTReMe Tracker