Iskanja - Stane Škrjanec: Mogočna stenska zapora nad mano se mi sprva zdi neprehodna. Seveda brez plezalne opreme in znanja. A po krajšem razvedu v njej zapazim prečno poklino, ki mi privzdigne peruti. »Bi šlo?« ...
Divja in osamljena zahodna ostenja Laneža so me prevzela že ob prvem ugledu pred mnogimi leti. Ko sem se še kot popoln hribovski zelenec na Storžič prvič povzpel preko Kališča, sem bil pred kočo na Kališču kar majčkeno zmeden, ker so mimo mene drvele množice, podoba razčlenjene lepote na nasprotnem bregu pa je skrivnostno samevala …
Sedaj, ko sem že vajen marsičesa v hribih in mi raziskovanje brezpotnega sveta (še vedno) pomeni vrhunec gorniškega udejstvovanja, sem se kot novopečeni domačin neizogibno spomnil nekdanje ljubezni.
Na sončno, vetrovno nedeljo moji dve punci popeljem na sprehod in kavo v bližnji zaselek. Seveda se ata ob vsakem mogočem frej oknu egoistično spogleduje z mamljivimi vršaci, kar mami ni ravno povšeči, a kot hribovka nekako razume. Po povratku domov zajaham bicikel in jo po cesti v dolini Suhe urežem v klanec. Ko mi poidejo moči, bicikel postavim ob stran. Višje cesta preide v strmo vlako, ki ji kar ni videti konca. Naposled vlaka zavije v levo, naravnost pa se nadaljuje stezica. Z vijugom skozi raztresene balvane dosežem markirano pot, ki s tablico vabi v spust proti Sv. Jakobu. Tu z ležernimi mislimi predrem popkovino ter zakoračim v desno brezpotno pobočje. Čuti in telo pričnejo delovati drugače ...
Gozdnati svet se pred snidenjem z rušjem postavi pokonci in me prisili, da modro izbiram prehode. Naenkrat me rastje izpljune na plan. Nad senčnimi krošnjami se v daljavi zasvetijo razčlenjene stene, pod katere priti je bil moj osnovni namen. Po nekaj korakih se na uravnavi nagonsko obrnem in uzrem blestečo podobo. Izstopajoče vzniklo Kališče se sonči v slavi grebensko razpotegnjenih Julijcev, špičasti Storžič na desni pa se v prizoru zdi le pika na i! Po sladkem odklopu se streznim ter vso pozornost znova namenim obzidju nad sabo. Prvo šibko točko izluščim s ponujenim prehodom v kosmatem zatrepu, v katerega me vabi gruščnati jezik. Že na prvo oko ocenim, da bi šlo do zgornjega roba brez večjih težav, a po takšno lahkoto se tokrat vendarle nisem namenil …
Po gamsji stečini potegnem na velik, z balvani in gruščem zabeljen plato. In ko tako stojim na večji skali med rušjem ter gledam po široki ravnini pod sabo, začutim, kako srečen sem lahko, da mi je dano sem pa tja stopiti v posvečeni svet prvinskosti, divje preprostosti in srčnega razuzdanja.
Kot bi iz se iz stresnega primeža vsakdana znašel v resnični otipljivosti dojema skromnega bistva …
Mogočna stenska zapora nad mano se mi sprva zdi neprehodna. Seveda brez plezalne opreme in znanja. A po krajšem razvedu v njej zapazim prečno poklino, ki mi privzdigne peruti. »Bi šlo?«, me razjeda ostrina namena. »In kaj me sploh čaka zgoraj za robom?! Preprosto preblizu sem, da bi kaj videl, sveta tod okoli pa sploh ne poznam …« Raziskovalna žilica pritisne z vso silo, ljubezen do brezpotij prišepne: »Le pojdi, lepo bo.«
Zaplezam.
Nad vstopnim ustjem se prvemu skoku ognem po levi. Nad drevesnim osamelcem preplezam strmo rušje, znova izpostavljeno prečim v desno nad skok, še preprijem ali dva in že sem v lažjem svetu. Skalni poklini se znova ognem po kosmatih prehodih na levi in naenkrat stopim na rob. Tu me zasluženo preplavi: »Kako prekrasen naravni prehod!« Med podoživljanjem se mi celo zazdi, da je precej netežaven. No ja.
Pridih evforije mi kaj hitro skali pogled na valovito rušnato morje na južni strani. »Marička, kam pa sedaj?!« Nekaj časa se trudim slediti grebenu proti vrhu, kar pa se naposled izkaže za jalovo početje. Preboj skozi neznosno gosto rušje, zapovrh zabeljeno z zaplatami omehčanega snega z zračnimi žepi, me dobesedno ubija, saj mu ni videti konca. V nizkih plezalnih čevljih je tovrstno početje še toliko bolj neprijetno (beri mokro). Utopljen v zelenilu se na nekem mestu odločim, da grem le še navzdol. K sreči pod seboj kmalu zapazim planino z osamljenim stanom. Spust proti njej poteka kot po stopnicah - z nogami 'po zraku' (žilavih rušnatih vejah) ter nepotlačenih stranskih vejah za ročno oporo. Pri lični hiški na planini Dolgi njivi si v zavetrju obližem rane. A kaj bi to! Meditativno prežet ambient me pomirja in v srečo so vštete tudi praske. Po slabi uri sem kot prenovljen.
Po planini nadaljujem proti Malemu Grintavcu pod katerim je še obilo snega. Čez trdo podlago si pomagam s stopinjami predhodnikov. Z vrha se mi odpro sijajni razgledi na Kočno in Kalški Greben, na bližnja pobeljena severna pobočja Srednjega vrha ter impozanten Storžič na nasprotni strani. Ker na odprtem temenu močno piha se ne zadržujem prav dolgo. Prek Mačenskega sedla se odpravim proti Kališču. V koči se zahvalim za shranjeni pohodniški palici, ki sem ju ob zadnjem obisku Storžiča pozabil na grebenu (takrat sestopal po Zahodni grapi) in se zunaj pocrkljam s tekočim rogačem. S popoldanskim soncem pobožane zahodne stene Laneža se tokrat zdijo posebej nežne. Z odkritim prehodom naravnost žarijo.
Pa lep gorniški pozdrav.