Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Patagonija 2011 - 2

AAO Kozjak/G-L, 16.02.: Fitz Roy 8.-10.02.11


Matjaž Dušič

Lovro Vršnik

Tanja Pahovnik

Maja Žerovnik


 

 

 


Preplezala sta smeri 10 in 9

ponedeljek, 28. marec 2011, ob 19:49, Franci Savenc, ogledov: 2241

Matjaž Dušič, Lovro Vršnik, Tanja Pahovnik in Maja Žerovnik, odprava v času od 12. januarja do 6. marca 2011.

Že lani, ko sva bila z Lovrom Vršnikom v Cochamoju (Čile), sva si dejala: Naslednje leto je treba ponovno obiskati Patagonijo kot pred tremi leti.
Tako smo si na začetku zastavili cilj, da Patagonijo obišče naslednjič več navez. Ampak kot vedno, ko je treba iti, ostaneš sam. No, čisto sama nisva ostala, spremljali sta naju tudi moja punca Tanja Pahovnik in prijateljica Maja Žerovnik. Njuni cilji so bili drugačni najinih, želeli sta si ogledati čudovito Argentino in se preizkusiti v športnih smereh, ki jih tam ne primanjkuje.

Odprava se je pričela doma, v Buenos Airesu pa se je pričela odvijati prava zgodba.
Tam sva z Lovrom dobila letalski karti za Rio Galegosu, punci pa sta se odpravili tja z avtobusom. Tako smo se razdelili v dva tabora. Še isti dan bi morala z Lovrom leteti naprej, a to bi bilo prelepo. Zaradi frendov, ki sem jih imel v ročni prtljagi, se nisva smela vkrcati na letalo. Tam sva se dogovorila, da lahko na njihove stroške letiva naslednji dan, vendar sva bila na čakalni listi za kakšen odpovedan let. Tako sva sredi noči poiskala hostel, kjer sva pustila lep kupček pesosov. Naslednji dan sva morala preživeti v tem velemestu, kjer sva za reko Blato z domačini (nižjega sloja) lovila ribe. Prav zanimivo je bilo, poleg tega pa sva ulovila celo tri ribe. Zvečer na poti proti letališču se je Lovru zgodila nevšečnost. Buenosaireški mojstri so mu zelo »prefrigano« izmaknili nahrbtnik, v katerem je imel nekaj kosov koristne opreme. Opremo sva kasneje dokupila, vendar naju je zopet terjala pese. Zvečer pa sva se na srečo lahko vkrcala na letalo in odletela na jug, kjer se življenje umiri. Naslednji dan sva preko »gmailu« ugotovila, da so tudi kolegici Maji v Buenos Airesu ukradli nahrbtnik, v katerem je imela precej dragocenih stvari. Lep začetek odprave, a mi se nismo dali. No, potovanje iz Rio Galegosa do Chalafat je potekalo lepo, mirno. V Calafatih sva nakupila hrano za v Chalten in zvečer z avtobusom prispela na končno destinacijo El Chalten.

Tu življenje poteka lepo mirno. Tam sta bila tudi Jaka in Grega, s katerimi smo »frikali« po okoliških plezališčih. Vreme v gorah je bilo ves čas slabo, ampak pred odhodom Jake in Grega se je vreme izboljšalo za obdobje dveh dni. Vsi smo se spakirali in odrinili v gore. Z Lovrom sva si spakirala stvari za en poskus. Dostop sva opravljala še v slabem vremenu. Snežilo je in pihal je močan veter ter nosil meglo. Na Piedra Negri sva zaradi slabih vremenskih razmer bivakirala tri ure, da so se vremenske razmere izboljšale. Ob šestih zvečer sva nadaljevala pot do vstopa v smer Mate, Porro y Todo lo Demas, kjer sva si napravila bivak. Bivak je bil kot po navadi zelo neudoben, noč pa zelo mrzla. Imela sva samo dve bivak vreči, da sva imela manj balasta. Po noči stiskanja je končno prišel dan in vstopila sva v smer. Smer sama ni bila ravno vabljiva. Bilo je precej snega in ledu. Borila sva se 4 raztežaje, a po štirih urah plezanja ugotovila, da tako ne bo šlo naprej. Poči so bile popolnoma zapolnjene s snegom in ledom, pa še mraz je bil. Tako sva se odločila za sestop. Na Piedra Negri sva pustila vso tehnično opremo za naslednje obdobje lepega vremena. Tako sva se vrnila nazaj v Chalten in spet čakala na lepo vreme. Tudi Jaka in Grega sta se vrnila in preživela zadnji dan v Chaltenu. Napravili smo slovenski asado. Še isti dan sta v Chalten prispela Nejc in Urban. Spet se je pričelo obdobje frikanja, branja knjig, žongliranja, druženja itd. Med tem smo se udeležili tudi »bolder festivala«, ki je ravno potekal v Chaltenu. Preplezali smo kar nekaj balvanov in naslednji dan je bil dan D. Vremenska napoved je kazala presenetljivo dobre pogoje. Tako sva še en sončen dan počakala v Chaltenu, da se poči očistijo ledu in snega, nato pa akcija.

Naslednji dan sva se odpravila na pot. Z nama je šla na pot tudi Tanja, ki nama je pomagala pri nošnji opreme. Ko smo na večer prispeli na Piedra Negro, smo postavili šotor, se okrepčali in čakali na nov dan. Zgodaj zjutraj smo odrinili na prelaz Cudrado, kjer smo imeli čudovit pogled na mogočen Cerro Torre. Tanja je nato odšla nazaj v dolino, z Lovrom pa sva se veselo spustila na ledenik. Malo sva bila presenečena, ker je bil ledenik drugačen, kot sva predvidevala, saj je plaz spremenil njegovo podobo. Premagala sva nevšečnosti na ledeniku in se povzpela do vstopa v želeno smer. Imela sva srečo, da je bila v tej smeri že ena naveza, saj sva imela že zaradi predhodnikov narejene stopinje v snegu. Ob desetih dopoldne sva prispela do vstopa v smer. Smer je izgledala odlično. Videla pa sva, da je bila v tej smeri švedska naveza že en raztežaj pred nama. Pričela sva plezati, a tokrat je plezanje potekalo zelo gladko, saj je bila smer brez snega in ledu. Za del smeri, ko sva zanj nazadnje potrebovala 4 ure, sva tokrat premagala v manj kot uri plezanja. Celotna smer Mate, Porro y Todo lo Demas poteka po izraziti poki. To je bilo veselje. Cel dan sva se borila s počmi, katerih konstantna težavnost meri od 6b do 6c. Ker sva imela precej težke nahrbtnike za prosto plezanje, sva jih občasno, ko je bilo plezanje zahtevnejše, obesila na »frenda«. Tako sva jih potem po eni polovici vrvi transportirala za sabo. To je bilo super, a grob granit je počasi obrabljal nahrbtnike. Bilo naju je že kar malce strah, da nama bodo nahrbtniki razpadli. Na srečo so nastale luknje na nahrbtnikih samo na določenih delih in tako je tudi ostalo. Ob mraku sva prispela na večjo polico v steni, kjer sva tudi bivakirala. Noč sva dobro prestala, kajti ni bilo tako hudega mraza kot nazadnje. Vendar je topla spalka še vedno zakon, če jo imaš. Naslednje jutro se je razbesnel veter, zato sva pot nadaljevala kar v oblačilih, v katerih sva spala. Ob osmih zjutraj sva odrinila in se poslovila od Švedov, ker sta le ta imela namen plezati drugo varianto proti vrhu Gorete pilar. Naju je najina smer čudovito presenetila. Ko gledaš navzgor, ne vidiš, kje bi naj plezal, vendar se nama je smer prav lepo odpirala. Ko se je neka poka ali kot končal, se je le-ta ponovno nadaljeval 2 metra levo ali desno. Težavnost smeri je bila vseskozi med 6b in 6c, tako kot prejšnji dan. Ob dveh popoldan sva osvojila Goreto pilar. Tu se je zaključila najina smer. Spustila sva se na sedlo (60 m spusta) in plezanje nadaljevala po Casarotoju. Casaroto ni ravno vabil zaradi obilice snega in ledu. Na vrhu, kjer pa se je sonce uprlo na snežišča, pa nama je postregel z obilico slapov. Slapovi so bili koristni, saj sva si tako lahko napolnila plastenke z vodo, ker seveda zaradi teže nisva nosila gorilnika za taljenje snega. Od tukaj naprej se je začela »veselica«. »Frendi« so nama zmrzovali v pokah, ker je po njih tekla voda, tudi vrv in vsa ostala oprema je bila deležna zmrzovanja, še posebej najine roke. Prvi raztežaj sva le nekako splezala, kljub neugodnim pogojem in močnemu vetru. Naprej nisva več plezala prosto. Zaradi mraza sem nadaljnje raztežaje, vse do vrha plezal kot prvi jaz, iz razloga, da se nisva preveč ohladila in sva bila zaradi tega hitrejša. V tretjem raztežaju sva še zadnjič videla švedsko navezo, ki je ravno tedaj priplezala na vrh Gorete pilarja. Zadnjih 200 metrov pred vrhom se je teren položil, ob 21:45 uri pa sva polna sreče in hrepenenja osvojila vrh Fitz Roya. Na vrhu je bilo poleg naju še precej drugih navez, ki so preplezale smer Franco Argentina. Vrh je vrh, to je le polovica opravljene poti, sedaj pa še sestop. Sestopala sva po klasični smeri Franco Argentina. Spuščala sva se kar 60 metrov na enkrat. Ker pa lahko v gorah pri spuščanju kaj hitro zgrešiš pravo smer, se je na žalost to naredilo tudi nama. Vendar sva vedela da sva vsaj na pravi poti, ker sva od časa do časa videla luči iz Chaltena. Pri tem spustu sva pustila v steni nekaj »jebic« in par metrov »prusika«. Do snežišča sva imela še samo 100m, ko se nama je zataknila vrv. To se rado zgodi, prav neverjetno da se že prej ni zataknila. Od tega mesta naprej je bilo potrebno »žimariti« celih 60 metrov. Vozel vrvi se je zataknil v idealno poko. K sreči sva ob svitu stala na snežišču Brenča in vsa izmučena občudovala sončni vzhod ter vse mogočne gore tam naokoli. Od tu dalje je bilo še 5 spustov do ledenika. K sreči sva našla vsa sidrišča za spust. Ko naju je sonce dobro segrelo, sva se vlekla proti taboru Piedra Negra preko prelaza Gizame, kot megla. Do šotora sva prispela ob 12-ih in napravila energijski spanec. Na večer sta nama naproti prišli Tanja in Maja ter name pomagali odnesti vso opremo v dolino. V dolini Piedra del Fraile nas je pogostil Silvo Karo in njegova družba s čudovitim »asadom«. Ob polnoči smo prispeli nazaj v Chalten.
Naslednji dnevi so bili namenjeni bolj počivanju in regeneraciji, kot čem drugim, saj nama je granit dobro opilil blazinice. Nadaljnji plan je bil premestitev v Bariloche in plezanje v Katedralskih stolpih, zato smo si kupili avtobusne karte. In glej, ponovno je prihajalo obdobje lepega vremena, kar se v Patagoniji redko kdaj zgodi. Po posvetovanju s Karotom sva z Lovrom opustila plan v Barilocah in ostala v Chaltenu še en teden. Skovala sva plan, ki je bil plezati v Cerro Torreju. Spakirala sva nahrbtnike in prvi dan prespala v campu De Agustini. Načrtovala sva različne možnosti dostopa do sedla, kjer se prične Compresor rute. A ko sva videla razmere od daleč sva se odločila za normalni dostop do sedla. Tako sva naslednji dan romala do campa Nurvegos in tam spala do polnoči. Ob 00 uri sva pričela z vzponom. Bila je lepa s polno luno obsijana noč, tako da skoraj ne bi potrebovala čelne svetilke, če ne bi ledenik postregel z vrtoglavimi razpokami. Prebila sva se čez mnogo razpok. Ta noč je bila nenormalno topla, zato se je ledenik hitro talil. Ob 4-ih sva prispela do nekega »fiksa«, ki je visel čez krajno zel. Po njem sva »požemarila« in opravila še dva raztežaja v snegu in skali. Naklonina nama je vzbujala strah, da se bo sneg iz skal vsak čas »spelal«, poleg tega pa, da se bo »spelal« še kakšen »serak«. Ob 5-ih sva se odločila za povratek v Chalten, kjer sva popoldan izvedela, da so z vrha leteli plazovi. Veselilo naju je, da sva se odločila za povratek.

V Chaltenu je temu sledil skupni »asado« za vse plezalce, ki smo v tistem obdobju plezali po okoliških gorah. Bilo je veselo in spoznali smo mnogo plezalcev. Po enem mesecu in desetih dneh, se nama je prav prilegla pot proti Barilocham. Seveda ni šlo brez avtobusne nesreče na ravni cesti, kjer smo morali zamenjati avtobus sredi noči. Kljub temu sva prispela v Bariloche in se nastanila v Slovenskem domu v Barilocah. Dekleti sta med tem časom šli na kolesarjenje v Čile, kjer sva ju pričakala naslednji dan. Iz avtobusa je izstopila le Maja, ki nama je povedala, da je Tanja ostala na meji v Čilih, ker so ji tudi ukradli potni list. Pričela se je reševalna akcija. Jaz sem odšel na mejo s camping opremo, da sva tam lažje prebila dan in pol, ostali argentinski Slovenci (Matjaž, Klavdija Kambič …) pa so priskrbeli nov potni list v izredno kratkem času. Potni list je prispel iz Buenos Airesa v Bariloche še isti dan, vendar ga niso morali dostaviti Tanji, saj se meja ponoči zapre. Tako je Maja naslednji dan zvečer prispela na mejo s potnim listom. Na srečo smo dobili »avto stop« preko meje še predno se je ta zaprla. Zvečer smo bili ponovno vsi združeni v Barilochah. Ostalo nam je še malo časa, zato nismo več plezali. Odšli pa smo z eno zgodbo več. Tako je pot potekala z avtobusom nazaj v Buenos Aires. Tam smo preživeli še en dan v vele mestu, se srečali z slovenskimi Argentinci, uredili papirje s slovenskim ambasadorjem in se vrnili na mednarodno letališče. Tako smo se srečni vrnili 5. marca 2011 na Beneško letališče, kjer so nas čakali kolegi s svojim kombijem. S seboj so imeli slovenske specialitete, ki so nam prav dobro teknile. Tako je zaključena še ena zgodba in lepo je biti spet doma, vendar bo spet prišel trenutek za nove zgodbe ...

Poročilo

Cilj odprave  je bil v alpskem slogu splezati smer in čim več prosto. To nama je uspelo in poleg sva naredila prvo povezavo smeri do vrha. V načrtu sva imela še plezanje v Cochamoju in Barilochah, a so naju vremenske razmere zadržale v Chaltenu.
Člani oprave: Matjaž Dušič, Lovro Vršnik, Tanja Pahovnik, Maja Žerovnik.

Kronološka predstavitev

12.01.: Odhod z Benetk (Marco Polo) za Madrid in Naprej proti Buenos Airesu
13.01.: Prihod v Buenos Aires in nakup letalskih vozovnic za Rio Galegos. Zaradi »frendov« v ročni prtljagi so nama zavrnili let in sva morala počakati na naslednji dan.
14.01.: Celodnevno čakanje na letalo. Dan sva si z Lovrom popestrila z ribolovom v Rio Blato. Proti večeru so Lovru ukradli nahrbtnik. Zvečer sva dobila letalo, čeprav so naju dali na čakalno listo.
15.01. Prihod v Rio Gallegos in nadaljevanje poti z avtobusom za El Calafate; zvečer prispela v El Chalten.
16.01.: Nastanitev v campu v Chaltenu.
17.-23.01.: Plezanje v plezališčih v okolici Chaltena. Frikali smo skupaj z Jakom in Gregom. V hribih je bilo ves čas slabo vreme.

24.01.: Odhod iz Chaltena pod steno (Fitz Roy). Na poti na Piedra Negri bivakirala tri ure, da se je vreme malce umirilo (močan veter, sneženje, megla). Zvečer sva nadaljevala pod steno. Ob mraku sva si pod steno uredila bivak in prestala zelo mrzlo noč v bivak vreči.
25.01.: Zjutraj sva vstopila v smer Mate, Porro y Todo lo Demas. Zaradi obilice snega in ledu sva plezala zelo počasi. Po štirih raztežajih plezanja in po štirih urah sva se odločila za sestop. Na sestopu vso tehnično opremo skrila na platoju Piedra Negri in sestopila z lahkimi nahrbtniki v dolino.
26.01.: Frikanje v Chaltenu; prihod Tanje in Maje v Chalten
27.01. V Chalten sta prispela Nejc in Urban. Tomaž in Grega pa sta imela zadnji dan v Chaltenu. Zato smo napravili skupni slovenski asado.
28.-31.01.: Plezanje po okoliških plezališčih. Splezali tudi nekaj stometrskih smeri v okolici.
01.-04.2.: Čakanje na lepo vreme. Frikanje in lovljenje rib. Poleg tega smo se vsi naučili žonglirati z žogicam.
05.02.: Bolder festival v Chaltenu. Splezali nekaj bolderjev, zvečer v Chalten prispel tudi Silvo Karo.
06.02.: Vreme se je izboljšalo. Ta dan smo se spakirali in še malce počakali, da sneg in led padeta iz sten.

07.02.: Pohod do Piedra Negre, kjer sva imela opremo. Tanja nama je pomagala nesti do baze šotor in nekaj hrane. Tam smo postavili šotor.
08.02.: Zgodaj zjutraj smo pohod nadaljevali do prelaza Cuadrado; od tu dalje sva pot nadaljevala sama. Sestop na ledenik in dostop do vstopa v smer Mate, Porro y Todo lo Demas. Ob desetih sva pričela s plezanjem. Pred nama je že bila švedska naveza. Plezanje je bilo odlično v suhi skali. Vse raztežaje sem splezal prosto. Ob desetih zvečer sva si uredila bivak 300 metrov pod vrhom Goreta pilarja. Bivakirali skupaj s Švedi.
09.02.: Ob osmih zjutraj sva nadaljevala z vzponom. Precej mrzlo in močan veter. Ob dveh popoldan dosegla vrh Goreta pilarja. Celo smer splezal prosto. Tu napravila 60 m spust na sedlo kjer sva vzpon nadaljevala po Casarotejevi smeri. Iz nje je teklo precej vode, da sva si lahko napolnila plastenke. Prvi raztežaj smeri sva imela probleme prebiti se preko snega, ledu, vode ... Nadaljevanje je bilo precej zanimivo. Smer nisva več plezala prosto zaradi ledenih razmer. Plezanje nadaljevala v bloku. Še zadnjič videla švedsko navezo na vrhu Goreta pilarja. Vrh dosegla ob 21.30. Na vrhu je bilo še precej ljudi, ki so splezali znano Franco Argentino smer. Sledil je sestop po Franco Argentini; pričetek spuščanja v temo.
10.02.: Celo noč eno samo spuščanje. Zaradi teme sva se spustila v malce napačno smer. Na spustu pustila nekaj opreme. Ob svitu prispela na snežišče Brencha. Tu dalje napravila še pet spustov in dospela na ledenik. Od tu sva odšla peš preko prelaza Gizame v Piedra Negro. Ob dvanajstih popoldan prispela do šotora in si tam odpočila za tri ure. Nasproti sta nama prišli Tanja in Maja in pomagali odnesti vso opremo v dolino. Ob polnoči prispeli srečni nazaj v Chalten.
11.02.: Počivanje.
12.-15.2.: Počivanje in frikanje v Chaltenu. Nakup avtobusnih vozovnic za SC de Bariloche.
16.02.: Tanja in Maja odidejo naprej v Bariloche. Z Lovrom prodala karte za Bariloche, ker je prišlo ponovno obdobje lepega vremena.

17.02.: Priprave na nov vzpon.
18.02.: Odhod s Chaltena proti Campu de Agustini.
19.02.: Prihod do tabora Nurvegos. Tam sva si malce odpočila in ob polnoči nadaljevala vzpon.
20.02.: Ob polnoči sva se odpravila po »normalki« na Cerro Torre. Noč je bila svetla zaradi lune. Tudi temperature so bile precej visoke. Prečenje ledenika je bilo precej zanimivo zaradi ogromnih razpok. Ob štirih zjutraj sva bila 300 metrov pod sedlom, kjer se prične Compresor rute. Bilo je zelo toplo in iz snega so tekli potoki. Bila je nevarnost plazov in podiranja serakov. Zato sva se ob petih odločila za povratek. Sestopila sva nazaj v Chalten.
21.-22.02.: Počivanje in plezanje balvanov v Chaltenu.
23.02: Asado za vse alpiniste, ki smo plezali v tistem obdobju.

24.02.: Odhod z avtobusom iz Chaltena za Bariloche.
25.02.: Na poti imeli avtobusno nesrečo in menjali avtobus.
26.02.: Prihod v Bariloche in nastanitev v Slovenskem domu.
27.02.: Tanja in Maja sta bili na kolesarjenju v Čilah, kjer so Tanji ukradli potni list. Nato je sledilo reševanje, ker je niso spustili preko meje. Na meji sva taborila dan in pol.
28.02.: S slovenske ambasade v Buenos Airesu poslali nov potni list v Bariloche. Maja ga je z avtobusom odnesla na mejo. Zvečer spet vsi skupaj veseli v Barilochah.
01.03.: Obiskali Clavdijo Kambič in imeli zadnjo večerjo v Barilochah.

02.-03.03.: Z avtobusom prispeli v Buenos Aires.
04.03.: Odhod na mednarodno letališče in povratek v Evropo.
05.03.: Prihod v Madrid in naprej za Benetke. Tam so nas pričakali kolegi s kombije. Veseli odpeljali proti domu.
06.03.: Spet lepo doma.

Zahvalila bi se vsem, ki so pripomogli k odpravi in niso omenjeni. Zahvali bi se Tanji in Maji, da sta nama pomagali in spremljali na odpravi. Posebej pa bi se zahvalil Tanji, ker mi je stala ob strani. In hvala Silvu Karu za koristne nasvete in posojo opreme.

Odpravo so omogočili: Planinska zveza Slovenije, Optika Likeb, LIMA, SILCO, pletilstvo Slapnik, občina Nazarje, PD Nazarje, Davidov Hram, UNIFOREST, AK Rinka, AAO Kozjak Maribor, Condor, Lado Ogrin, Dušan Zemljič, BSH, PD Gornji Grad, Hervis, Občina Solčava, PD Solčava, TK Govc, Kibuba, Verde.

Matjaž Dušič
fotografije fotoarhiv Matjaža Dušiča in Lovra Vršnika

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker