Gorniška potepanja: Več kot sto metrov visoka Brinta, malo nižji, a precej bolj vodnat Gregorčičev slap, Trojček, Pahljačasti slap ... V porečju Volarje je vsaj petnajst slapov višjih od dvajset metrov!

Dragulji v Krnovem naročju

Kdor bi rad na majhnem delu slovenske zemlje občudoval veliko število mogočnih slapov, ima kar nekaj možnosti. Ena izmed njih je zagotovo živahna Volarja s svojimi pritoki, ki se rojevajo pod visoko goro in vasjo enakega imena. V številnih strmih grapah najdemo neverjetna čudesa narave, nad vasjo Selišče pa se ta bogata vodna pahljača združi v eno in (če odmislimo nekaj manjših skokov) mirno odteče v Sočo. Že za naštevanje vseh slapov, ki na tem območju presežejo višino dvajsetih metrov, bi porabili kar precej časa, saj niti prsti obeh rok ne bi bili dovolj, za obisk vseh draguljev pa se je treba še precej bolj potruditi. Z izjemo najvišjega (Brinte) in najmogočnejšega izmed njih (Gregorčičevega slapu), pa mogoče še tistega, v tolmunu katerega se vrsenska mladina ohladi v poletni vročini, je vse ostalo bolj ali manj skrito očem in zavito v tančico skrivnosti. To velja predvsem za slapove na Mrzlem potoku, ki so – razen nekaj manjših ob poti med vasema Volarje in Krn – zelo težko dostopni.

Najprimernejše izhodišče za ogled Brinte in Gregorčičevega slapu je vasica Selce, ki ždi na izravnavi dvesto višinskih metrov nad soško dolino. Z glavne ceste med Tolminom in Kobaridom zavijemo čez most nasproti vasi Kamno ali pa se do nje pripeljemo po lokalni cesti ob desnem bregu Soče. Navzgor vodi ozka asfaltirana cesta. Kmalu se pripeljemo do odcepa stranskega kraka (če želimo na Vrsno, zavijemo ostro levo), ki nas popelje na Selce. Seveda lahko vozilo pustimo že kje prej, da po nepotrebnem ne vznemirjamo domačinov. S Selc se napotimo čez travnik rahlo navzgor. Ko dosežemo rob grape, nas ozka, na nekaterih mestih tudi izpostavljena stezica, popelje v grapo Malenščka. Gremo mimo table, ki priča o tem, da je bila med drugo svetovno vojno v bližini partizanska bolnišnica.

Ko dosežemo dno grape, prečkamo potok, se v bližini groba neznanega ruskega vojaka obrnemo levo in ob strugi potoka v nekaj minutah dosežemo tolmun Brinte, ki pada čez mogočno, več kot sto metrov visoko in skoraj toliko široko steno, v kateri bodo zaradi nagubanih plasti tudi geologi našli marsikaj zanimivega. Prej sem napisal, da se lahko povzpnemo do tolmuna. To resnično velja večino dni v letu, saj je vode ponavadi tako malo, da se brez težav prepustimo pršenju, če pomaga še veter, pa večino »žegna« z neba raznese kar daleč naokoli. A propos! Kadar se v višavah topi sneg ali pa bi si nemara želeli ogledati slap po obilnem deževju, bomo imeli težave že med vzponom ob strugi navzgor, kjer je še nekaj nižjih slapičev, in niti pomislili ne bomo na to, da bi se prepustili strahoviti sili, s katero razpenjeni Malenšček zliva vodo iz čebra (brinta je njegova narečna sopomenka) v tolmun.

Vrnemo se h grobu in nadaljujemo po stezi prečno proti levi, ki nas bo pripeljala do Gregorčičevega slapu. Najprej pridemo do vpisne knjige, kjer se levo navzgor odcepi pot na Vrsno (o tem več v enem od naslednjih odstavkov). Spustimo se v večino leta suho grapo, prečimo melišče in se približamo Volarji. Do tolmuna oseminosemdeset metrov visokega slapu se moramo kar dobro potruditi. Pa da ne strašim preveč … Kdor je vajen hoje po gorskih poteh in lažjega poplezavanja, ne bo imel težav, manj izkušenim izletnikom, ki pričakujejo nekaj podobnega, kot so stopnice do Savice (rima je popolnoma naključna), mostički do Kozjaka ali kaj podobnega, pa skopo zavarovani del poti zagotovo ne bo preveč všeč. Še posebej ne v mokrem. Previdno in po pameti! Ob slapu je z eno besedo lepo. Njegova vodnatost in višina se lahko primerjata s precej bolj znanimi in obiskanimi slapovi, težavnejši dostop pa pripomore k temu, da posebne gneče ob njem ne bomo doživeli. Menda je tudi poet, po katerem se slap imenuje, zahajal semkaj in pesnil ob njem …

»Gamsom« vsekakor priporočam še ogled slapov pod najvišjo stopnjo. Stezica je ali pa tudi ne. Drugače povedano, malo se je treba znajti, skakati čez potok in pred nami se bo na ogled postavilo še nekaj slapov, ki vsak zase premorejo spoštljivo višino (okoli dvajset metrov), a kaj ko jim je mati narava namenila bližnje sosedstvo velikana. Morda se že pred vzponom h »Gregorčiču« pomudimo v strugi in se v pravcatem crescendu bližamo vrhuncu. Od spodnjih stopenj je poleg Pahljačastega slapu najzanimivejši Trojček. Voda se zliva iz treh ustij, a se prameni spodaj združijo v skupnem tolmunu. Kdor ima nekaj raziskovalne žilice, bo zagotovo našel še kaj zanimivega. Morda se bo povzpel nad Gregorčičev slap in želel na vsak način najti primerno mesto za ovekovečenje celotnega slapu. In to brez lepljenja fotografij in širokokotnega objektiva. Na kratko bi lahko zapisal, da se za silo in z dobršno mero sreče (zdrave pameti pri tem ni ravno veliko) to celo lahko naredi, če je le fotograf dovolj pog(ne)umen in se mu ljubi igrati Tarzana po okoliških drevesih. Ali je morda »Jane« kaj čudno zavijala z očmi (slišati je itak ne bi bilo mogoče, saj je slap »preglasen«), pa zgodovinski viri ne poročajo …

Ste za to, da gremo še na Vrsno? Ni se treba vračati na Selce in po cesti »štorkljati« naokoli. Od Gregorčičevega slapu se previdno vrnemo do vpisne knjige in krenemo navzgor na stezo, ki nas v nekaj okljukih pripelje nad Brinto. Če želimo, se lahko popolnoma približamo prepadnemu robu, čez katerega pada slap, in pogledamo v globino. Potrebna je velika previdnost! Višje v strugi je na Malenščku še nekaj slapov, najimenitnejši med njimi pa nas čaka malo pred prihodom v vas. Pod njim je velik tolmun. Na Vrsnem si lahko ogledamo rojstno hišo goriškega slavčka, na večer pa ob sv. Lovrencu obiščemo še njegov zadnji dom, odkoder uzremo tudi cerkev sv. Duha na Libušnjem, kjer je mladi Šimen pel novo mašo.

Če je še kaj volje, si lahko po vrnitvi z Vrsnega ob slapu Brinta in naprej na Selce ogledamo še en lep slap. Najdemo ga pod grobom padlega ruskega vojaka, malo nad sotočjem Malenščka in Volarje. Dosežemo ga tako, da se pred prečenjem potoka pri grobu, odkoder bi prišli na Selce, obrnemo levo navzdol in po strmi stezici dosežemo izravnavo s spominskim obeležjem. Voda priteče po strmem koritu, zdrsi v tolmun, iz njega pa se požene v še en slikovit tomf, kakor smo že kot kratkohlačniki rekli tolmunom na domačem potoku. Vračati se ni treba po isti poti. Na nasprotni strani potoka ujamemo potko, ki nas strmo navzgor pripelje do istega travnika pred Selcami, le malo nižje, kot smo začeli našo pot.

V zadnjem delu današnjih Gorniških potepanj morda še nekaj besed od slapu, za katerega ne moremo reči, da pada v globino pod Krnom (pa naj s tem mislimo goro ali vasico pod njo), temveč pada v globino blizu partizanske ciklostilne tiskarne Krn, ki je večkrat spremenila kraj delovanja. Ena izmed lokacij, kjer je s kratkimi prekinitvami, ko se je morala umakniti pod Rdeči rob, delovala od decembra 1943 do konca vojne, je bila tudi v globoki in divji soteski Zadlaščice pod Tolminskimi Ravnami. Tiskali so Slovenskega poročevalca, Ljudsko pravico, Kmečki glas, Mladino in ostale publikacije, med drugim so se v tistih težkih časih spomnili tudi stote obletnice rojstva Josipa Jurčiča. V bližini koče je čudovit slap, vreden ogleda, ki pa je, to si upam trditi, skoraj popolnoma neznan, pa čeprav je visok in vodnat. Komaj mi je uspelo izbrskati njegovo ime: slap Kašan, po poimenovanju tega predela: Kašana.

Kako do tiskarne in slapu? Iz Tolmina se skozi Žabče po ozki in zaviti cesti zapeljemo proti Tolminskim Ravnam. Kjer cesta prečka Zadlaščico, stoji manjša hidroelektrarna. Tamkaj je dovolj prostora za parkiranje. Po cesti se dvignemo še nekaj ovinkov, nato pa nas smerokaz povabi v desno na gozdno cesto (skoraj kolovoz), po kateri se mimo samotnih hiš in ob cevovodu hidroelektrarne sprehodimo do odcepa stezice levo navzdol. Po strmi potki sestopimo k Zadlaščici, se na dnu obrnemo levo in kmalu prispemo pod previsno steno, kjer stoji tiskarna. Če si želimo ogledati slap, moramo ob Zadlaščici navzgor preplezati nekaj balvanov in že stojimo pred visoko pregrado s slapom. Prvi obisk pri njem sva si še posebej dobro zapomnila …

Bil je vroč poletni dan pred slabimi petimi leti. V visoke gore še nisva mogla, saj mi lažja operacija izpred štirinajstih dni ni dovoljevala posebno dolgih pohodnih maršev. Znašla sva se drugače: na sporedu je bil dan za slapove. Najprej je pozornost veljala Lomskemu slapu nad Selško dolino, nato sva se ustavila v Baški grapi pri Driselpohu, se povzpela do slapu Soupat pri Podmelcu in občudovala Beri nad Poljubinjem. Dneva še ni zmanjkalo, zato je bilo dovolj časa tudi za spoznavanje draguljev na Zadlaščici. Spodnji del, pri sotočju s Tolminko, nama je bil že dobro znan, zato sva se potrudila višje. Po stezi do tiskarne, potem pa … Potok je nenadoma izginil. Že sva mislila, da s slapom ne bo nič. A glej ga zlomka! Za ovinkom naju je čakalo čudo narave. Potok se je zopet pojavil. Zmanjkalo ga je samo za nekaj metrov. S pobočij je v sotesko prihrumela velika količina kamenja in zemlje. Potok je zajezilo in sedaj teče pod plazom. V zatrepu sta naju čakala čudovit slap z obilico vode in še lepši tolmun, ki ga je plaz z zajezitvijo potoka še povečal. Naravnost božansko! Biserka je bila tako navdušena, da se je kar takoj podala v Zadlaščico. Tolmun pod slapom je zaradi velikega balvana, ki je »kriv« za to, da je slap v celoti skoraj nemogoče fotografirati, razdeljen na dva dela. Skozi pravcati vodni predor je pupa zaplavala iz enega konca v drugega. Jaz sem jo nekaj časa samo debelo gledal, potem pa, da ne bi moški ponos preveč trpel, navkljub minulemu operativnemu posegu skočil v mrzlo vodo, ki je, to že moram priznati, v tisti poletni vročini prav prijetno dela. No, vidite, takole se mi godí, haha. Tolažil sem se s tem, da mi dohtarji plavanja v Zadlaščici ob odpustu iz bolnišnice niso prepovedali.

Pred dobrim mesecem sva bila spet pod slapom. Bolje rečeno, smo bili. Februarja seveda nismo plavali, zato pa je Julija vsa navdušena metala kamenčke v tolmun in hkrati čebljala, da se vrnemo poleti ...