Iskanje Prekmandlca: Pot nas je vodila po naravnih policah in prehodih čez steno. Ko smo na drugi strani stopili v manj izpostavljen svet, je ona spet obrnila, še enkrat čez steno.
No, sedaj pa res bo – pomlad. A smo jo morali prav malo pocukati, prav ponjo smo šli, tja skoraj v Gorico.
Neučakanim zanesenjakom, doma bolj na sredini Slovenije, ki tako radi gledamo rožice, je postalo prav malo dolgčas. Že tam od novembra nam je le po kapljicah odmerjena kakšna trobentica, teloh, … Tako dolgo se že nismo pomenkovali po latinsko (haha … ), da je bojazen, ali sploh še znamo, upravičena. Ni šlo drugače, morali smo nekam na toplo.
 |
 |
Gremo na »deželo«, na Goriško! Izbrali smo najzahodnejši del južnega roba Trnovskega gozda, ker smo presodili, da je tam najtopleje. Šli smo nad goriški Lijak
Lijak (naravni spomenik na Goriškem) je nestalen močan kraški izvir potoka z istim imenom. Dobil ga je po lijakasto oblikovanih in prepadnih stenah zatrepa. Skoraj celo leto suh, ob močnih deževjih bruha neznansko velike količine vode, ki pridere iz številnih lukenj, med z mahom poraščenimi skalami. Kot vsi ostali izviri izpod apnenčaste plošče Trnovskega gozda, je tudi on na prelomu – stiku propustnega apnenca s flišem. Osončena in zavetrna pobočja zatrepa pa so otok pravega sredozemskega rastja.
Prvič sem svet nad Lijakom spoznala z Luftmandlci (idrijsko društvo za prosto letenje). Pogoji za letenje niso bili ugodni in na vzletišče smo se odpravili kar peš iz doline. Letalci so želeli podoživeti, kako mi je, ko so oni v zraku. Vedno ta čas izkoristim za klatenje nekje v »bližini«. Da zadnja »pristanem«, je v naši družbi že zguljena fraza. Steza je namesto navzgor vztrajno zavijala proti zahodu. 
Aha, na Sveto Goro bomo prišli, se nismo preveč vznemirjali. Vodila nas je naravnost v prepadno steno nad izvirom. Ups, kaj pa sedaj? Krasno je bila speljana po naravnih policah in prehodih. Ko smo na drugi strani stopili v manj izpostavljen svet, je ona spet obrnila, še enkrat čez steno. Kako lepo smo se izgubljali tistega dne in koliko čisto posebnih rastlin je bilo ob poti. Ta, v botaničnem smislu poseben košček sem želela predstaviti svojim pumprškim prijateljem, da ga skupaj »preštudiramo«.
Lepa družba smo si v sončnem februarskem dnevu za izhodišče izbrali vas Šmihel. Parkirali smo ob pokopališču (s pogledom v prihodnost, pojasni ena izmed udeleženk) in se namenili v hrib. 
Približevali smo se steni. Že od daleč smo videli temne lise dreves v pečinah. To niso borovci, tu raste črničevje (Quercus ilex). Ta toploljubni zimzeleni črni hrast ima tukaj na Primorskem, med Sabotinom in Nanosom, severno mejo svoje razširjenosti. Pogosteje ga srečujemo v Sredozemlju, redko tudi pri nas v Primorju, nekaj več ga je na Kraškem robu.
Presenetljivo je v tem skalovju pojavljanje tise (Taxus baccata), ki ponavadi uspeva v povsem drugačnih razmerah kot hrast. V Sloveniji je redka in ljubi severna senčna in vlažna rastišča.
Med grmovnimi vrstami je največji posebnež rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus), ki se od navadnega razlikuje, kot pove že ime, po rdečih plodovih.Tudi zanj je Lijak najsevernejše znano nahajališče sploh. Pod grmovjem, med bodečo lobodiko in lasastim belušem, najdemo belo metlino (Osyris alba), ki jo poznamo le s Krasa. V zeliščni plasti pa je nenavadno pojavljanje rumenega vrednika (Teucrium flavum).
To so bile posebnosti tega dne. Seveda smo se zelo razveselili tudi cvetličnih znanilcev pomladi; malih zvončkov, jetrnikov, trobentic in telohov. Zacvetele so tudi že prve trave, med prvimi pisana vilovina. 
Vedno pa je vredno od blizu pogledati debla dreves ali kamne ob poti. Njihovo okrasje je prav zanimivo. V apnenčastih skalah lahko opazimo preseke rudistnih školjk. Zelo pisane pa so tudi lišajske risbe.
Povzpeli smo se do naravnega okna Skozno (671 m), ki je naravna znamenitost v sklopu krajinskega parka Trnovski gozd, ki je bil razglašen leta 1985. Je to okno, naravni most ali spodmol, je težko reči. V naravi ni nikjer ostro začrtanih meja, naj bi jih človek še tako rad določil, zato se še tako lepe definicije dajo razložiti drugače. Naravni most nad oknom predstavlja prepadni rob Trnovskega gozda. Z njega je čudovit razgled na Vipavsko dolino, Kras, obe Gorici, do morja ... Odprtina sodi med večje, saj meri 15 m v širino in 10 m v višino. Ob njem je še naravna zasigana jama. Zaradi svoje strateške pomembnosti je bil v času prve svetovne vojne njegov zahodni del prirejen v bunker, iz katerega so spremljali bojišča na Krasu in Goriškem. Po pripovedovanju domačinov naj bi ga uporabljal sam general Borojević.
Vračali smo se čez vzletišče jadralnih letalcev do tokrat suhega izvira Lijaka, zadovoljni in predvsem ogreti od toplega sonca.
Prva letošnja botanična tura je bila posvečena predvsem toplote željnim drevesnim in grmovnim vrstam, ki so, čeprav doma južneje, nad Lijakom našle ustrezne rastne pogoje. Katere posebne cvetlice so si sredozemske lesenjače izbrale za družbo, bomo raziskali kak mesec ali dva pozneje.
Na koncu smo jo vzeli s seboj - pomlad. Ponesli smo jo čez Goro, prosila nas je, da počaka še na srečanje s pustom, in že se previdno razliva naokoli.
Anka Vončina