Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Etika pri plezanju

1/2011

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895



Gneča v Dolomitih
Foto: Miha Lapanja


Novi svedrovci - Foto: Blaž Stres
 

Etični kodeks, kot ga je pripravila Komisija za alpinizem leta 2000, je dostopen na spletni strani Komisije za alpinizem, dopolnjena izdaja iz leta 2007 pa je na strani AO Rašica.
Svoje kritične ideje in pripombe lahko posredujete na naslov: [email protected]

 


 

 

petek, 18. marec 2011, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 2377

Planinski vestnik: Možnost izbire

TEMA MESECA

Poglejmo dva primera iz vsakdanjega življenja. Večine zainteresirane javnosti pri gledanju ameriških filmov ne morete več presenetiti s tem, da se glavni akterji v umazanih čevljih počijo na posteljo, telefonirajo, ko jejo pico, in si umivajo zobe s ščetko sestrinega fanta. To je smešno le še malokomu.

Nasprotno nas po drugi strani znervira kakšen star samuraj, ki se premalo premika, premalo govori, premalo preklinja, povrhu pa je še bos in skozi priprte oči strmi v list, ki se ne premika. Prešine nas – kaj je zdaj to – in raje zamenjamo kanal.

Komisija za alpinizem je leta 2000 pripravila strnjen pregled ključnih idej, ki so se do takrat bolj ali manj ustno prenašale iz roda v rod, z množičnostjo plezanja pa se je njihov prenos na mlajše generacije presenetljivo zmanjšal. Tako je nastal Etični kodeks, ki je strnil ideje takratnih najboljših plezalcev v Sloveniji. Žal je to slučajno sovpadalo tudi z obdobjem, ko smo Slovenci v gorah doma in v visokih gorstvih vsako leto izgubili prav presenetljivo veliko takrat najboljših, tehnično najbolj podkovanih in daleč najbolj izkušenih alpinistov tiste generacije. Mogoče je tudi to prispevalo k temu, da so se ideje o plezanju bistveno spremenile. Nič čudnega, saj ujeti tako izmuzljivega duha, kot je etika pri plezanju, v črke na papirju, pomeni ujeti najpomembnejše in trajne ideje alpinizma. Kot pravijo, ekstremi pokažejo pravo sliko. Zato se lahko vprašamo, v čem, če sploh, se etika pri plezanju razlikuje od našega vsakdanjega življenja, kjer nekatera dejanja od nas zahtevajo zavestno izbiro, druga pa ne? Kjer nam nekatera dejanja prinesejo občutek trajnega zadovoljstva in miru, druga pa ne? Zakaj imamo tako različne poglede na to, kaj je prav in kaj ne? Kaj je sploh prav in kaj ni? In kako ugotoviti razliko?

Svoboda odgovornosti

Pri plezanju bi morala biti vsakomur vodilo njegova osebna odgovornost. Da gre, kamor si želi, to prepleza na način, ki mu je dorasel, in to do vrha gore in se vrne v dolino živ, ne da bi puščal sledi za seboj. Plezanje v vseh disciplinah naj bi temeljilo na zdravem, razumskem odnosu do plezanja in okolja, v katerem poteka, ter posledic, ki izhajajo iz opravljanja te aktivnosti. Večina športov temelji na sekundah, metrih, golih, koših, pa tudi osebnih napakah, rdečih in rumenih kartonih, favlih in izključitvah, ki pa jih določajo sodniki in fotofiniši. In so zaradi tega enostavno merljivi. Nasprotno pa nam plezanje ponuja svobodo, neskončno rešitev istega problema, in to v zelo različnih pogojih, kjer smo sodniki sami sebi. Zaradi tega je ta šport še privlačnejši, saj je tudi pri množičnem ponavljanju smeri moč živeti v utvari, da smo preplezali enako težko smer kot prvopristopniki, kar pa seveda ne drži. Z nekoliko samurajskega premisleka, manj besedami in več dejanji hitro ugotovimo, da nam samostojno plezanje, kjer si sami izbiramo pot, sprejemamo cele nize odločitev, ne glede na ocene prinese največje zadovoljstvo. To kaže na ključno in veliko razliko med izkušnjo tihih avanturistov odprte glave in ostalih, ki se v koloni drenjajo po smereh.

Je morda razlog za to strah pred neuspehom? Strah pred samostojnimi izkušnjami, iz katerih se največ naučimo? Da si včasih trezno priznamo, da pač ni šlo? In zakaj se ne bi naučili česa novega? Želja po modernem instant uspehu je kratkoročna bližnjica. Kdor hoče biti dober, mora spoznati svoje meje skozi neuspehe, se preizkušati in razvijati svoje sposobnosti sam. In biti pošten. Strah je sestavni del življenja, nekakšna varovalka. Ni pomembna samo ocena, ampak pustolovščina, negotovost, odkrivanje neznanega, svoje poti. Način, kako plezalec sprejme izziv in reši problem, je pomembnejši od tega, ali ga reši ali ne. Če ga, je lahko v svojih mejah res ponosen nase ali pa si je izbral prelahek cilj. Če ga ne, se mora znajti in biti sposoben, da se v dolino vrne zdrav. Kar je včasih še najtežje, odreči se sanjam in potem varno sestopiti. Vendar kar sledi, je želja, nadaljevati s pripravami, lastnim razvojem, da bi čim težji vzpon varno opravil s čim manj tehničnimi pomagali prosto na pogled v enem zamahu in za sabo pustil čim manj sledov, da bodo lahko tisti za nami naše vzpone doživeli čim bolj prvinsko – podobno, kot smo jih mi. To velja tudi za cigaretne ogorke, robčke in bananine olupke pod slapovi, ki niti približno ne zgnijejo tako hitro, kot si večina plezalcev zelo naivno predstavlja.

Manj je več

Z razvijanjem sposobnosti in razvojem opreme je postalo za nas mogoče to, kar se je našim predhodnikom zdelo popolnoma nemogoče. Zato so za nas njihove smeri za več odtenkov lažje. Vendar se bo to dogajalo tudi v prihodnje in generacijam, ki prihajajo za nami, ki bodo plezale naše smeri. Zato nekako nima smisla svedrati v klasikah, niti v imenu varnosti. Cilj vsakega alpinista mora biti opravljanje vzponov, ki jim je dorasel. Sposobnost čim večjega zbliževanja možnega in nemogočega, in nikdar prestopiti meje na stran nemogočega, pa bi morala biti vrednota vsakega posameznika. Vsak alpinist in plezalec se mora zavedati, da je alpinizem tesno povezan z nevarnostjo, ki ga lahko stane življenja, tudi v plezališčih. Zmanjšujemo jo z izboljševanjem svojih sposobnosti ter večanjem znanja in izkušenj. Zmanjševanje nevarnosti z uporabo fiksnih varoval je zavajanje samega sebe. Temelj alpinizma je bil od nekdaj soočanje s posledicami lastnih odločitev. V steni le mi sami vemo, koliko nam je bilo v resnici težko, kdo je plezal naprej, kdo prosto, kako nas je bilo strah, kako smo uživali, ko smo ta strah ukrotili z močjo volje, se potrudili za relativno varnost in našli inteligentne rešitve problemov, za katere smo mislili, da presegajo našo pripravljenost, želje, moči, voljo in vse odrekanje.

Kako problem rešimo, je resda odvisno od nas. Plezanje je kot krona športov tisto, ki omogoča, da se ga vsak loti po svojih sposobnostih in da je sam sebi sodnik. A v življenju sta vedno dve možnosti: da se česa novega naučimo ali pa da se slepimo in vestno stopamo po gazi naveze tik pred sabo ter uporabljamo predpripravljena stojišča. Da nič ni resnično in je vse dovoljeno, je preživeta krilatica. Manj je več. Za začetek bodimo vsaj pošteni do samih sebe in si zjutraj odkrito poglejmo v oči.

Blaž Stres



 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker