Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Poldnašnja špica

Strmo vršno pobočje

Dve špici z vklesano vojaško potjo. Zadaj Monte Sernio in Antelao

torek, 22. marec 2011, ob 00:00, Matija Turk, ogledov: 2065

Poldnašnja špica, Jôf di Miezegnot, Mittagskofel - različna, a v pomenu sorodna imena za goro, ki se dviguje nad tremi dolinami: Dunjo, Zajzero in Kanalsko dolino. Tako so jo poimenovali ljudje treh narodov, ki so si ob njenem vznožju poiskali svoj svoj življenski prostor.

Poldnašnja špica je najvišji vrh in najbolj vzhodni dvatisočak v verigi gora, ki z leve strani oklepa Kanalsko dolino med Naborjetom (Malborghetto) in Tabljo (Pontebba). V primerjavi z velikani Zahodnih Julijcev, ki ji ležijo nasproti, se nam zdi s s svojo skromno višino 2087 metrov komaj omembe vredna. A tako je le na zemljevidu. Njena piramidasta zgradba pade v oči slehernemu planincu, ki se poda v gore nad Zajzero. Izpostavljena lega, ki je porok za odlično razgledišče in skladna oblika gore gotovo pripomoreta k temu, da velja za enega najbolj obiskanih vrhov v dolgem grebenu Naborjetskih gora. Skupaj z bližnjim Kamnitim lovcem je eden redkih dvatisočakov v osrednjih Zahodnih Julijcih, ki je pozimi dostopen manj izkušenim planincem in je tudi pogosti cilj turnih smučarjev. Nanjo vodi več poti, a pozimi je najlažja in najbolj primerna pot iz Zajzere čez sedlo Rudni vrh (Sella di Sompdogna).

Na sedlu Rudni vrh

Cesta v Zajzeri je pozimi običajno prevozna do opuščene kasarne, od koder je približno še deset minut hoje do izhodišča. Naša pot se začne ob kapelici, kjer je poleti glavno parkirišče. Po uri hoda dosežemo kočo Grego, ki je postavljena na jasi sredi gozda. S terase pred kočo se odpira slikovit pogled na stene Poliških Špikov. Od koče po kolovozni poti v kratkem dosežemo sedlo Rudni vrh, ki povezuje Dunjo z Zajzero. Na sedlu, odkoder že vidmo naš cilj, se prave zimske razmere šele začnejo. Snežna odeja je tu občutno debelejša kot spodaj v gozdu in če imamo to srečo, da smo po zadnjem sneženju prvi obiskovalci, nas do vrha čaka obilo užitkov pri gaženju. S sedla zavijemo desno h kočam planšarije Rudni vrh. Prijetno je tu ob kamnitih zidovih posedeti na soncu, ko se čisto blizu nas iz večne sence dvigujejo zasnežene severne stene Viša, Montaža in Strme peči.

S planine vodi v gozd mulatjera, ki nas pripelje do bivaka Battaglione Alpini Gemona, 140 metrov pod vrhom. Sprva poteka pot rahlo proti levi ob neizraziti dolini, potem pa zavije desno, prečka dolino in se kmalu začne v številnih serpentinah strmo vzpnenjati. V primeru, da zasnežena pot ni uhojena, lahko tu naletimo na manjše orientacijske težave. A z zemljevidom in s kančkom smisla za orientacijo se bomo prej ali slej prebili nad gozdno mejo in zagledali bivak. Bivak, majhna kamnita zgradba, je obnovljeno vojaško bivališče poleg katerega stojijo ruševine večjih vojaških objektov. V njem so trije pogradi, kuhalnik s plinsko bombo in vse ostalo, kar je potrebno za čim lepše počutje. Prijetni bivak in čudovita lega kar kličeta po ponovnem, morda dvodnevnem obisku.

Odprta pobočja pod in še posebej nad bivakom so lahko ob neugodnih snežnih razmerah nevarna za plaz. Zadnjih 50 metrov pod vrhom strmina močno naraste. V primeru trdega snega se lahko nanj varno povzpnemo le s cepinom in derezami. Na vrhu zopet naletimo na ostanke »velike vojne«. Vrh je bil med leti 1915-17 za italijansko vojsko strateškega pomena, s katerega so nadzirali avstrijsko Zajzero in Kanalsko dolino. Avstrijci so se utrdili na grebenu vzhodno od vrha in pod njim zgradili lepo kapelo, poimenovano po cesarici Ziti, ki stoji še danes. Čeprav na tem območju ni bilo hujših frontalnih spopadov, je vsakodnevno topniško obstreljevanje zahtevalo svoj davek. Italijani so padle pokopavali pod bivakom Gemona, kjer je bilo vojaško pokopališče. O njem pričajo betonski pokrovi v obliki krst, ki so pokrivali grobove nesrečnih vojakov.

Na vrhu obstojimo pri križu, in pred nami se odprejo širni razgledi. Proti zahodu se vse do obzorja nizajo gore ena za drugo, vrhovi Karnijskih Alp in Dolomitov. V ospredju nam pade v oči dvojni vrh Dve špici (Due Pizzi, 2046 in 2008 m) s svojo drzno, v steno vklesano potjo. Pod nami živahna, prometna Kanalska dolina in tiha, v zimsko spokojnost zamaknjena Zajzera. Odmev zvonov od sten Poliških Špikov in Viša nam prinaša pozdrave s Svete Višarske gore. Prehitro mineva čas in treba bo sestopiti s sončnega vrha nazaj v dolino. In ob slovesu obljuba na vnovično snidenje. Morda jeseni, ko se bodo na pobočjih bleščali zlato rumeni macesni.

Montaž in Strma peč nad dolino Dunje


Članek je bil objavljen v reviji Grif št. 40 (leta 2002)

eXTReMe Tracker