Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Novost v markiranju planinskih poti

sreda, 24. maj 2006, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 2500

Matijaž Gostečnik: belo barvo v piki na sredini bo zamenjala sevna folija, ki ima to lastnost, da ponoči seva čez dan akumulirano svetlobo. Rdeči kolobar, pa...

Novost v markiranju planinskih poti


Spoštovani planinci!
Večkrat se je že zgodilo, da sem sredi noči iskal izgubljene planince, ki v temi in včasih še v gosti megli za povrh, niso našli do Koče pod Kremžarjevim vrhom kjer sem oskrbnik. Že od nekdaj potem poslušam izjave kot: »Zašel sem, ker nisem videl markacij, poti so slabo označene, itd...«
Markacije v temi pač niso vidne, tudi če imamo s sabo lučko, je nekaj metrov stran vse črno belo.

Tako se mi je pred časom »posvetilo«! Rodila se je ideja o drugačnem načinu markiranja planinskih in gorskih poti, ki sem jo uradno prijavil na Urad RS za intelektualno lastnino in evropski patentni urad.

Knafelčeva markacija je v svetu edinstven primer, nikjer drugje poti niso lepše označene. Zato mora oblika tudi v prihodnosti ostati enaka, vendar v novi, sodobnejši podobi. Gre predvsem za zamenjavo materialov – belo barvo v piki na sredini bo zamenjala sevna folija, ki ima to lastnost, da ponoči seva čez dan akumulirano svetlobo. Rdeči kolobar, prav tako iz folije pa ima po novem to lastnost, da ob osvetlitvi z lučko odseva rdečo svetlobo. Govorimo torej o novosti, o »sevno odsevni markaciji«. Tudi vse ostale obstoječe oznake planinski poti, kot so na primer kažipoti, bodo po novem opremljene s sevno odsevnimi trakovi.

V bližnji okolici Koče pod Kremžarjevim vrhom sem take markacije in ostale oznake že namestil (glej fotografije) in z opazovanjem ugotavljam:
- vidljivost tudi podnevi je boljša,
- v megli, dežju, snegu, je opaznost bistveno boljša,
- najmanj tri do štiri ure sevna pika (luminiscenčno fluorescenčna) seva svetlobo,
- ob iskanju markacije z lučko že na daljavo dobimo odsev,
- markiranje poti je lahko redkejše (manj pogoste markacije),
- montaža je enostavna in ekološko neoporečna (s sponkačem na drevo ali s silikonom na skalo).

V gorskem svetu je potrebno poleg okolje varstva spoštovati tudi tradicijo.
V zadnjih letih spremljamo hiter razvoj osebne planinske opreme. Klasično bombažno srajco in pumparice so zamenjali lažji, boljši materiali. Čas je, da tudi na področju označevanja planinskih in gorskih poti naredimo korak naprej.

Zanima me vaše mnenje, vabljeni tudi na ogled.

Matijaž Gostečnik, 041 668 207

Komentiraj (12):

Igor Zlodej, sreda, 24. maj 2006, ob 09:07

G. Matijaž Gostečnik je zapisal: "Zanima me vaše mnenje..." Moram kar takoj povedati, da mi zamisel ni všeč in verjetno strokovno tudi ni sprejemljiva.
V Priročniku za markaciste, ki je hkrati učbenik za usposabljanje markacistov PZS piše: "Knafelčeva markacija je likovno izčiščen in popoln znak, ki je obenem izviren, udomačen, fuknkcionalen, enostaven, opazen in razpoznaven. Tekom desetletij je postala Knafelčeva markacija nekak simbol slovenskega alpskega prostora....". Torej znak je opazen, seveda ob normalni dnevni svetlobi in če ni preveč obledel. Saj velika večina planincev in gornikov v gore hodi podnevi, kajne! Če je pot do koče pod Kremžarjev vrh bolj aktualna in obljudena v nočnem času ne vem. Nadalje moti me trdilna oblika opisovanja in sicer: "bo zamenjala sevna folija, bodo po novem opremljene s sevno odsevnimi trakovi". Ne vem če res bodo! In kar tako nekaj trditi je neumestno. Sevno odsevna markacija kot jo imenuje avtor bi bila v naravnem okolju preveč moteča in kot taka tujek, kot je tujek tudi sedanja, ampak tako pač je in zakaj bi stanje še poslabševali. Danes je največji onesnaževalec gorskega prostora in življenskega prostora nasploh, hrup, svetloba in razna odsevna telesa. Vsaj ponoči naj bi imel tudi gorski in planinski prostor mir, taka odsevna telesa, ki bi odsevala verjetno tudi od Lune, ne samo od svetilke, bi bila zelo moteča za živali. Če je planinska pot uhojena seveda ni nobene bojazni, da bi trezen planinec zašel. Kot sem razbral iz opisa in fotografij in če malo kirikiram, je sedaj pot do koče označena nekako tako, kot letališka pristajalno-vzletna steza. Avtor trdi, da bi lahko bile take markacije redkejše, s čemer se ne strinjam, saj so tudi tukaj določena pravila glede terena in vodljivosti poti. Lahko, da je montaža enostavna, vsekakor pa ni ekološko sprejemljiva. Kot vemo se smerne table na drevesa namešča z vijaki na ključ, nikakor pa se ne zabija z žeblji kar sponkanje na nek način je. Še raje vidim, da na živa drevesa ne bi nič nameščali. Silikon, ki je predviden za nameščanje na skalo pa tudi ni naraven element in kot tak seveda ni sprejemljiv. Vse skupaj pa tudi ni zanesljivo, saj se bi take markacije dalo s strani nepridipravov zlahka odstraniti.
Seveda je treba s časom naprej, ampak ne na tak način. Sam uporabljam bolj kakovostne barve, ki sem jih sponzorsko dobil v Cap Colorju. Naj še napišem, da sem odgovoren za okoli 150 km planinskih poti, pretežno v visokogorju zahodnih Julijskih Alp. Če je katera slabo označena, poškodovana in zaraščena me prosim obvestite na PD Bovec.
Seveda pričakujem tudi mnenje naših cenjenih in požrtvovalnih markacistov. Lep pozdrav!

Iztok Snoj, sreda, 24. maj 2006, ob 10:18

Stvar je vredna razmisleka! O tem sem (na nekem lokalnem radiu ob poročanju s četrtkovega izleta) premišljeval tudi na glas. Če ponovno naglas razmislim o vsem skupaj, se mi ideja ne zdi več tako posrečena. V kolikor pa se že uporabljajo posebni materiali - a ne bi bilo smiselno dodati v barvo še radioaktivno snov? Potem bi markacije lahko iskali tudi z Geigerjevimi števci...

Igor Pavlič, sreda, 24. maj 2006, ob 10:24

Spoštovani g. Gostečnik!

Iz vsega srca vam čestitam za vaš izum /"inovacijo"/, sam predlagam in bom tudi vložil predlog na Patentni urad oz. Urad za intelektualno lastnino RS, namreč spremembo kompletne Knafeljčeve markacije, v smislu posodobitve, "updatinga". Ne razumem, zakaj bi rdeci kolobar ostal v akrilu in ne bi fluoresciral v lepih in jasnih noceh, vsi vemo, da so baterijski vlozki eno samo onesnazevanje.

Cel "paket" posodobljene Knafeljčeve markacije pomenil zgled za vso gorsko Evrope, če ne še širše. Z razvojem materialov in premazov bo morda najbolje, da se bomo pred pohodi tudi sami premazali s kaksno barvo in tako postali mnogo bolj vidni v primeru nesrece. Kdor bo vesten, bo ob priliki placila clanarine verjetno delezen znatnega popusta za zavarovalno premijo
resevanja.

Se en prispevek k nasi blaznosti, morda bi bilo najbolje, da bi promet v hribih urejala kar DARS in Premetna policija, za na Triglav bi za zacetek postavili semaforje, seveda bi elektricno energijo pridobivali iz celic.

Sam bom poskusno namestil en semafor na stiku poti s Planike in Kredarice, z video kamero, glede na frekvenco bo preklope na zeleno in rdeco luc lahko "vrsil" eden od gospodarjev spodnjih koc sali celo dezurni GRS. Ce se bo stvar obnesla, bom prijavil celostno ureditev in kompleksejso resitev.


Pavle

Miha Franko, sreda, 24. maj 2006, ob 10:45

G. Gostečnik,
Tisti, ki se ima namen zgubiti ponoči v hribih, ga tudi vaše "lučke" ne bojo rešile!
Oni drugi, ki pa se za na pot pripravi, pa bi verjetno raje videl da teh svetlečih predmetov ne bi bilo.

Verjamem, da majo ljudje poln kufer tega "ringl-špila" in upam da se bodo vašemu pod Kremžarjevim vrhom na široko izognali!

Pa kdo vam je sploh dovolil da sami neki prčkate po javnih oznakah in tablah?

Jao jao jao ....

Marjan Kobav, sreda, 24. maj 2006, ob 11:06

Markacije naj ostanejo take kot so. Že tako pomenijo na nek način onesnaževanje, vendar so potrebne.

Lep pozdrav

system, sreda, 24. maj 2006, ob 12:44

(preblisk ob zadnji fotki in omembi pripenjanja na drevje)

O PRITRJEVANJU TABEL NA DREVESA

Z napisi in znaki na tablah ljudje sporočamo drugim ljudem, kam naj usmerijo svoj korak (smerokazi), kaj je na določenem kraju pomembno, zanimivo ali kako naj se na določenem kraju (ne) vedejo (različne obvestilne in opozorilne table). V naravnem okolju, ob cestah, poteh in tudi v naseljih si za nosilce tabel žal prevečkrat izberemo kar tam rastoča drevesa. Tako priročno je. Toda - ali je tudi primerno? Največkrat ne!

V naših krajih je dreves veliko - v prostranih gozdovih in na gmajnah, ob vodah, poljih in travnikih, v naseljih. Tudi poti, ki prepredajo naravno okolje in povezujejo kraje, je veliko. Z razvojem turističnih in rekreacijskih dejavnosti bo gotovo nastala še kakšna pot, marsikatero obstoječo pa bomo opremili s tablami in oznakami. Kdaj si torej lahko privoščimo, da neko tablo pribijemo oziroma pritrdimo na drevo? Praviloma bi se morali temu, če je le mogoče in smiselno, izogniti!

Drevesa so živa bitja in kot taka zaslužijo naše spoštovanje.

Ob pritrjevanju table drevo ranimo, s tem zmanjšamo njegovo tehnično vrednost in hkrati povečamo možnost, da pride do okužbe drevesa in s tem do njegovega predčasnega konca.

Vsako drevo ima verjetno tudi svojega lastnika, ki ima o tem pravico izraziti svoje mnenje.

Tabla na drevesu lahko v estetskem smislu deluje moteče, zlasti če tako okrnimo drevesa posebnih oblik ali izjemnih dimenzij ob poteh ali na križiščih.

Za nosilce smerokazov na cestnih križiščih je bolje na primerno mesto ob robu postaviti samostojno stoječe lesene ali kovinske drogove. Isti drog lahko nosi več tabel.

Obvestilne ali opozorilne table ob naravnih ali kulturnih znamenitostih oziroma v zavarovanih območjih je prav tako bolje postaviti na samostojne drogove ali na že obstoječe objekte, kot so na primer ograje (glej neprimerno pritrditev table na drevo v Rakovem Škocjanu - fotografija).

Tabel nikakor ni primerno pritrjevati na drevesa, ki so naravni spomeniki, drevesa izjemnih oblik oziroma dimenzij, drevesa, ki posebej izstopajo na neki točki, ...

Velikokrat se lahko namesto pribijanja tabel smerokaze ali oznako poti (npr. planinsko markacijo) nariše na skalo ali drevo ob poti. Znak naj bo ličen in ne prevelik, ker sicer deluje moteče.

Tudi v naseljih je največkrat mogoče najti primernejši prostor (objekt) za pritrditev table, saj so tam rastoča drevesa že brez tabel izpostavljena mnogim stresom in poškodbam.

Naj torej velja, da se pritrjevanju tabel na drevesa izogibamo v največji možni meri. Če smo se že potrudili izdelati tablo, da bi z njo nekaj sporočili mimoidočim, se potrudimo še, pritrditi jo na primeren način. Tako bomo sporočali tudi svoj pozitiven odnos do dreves kot živih bitij.

Špela Habič,
Zavod za gozdove Slovenije, OE Postojna

Vir, povzeto po: Ibis.com/spark

Bojan Turšič, sreda, 24. maj 2006, ob 15:00

... in morda bi kasneje na vsako "sevalno" markacijo dali še "svetlečo" številko, da bi izgubljeni, ko bodo klicali GRS, povedali le to številko in bi jih nato GRS mimogrede našla....
Malo morgen!
Markacije naj ostanejo takšne kot so. Novih ne potrebujemo, stare pa naj se vzdržujejo kot doslej (le ponekod bi lahko bile nekaj manjše...)
Pa srečno!

Tone Tomše, sreda, 24. maj 2006, ob 17:50

Objava g. Matijaža Gostečnika bolj spominja na prvoaprilsko šalo kot na kaj resnejšega. Pa vendar bi rad odgovoril na omenjeno objavo. Komisija za planinske poti o tej »inovaciji« še ni razpravljala zato odgovarjam zgolj v svojem imenu. Knafelčeva markacija in usmerjevalna tabla se uporabljata vse od leta 1922, ko ju je uvedel Alojz Knafelc. Od leta 1984 dalje potekajo tečaji za markaciste, kjer je teoretično in praktično predstavljeno vzdrževanje in označevanje planinskih poti tako v ekološkem kot varnostnem vidiku. O tem obstaja tudi poseben učbenik. Zavedati se namreč moramo, da je vsaka pot, tudi planinska, do neke mere poseg v prvobitno naravo. A brez ustreznih komunikacij pač ne gre, ne v dolini, ne v gorskem svetu. Zato je še toliko bolj pomembno, da poleg nujnih posegov ne prizadanemo naravi še dodatne škode. Vsi posegi na planinskih poteh naj bodo zato še kako premišljeni in v duhu varstva narave.

Uporaba odsevnih teles izven naselij in urbanih središč je ne samo moteča za živali pač pa tudi estetsko nesprejemljiva za taka okolja. Mislim, da na planinske poti v nočnem času sodi le baterijska svetilka in odsev lune. Omenjena objava le še dodatna potrjuje naša prizadevanja o čimprejšnjem sprejemu Zakona o planinskih poteh in zaščiti Knafelčeve markacije in usmerjevalne table saj vidimo, da ljudska domišljija ne pozna meja.

Obvestil sem tudi Odbor za planinske poti v MDO Koroške in prepričan sem, da bodo koroški planinci in markacisti tovrstne oznake čimprej odstranili.

Lep planinski pozdrav

Načelnik Komisije za planinske poti

Gašper Benedik, sreda, 24. maj 2006, ob 18:00

Table naj se ne pritrjujejo na drevesa, ker so le ta živa bitja. Naj se raje pritrdijo na kovinske ali lesene drogove. Ja če jih bodo pritrdili na lesene drogove in če bodo še table lesene, a potem pa dreves kot živih bitij ne bomo prizadeli? Nekaj jih pač posekamo, pa imamo lepe in lične lesene drogove s tablami. Saj so pujski tudi fletni, pa vseeno velika večina rada je pečenko. Še prej jih pa nekdo zakolje. Pritrjene so na drevesa, ker je to najbolj praktično. In tudi po svoje veliko bolj estetsko, kot če bi bile na kovinskih drogovih. Mogoče bi jih pa dali na drogove iz ogljikovih vlaken? Tiste odsevne in s patentom zavarovane markacije so pa res bizarne. Zraven markacije pa na sliki tako široka in uhojena pot, da bi se z nobel Audijem skoraj lahko po njej peljal.

system, sreda, 24. maj 2006, ob 20:54

Gašper, niste dojeli bistva. Markantno in/ali starejše drevje, na katero se pogosto pribija table, po pravilu ne gre v iverke. ;-) Navodila je pač treba razumeti smiselno, kar je bilo v njih tudi napisano.

Filip Vidmar, četrtek, 25. maj 2006, ob 07:57

Citiram iz "NAVODIL", ki jih je citiral g. Ovčak:

"Velikokrat se lahko namesto pribijanja tabel smerokaze ali oznako poti ... "

Konkretna navodila so seveda splošna in ne tehnična, zato je razumljivo, da vsebujejo tudi tehnično napako. Če že moramo tablo namestiti na drevo, jo privijemo in nikakor ne PRIBIJEMO. Uporabimo pocinkane vijake, ki ne zarjavijo tako hitro, z glavico na ključ (najverjetneje št. 10), primernih dimenzij.

Postavljalec tabel je odgovoren tudi za njihovo vzdrževanje, zato bo najmanj enkrat letno obhodil traso in vijake ustrezno odvil. Drevo namreč rase, se debeli. Če tega ne naredimo, ali pa če tablo kar pribijemo z žeblji, bomo imeli v nekaj letih poškodovano drevo in uničeno tablo. Ni težko najti take primere po sredogorju. Za povrh pa zna čez precej let preklinjati še tisti, ki bo drevo iz katerega koli razloga požagal in bo med razžagovanjem "nabrusil" verigo motorne žage ob skrite žeblje.

Dodam še eno moje skromno mnenje: množica raznih napisov "Ohranimo naravo", "Varujmo gorsko cvetje" itd. itd. je prav tako onesnaževanje narave, če so ti napisi samostojno nameščeni oz. razmetani ob planinskih poteh (po možnosti PRIBITI na drevje), če torej niso v sklopu smerokazov ali nameščeni na obstoječe objekte.

Rajko Večko, sobota, 3. junij 2006, ob 22:25

Markacisti dobivajo konkurenco in inovatorje, morda kaže v prihodnje kakšno pot na kočo kar elektrificirati.
Pozor: "Markacisti PD Slovenj Gradec, dobili ste delo, odločite se ..., ali boste markacije dajali dol ali pa gor ..."
Oznake in markacije boste pač morali urediti ...

Lep pozdrav, pa brez zamere.

eXTReMe Tracker