Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Minus 37 za dobro jutro

Nedelo - Grega Kališnik: Ena od možnosti pobega iz Bohinja je po kačasti mulatjeri na Komno. Neskončno kraško planoto, katere reženj se imenuje Lepa Komna. In del Lepe Komne je Mrzla Komna. Mrzla Komna je zelo lepa – pa še kar mrzla.

Kratki športni polbeli štunfki, hribovske dokolenke, spodnje gatke, dvoje dolge gate, dve spodnji majčki – naluknjani, nekoč bi ju nosili brejkdenserji, ne vem, kako bi opisal, morda slog Vilič Pipl, nista ravno za povrhu –, ultralahka bundica iz Hoferja, pulover, norveška štrikarija, jelenčki za vzorec, puhovka, iberhoze, protivetrni trak, enakorodna kapa, čez oboje podkapa, v najhujši sili še kapuca. Pa zimski pohodni čevlji, firma ni pomembna. Rokavice, spodaj flisaste, čeznje bundaste. Pa civilna očala, amuletov ne nosim.

Nisem se odločil za krioterapijo kot Petra Majdič, ki se je najprej dovolila zamrzniti na minus 60, nato na minus 135. Moj življenjski cilj pač niso bronaste kolajne. Poleg tega nisem postaven ne trpežen kot slavljena zarebrnica.
Niti vesoljski turist ne kanim postati, zdaleč nimam za najcenejšo varianto izleta v gornje plasti, 77.000 evrov, še za enosmerno vozovnico ne. V podjetju pa zagotovo nimajo denarja ne volje, da bi me poslali v Ojmjakon, via Jakutsk, kjer osnovno šolo zaprejo nič prej kot pri minus 52. Mimogrede, kar bo o mrazu, ne bo v fahrenheitih.

Tam doma
Po krvi in vzgoji sem bolj zapečkar in vse, kar sem imel opraviti, sem v domovini. Pred dvema letoma sem registriral, da so v Sloveniji namerili minus 49. In nobene šole zaprli, saj se je zmrazilo v mrazišču Mrzla Komna. Urbi et orbi, Ljubljani in širši okolici, so rekord obelodanili mladeniči in mladenke posebnega kova.

Vse lansko najhladnejše trimesečje sem čakal, da bi z njimi doživel reprizo, pa je bila zima mila, usoda nemila. Tudi letos se je fižilo. Enkrat jaz bolančkan, drugekrati je vetrc dobre namene odpihoval, in ko sem vse, od gatk do podkape, vrgel v ločje, me pokliče Gregor Vertačnik, 29 let ima, »saj veš, zaradi Komne, v ponedeljek bova skoraj sigurno šla«. Sedmega marca gor, na dan žena pa, kot je okoli leta 1987 čudovito definiral Robert Žan: »Pol pa bo, kar bo, pa bo.«

Tisti posebnega kova niso vrtičkarji, o katerih nanizanke snemajo, mraziščarji so. Združevalci znanosti in rekreacije, radi imajo vreme, hribe in mraz, v njihovi kartoteki, ako bi jo imeli, bi bilo natiskano še, da jim gibanje v zimskih razmerah ne sme povzročati preglavic.
Delujejo na etični pogon, združeni so v Slovenskem meteorološkem forumu, entuziasti, ki jih vreme privlači, sila različnih strok, le dva meteorologa, veliko geografov, fizikov ... Od zime dva štiri/dva pet opravljajo terenske meritve na Komni, prva sistematična sega v april dva štiri na Zaplani.

Sklede za mraz
Ja, smo že not padli, v mrazišče, Gregor, zaposlen je na Arsu: »To je kotanja, kjer se v jasnih, mirnih nočeh zrak močno ohladi, tudi za 20 stopinj hladneje je kot v okolici. Podnebne značilnosti mrazišč raziskujemo v približno 30 luknjah po Sloveniji.« S 23-letnim študioznim geografom Jakom Ortarjem jih naštejeta: »Tiha dolina na Veliki planini, planina Govnjač, Kaninski podi, Hribarice, Dleskovška planota, pokljuški Javorniki,« v negoratih predelih pa je zanimivo pod Snežnikom, pa Retje, morda še bolj kot razvpito Babno Polje, Bloke, Rakitna – za malone vsakogar nekaj.

Grozeči, do kosti grizeči mraz je »po svetu značilen za celinske predele, pri nas pa s Kanina morje gledaš«. Mrazišča so najpogostejša v kraškem kotanjastem svetu, Komna, med najbolj namočenimi območji v Alpah, je natanko takšna. Tam se ponoči tla ohlajajo, ohlajena ohlajajo zrak, ta se plazi in zadrži v kotanjah, kjer se dodatno ohladi. Za primerjavo imajo po Komni vremenske postaje tudi zunaj mrazišč. Zgodilo se je že, da je bila razlika med mraziščnim dnom in obronki 40 metrov više – 40 stopinj. En meter, ena stopinja.

Če bi si želel namalati idealno mrazišče, si gotovo ne bi globokega, zaprtega, manj prevetrenega, z več inverzijami, ekstra nizke temperature ujameš v plitkoskledastih kotanjah, kjer je obzorje nizko = Mrzla Komna, ki ima dno na 1592 metrih nad vrhom morja. »V njej smo 9. januarja 2009 namerili dosedanji slovenski rekord minus 49. Poleti pa je malone vsako drugo jutro pod ničlo, sredi julija 2007 je bilo zarana minus ena, po Sloveniji 15 do 20, najvišja dnevna v Ljubljani plus 33.«

Vsako zimo je v mraziščih le nekaj res ekscesnih trenutkov. Spoznal sem, da je to lov na rariteto, ki te lahko toplih rok pusti na hladnem za osem mesecev, vsaj do naslednjega novembra, če ne decembra. Zato je bil letošnji osmi marec zame (in vse ženske, z možačami vred) nekaj posebnega. Sem si kar voščil, če ne čestital. Je letošnji marec na Komni po tistem leta 2006 najbolj pasji, prekaša celo svoje neposredne predhodnike od decembra naprej.

Korak k poljudni znanosti, temperature v luknjah spremljajo z dvojimi inštrumenti, v Mrzli Komni registratorja temperaturo merita vsakih pet oziroma 15 minut.
Prva je elektronski registrator temperature, za tepčaste in ne prestare ponazorim, meni pa je Jaka Ortar, kot USB-ključek s termometrom (baterija, senzor, čip za prenos podatkov, pomnilniška kartica). Sam ne razumem, ampak ziher deluje, temperaturo je treba po pravilih meriti dva metra od tal, večkrat morajo na Komni tehniko zaradi obilice snega dvigniti. Drugi aparatus je alkoholni minimalni termometer, ki beleži najnižje temperature v določenem časovnem obdobju. Alkoholni je zato, ker živo srebro pri minus 40 postane mrtvo.

Tehnika je samodejna, od približno desetih zaljubljencev v vreme pa je odvisno, kolikokrat bodo podatki pretočeni v računalnik. Gregor je bil za časa forumovstva v različnih letnih časih na Komni približno 25-krat.
Eden od motivov mrzlodobnega raziskovanja je bil nedvomno, da so to onkraj meja počeli že prej, precej pred drugo vojno so Avstrijci v Grünlochu, Zeleni luknji, izmerili absolutni rekord v Alpah, minus 53, tam so naciji preskušali tanke za Barbarosso. Očitno ne dovolj. Zadnjih 30 let megaminuse zavzeto merijo v Švici, Nemčiji, Italiji.

Gre(va)gor
Ker mi hojo v breg radikalno otežuje že narava (grše: karakter), sem želel kar najbolj racionaliziati vsaj materialno, oprijemljivo pezo. Me je kar skrbelo, saj vsaj dve leti, ne povsem po svoji krivdi, za v hribe nisem vstajal ob treh, štirih zjutraj, pa tudi nosil sem le najnujnejše kilododatke. Kar sem imel oblečeno osmega, sem moral v dom na Komni privleči sedmega. Ob nahrbtnik sem imel privezane krplje, za visok sneg, dereze sem pustil doma. Podpetne na gorniških čevljih zaradi preglobokega podplatnega utora nimajo čemu služiti, ta prave so pretežke. Gregor je že gor grede nekaj zamrmral o tem, pa nisem dobro slišal.

Ponavadi dan končam z branjem ali vsaj prebiranjem (fižola, graha), trenutno me vleče v svet druge knjige SSKJ (I–Na). Težko sem si odpustil, a špeh je ostal doma. Iz tube nisem stisnil pol paste, ker si zobe zelo redko umivam, načrtno sem v nedeljo izpustil obredno britje obraza, tudi depilacijo hrbta sem preskočil. Tako in tako me drago košta. Če bi si za malico kupil sir, bi si tistega z največjimi luknjami, pa si ga žalibog nisem.
Gregor in Grega kreneva s parkirišča ob 18.11. Gregor z derezicami. Na Komni sem bil doslej enkrat po kopnem, enkrat po belem. Dobro poznam položno mulatjero in njen vpliv na pohodnikov psihogram, pa se mi Gregorjeva opomba, da je pred nama cirka 50 serpentin, vseeno ni zdela najbolj na mestu.

Hodil sem spredaj, aja, na paščku mi je bingljala kilska termovka s toplo vodo, na približno pol poti me je imel sohodec očitno poln kufer in je poprijel za vodstvo. Migotaji njegove čelke so se hitro izgubili za ovinki, a slutil, upal sem, da le nisem preveč sam. Po vsakem levem ovinku sem v vzhodni dalji zagledal bohinjske lučke, čudno, sem mislil, da niso bolj šparovni, po vsakem desnem gluho temo.
Bilo je malo pod ničlo, dokler nisva izkoračila v dolino, Pekel ji pravijo, kjer ponavadi, pove Gregor, precej vleče, njegov merilnik je bil neizprosen, minus devet. Jaz pa sem v neposrednem prenosu vdihaval zrak. Sem se že videl s pordelimi mandlji in vročino, čez par ur, jej, jej!

Vsega lepega in tudi sitnejšega je enkrat konec in naphanemu z veseljem mi je slednjič spodrsnilo na ploščadi pred komnskim domom. V jedilnici in verjetno tudi dnevni sobi oskrbnica Karmen pa še trije gostje pred teve. Nekaj grižljajev, precej več požirkov, čakala sva še na Jaka in njegovo Tamaro, pa nisem zdržal, sem šel proti pančevu.
Uro pozneje je bila naša dvopogradasta sobanica polna, luč utišana, geesemi naviti za malo po četrti jutranji. Ki pa je prišla sila hitro, moj spanec je bil za v smeti. Ker je bilo v sobi grozljivih 15 nad ničlo, me je pod samo dvema dekama še zeblo.

Rana shojenka
Za tole gre: temperature se v mraziščih merijo samodejno, v intervalih jih mraziščarji pridejo odčitat, ideal pa je, da preverbo združiš z ekstremom. Noč je bila idealna, bo usoda vsaj še uro, dve Mrzlo Komno varovala kot punčico svojega očesa – ubranila vetrca, najtanjše mrene?

Čeprav smo vedeli za pot, smo šli v neznano. Z vso navlako nekaj kil težji sem na planem kojci zvedel, da imamo minus 13. Z Gregorjem peš, Jaka in Tamara za nama na turnih smučeh.
Sreča nam je takoj skočila v objem, pot je bila ne samo shojena, ampak zahvaljujoč turnikom še lepo zdilcana. Prve minute je šlo brez težav, nato so se mi, hropel sem kot konj iz Nila, začela rositi očala, sem jih poskušal obrisati z rokavičko, pa ni bilo učinka. Kondenz je na stekelcih zaledenel. A hujšega, kot da nisem videl Komne v trdi temi in da se mi je dvakrat udrlo do mošnje, ni bilo. Predvidena ura hoje je bila kot pol krajša, nekje vmes, na Turških vratcih, je bilo minus 19, in slednjič smo stali na robu – sklede onstran zdravorazumskega dojemanja temperatur.

V mrazišču ni bilo shojeno, deset minut sem porabil za nadevanje krpelj (prvič v življenju), si za boljši oprijem snel zgornje rokavice, ki pa so takoj olesenele in niso želele nazaj na prste. Ostal sem le v flisastih, tanjšečutnih. Okoli vratu sem si ovesil fotoaparat, en objektiv v žep, v oblačilnih odprtinah sem imel vsaj štiri rezervne komplete baterij.

Je kar razlika, če s čistimi čevlji stopiš v drek. Ali s suhega v vodo do gležnjev. Prestopiš mejo, ki zaznavno razbrazda tvoje počutje. In posebej sem bil opozorjen, da je najbolj nečloveških nekaj korakov z roba kotanje, kjer je približno minus 20, v središče mrazišča, kjer je, kolikor je. Prestop traja le minuto, dve. Oni trije so bili že zdavnaj noter, ko sem se tudi sam jel ravnati na pot. Naredim korak, dva, čakam, poskušam občutiti, nič. Tako do merilne postaje. Kjer takoj pade Gregorjevo, zmerjeno z ročnim digitalnim termometrom: »Minus 37,7!« O, kakšna sreča, čeravno neobčutena. Malo po šesti uri, sonce je ravno gor prihajalo.

Poprej, v Ljubljani, ko smo se menili, sem slišal, da mraziščarji do minus 20 o Komni sploh ne razmišljajo. In kje je temperaturna meja, vredna doživetja in reportaže? Zakoličil sem jo pri minus 30, čeravno je meja za prave dedce, razen za Sibirce, še deset stopinj niže.
Reportaža bo, občutki pa ... Očitno sem bil preveč naadrenaliziran, dovolj oblečen in pregret, da mi mraz ni mogel do živega, kaj šele do mrtvega. Poučen sem bil, kako superfotoaparati pri minus deset začnejo jecati, a sem mirno naredil nekaj fotk, aparat me ni pustil na cedilu niti uro hoje nazaj proti domu, čeravno ni bilo za kratke hlače.

Nazaj v mrazišče. Gregor je opravljal svoje, Jaka svoje, Tamara njeno, sam sem si odmeril, da so tri, štiri minute za prvič (in zadnjič) dovolj, in sem odkrpljal nazaj proti rukzaku. Ki v ekstremnih razmerah šumi kot vrečka za žemlje, kot bi se material stanjšal na papirnega, pokljalo je, nisem dojemal. Oskrbničina večerna dobrota, ko mi je v termovko nalila vročega čaja, je osirotela, nisem je mogel odpreti. Zamrznjeno. Čevlji, kar se po Gregorjevih besedah tudi godi, sicer niso spremenili barve, se mi je pa nabiral srež tako na oblačilih kot kocinah. Tisti hip bi šel zlahka v maškare kot Roald Amundsen. Telefona, ki velikokrat crkne, nisem preverjal, sendvičev, banan opozorjen nisem imel s seboj. Glejte, imel sem idealno priložnost, pa me je bilo strah – nisem se polulal in preskusil, ali bi me sekundno zmrznjen curek urina trdno povezal z belo podlago.
Vse je bilo za mano, tris – prvič sem prespal v hribih, premierno doživel sončni vzhod in se, lovorov venec mi je nadel Gregor, vpisal med (po njim znanih podatkih) manj kot deset Slovencev, ki so na svoji koži (ždeči pod večplastjem tkanin) doživeli takšen mraz – na tekmovanjih v Sloveniji, da ne bo kdo v natipkano skakal.

Dilemo, ali mi bo na toplem bolj pasala jota ali ričet, je razblinil soimenjak, ki je spomnil, da imajo super palačinke. Po mljacku je prišlo slovo od oskrbniške Jezerjanke pa navzdol. Brez derez. Samo sedemkrat sem padel, ne na hrbet, na nahrbtnik. Drugič bom raje pozabil fotoaparat.
Razbolelih komolcev in palcev sem doli pri avtu tudi opustil misel, da bi se pogrel v Bohinjskem jezeru. In šest ur po tistem, ko sem bil na minus 37 (celih sedem), je bilo na istem planetu, niti ne tako daleč proč, plus dve. Se zgodi.

Grega Kališnik

13.03.2011

       Komna v jutranji zarji, foto: Gregor Vertačnik

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti