PZS - Luka Lindič: Tudi letos sva se z Markom Prezljem udeležila srečanja plezalcev na Norveškem. Za razliko od lanskih temperatur, globoko pod ničlo, je bila letos temperatura ves čas okoli ničle, stalne snežne nevihte in včasih res orkanski veter pa so vseeno poskrbeli za pravo zimsko vzdušje.
Informacije o smereh oz. razmerah so skope, zato moraš do njih priti sam. Prvi dan se nama je pri raziskovanju po otokih in fjordih pridružil Norvežan Henki Flatlandsmo. Zaradi visokih temperatur je bilo očitno, da ledne linije niso v najboljših razmerah. V gori Eggum smo preplezali lažjo linijo in ugotovili, da za razliko od lednih snežne razmere niso tako slabe.
Naslednji dan je isti trio plezal v Stortindnu. Močno sneženje in veter sta nas iz stene, kjer smo načrtovali plezanje, izrinila na raz, kjer pa nas je pričakal pravi orkan. Zaradi ostrih kristalov v zraku, ki jih je veter nosil v oči, je bilo nemogoče gledati. Na srečo je Mark poznal sestop izpred dveh let in nas varno pripeljal v dolino.
Po dnevu počitka sva z Markom preplezala krajšo, a zanimivo linijo v Pikktindnu. Naslednji dan pa se nama je spet pridružil Henki in v Abrahamstindnu smo ponovili Švicarsko smer, v kateri smo naleteli na idealne snežne razmere; na stalno tuširanje pršnih plazov in veter smo se pa tako ali tako že navadili.
Zadnji plezalni dan se nama je pridružil Eiliv Ruud. Odpravili smo se v okolico Vagakalen, ki je s svojimi 942 metri najvišji vrh Lofotov. Po priporočilih dveh Norvežanov smo pričeli s plezanjem v tri raztežaje dolgem kaminu, ki pa ni kamin kot vsak. Kar naenkrat se znajdeš kakšnih 25 metrov globoko v gori in kar prav bi prišla čelna svetilka za iskanje stopov v požlejeni skali. Res nenavadno.
Zame, ki sem predstavnik generacije, odvisne od interneta, je bil obisk Lofotov kot obisk klinike. Pogovori s plezalci na štiri oči in raziskovanje divje okolice, namesto surfanja po internetu med lovom na razmere. Na Lofotih sem bil prvič, a zagotovo ne zadnjič.
Luka Lindič
Fotografije Marko Prezelj