Delo.si – Tomaž Branc: PZS z »osamosvojitvijo« gorskih reševalcev dobila eno največjih zaušnic
Delo, 23. maja 2006
IZ NAŠIH KRAJEV: Alpkanal
Da se le ne bi izrodilo...
Stališče nekaterih »živih fosilov«, češ da v hribih ni prostora za denar in pridobitništvo, je očitno že davno preživeto. Tudi v planinah je denar vladar, posredno ali neposredno. Pri tem ne mislim na hribovsko šminkerstvo ali pozerstvo, ki je končno stvar vsakega posameznika; pomembnejše so druge vrednote, kot so tovarištvo, odgovornost in razum, ki jim ni mar, kako je nekdo oblečen, četudi zgolj za vzpon na prvi hrib za hišo. Gre za nekaj drugega. Ko se je Gorska reševalna služba Slovenije (GRSS) preimenovala v Gorsko reševalno zvezo (GRZS) in se s tem odcepila od Planinske zveze Slovenije (PZS), so kot enega glavnih razlogov – kot glavnega ne, to bi bilo preveč očitno – omenili denar. Doslej je nekdanja GRSS denar pridobivala z računa PZS, ki je kot krovna organizacija »žegnala« vsak tolar, namenjen službi gorskega reševanja. Zdaj ne bo več tako, GRZS bo sama odločala o lastni dejavnosti in poslovala z lastnim računom. PZS reševalcem ni ostala dolžna; tudi oni njim očitajo pridobitništvo. Po mnenju številnih članov PZS – okoli 60 tisoč jih je – pri odcepitvi od ustanoviteljice, torej PZS, tudi reševalcem ne gre za nič drugega kot za denar. Humanitarna organizacija, kakršen status so si gorski reševalci pridobili še pod okriljem PZS, gor ali dol. Gre za okoli 200 milijonov tolarjev, kolikor jih reševalci potrebujejo – in dobijo – za svojo dejavnost.
Planinska zveza Slovenije, ki je z »osamosvojitvijo« gorskih reševalcev dobila eno največjih zaušnic v zgodovini in hkrati tudi neke vrste nezaupnico za svoje delo, je na sobotni skupščini dosedanjemu predsedniku Francu Ekarju podaljšala mandat in mu v isti sapi dodelila tudi naziv častnega predsednika. S tem so delegati 250 planinskih društev očitno izrazili zaupnico svojemu vodstvu in strinjanje z dosedanjim delom. Nikakršna skrivnost ni, da so mnogi planinci, bodisi tisti, ki o političnosti PZS nimajo pojma, bodisi drugi, ki se tega še kako dobro zavedajo in tudi izkoriščajo, do dela krovne planinske organizacije neizmerno kritični. Predsedniku očitajo multifunkcionarstvo in nenačelno držo, s katero razbija najštevilčnejšo organizacijo pri nas.
Dejstvo je, da smo Slovenci narod planincev. O tem priča nekaj milijonov obiskovalcev, ki vsako leto obiščejo naše gore. Vsako leto se jih tudi mnogo ponesreči. Za veliko število nesreč niso odgovorni ne gorski reševalci ne planinska zveza. Poti v slovenskih gorah so po mnenju večine poznavalcev povečini med najbolje nadelanimi, označenimi in vzdrževanimi v Alpah, nesreče pa gre v prvi vrsti pripisati objektivnim in še zlasti subjektivnim dejavnikom. V večini primerov gre za ustrezno izurjene in izkušene turiste, ki pa so v določenih okoliščinah precenili svoje sposobnosti in podcenili razmere. Tudi nečimrnost, tekmovalnost – Čemu? Za »odpravarske« tolarje Planinske zveze? – sta, čeprav nemerljiva, mnogokrat razloga za tragične dogodke.
Z izvolitvijo starega novega predsednika PZS morda želi pokazati, da krovna planinska organizacija ni v težavah. Enako velja za gorske reševalce, ki gotovo niso v takšni krizi kot v petdesetih letih, ko so po požrtvovalni, toda žal neuspešni akciji v severni steni Špika, ko je umrlo pet alpinistov, reševalci vračali reševalske izkaznice in je grozil razpad GRS. Gotovo pa imajo reševalci, ki so prostovoljci, težave na delovnih mestih, kajti kapitalizem je krut, humanitarna dejavnost pa pri mnogih delodajalcih ne odtehta izgubljenih ur na delovnem mestu. Zaradi tega se pojavljajo težnje po profesionalizaciji gorske reševalne službe. Predsednik nove GRZS Tone Pogačar je izjavil, da profesionalizacije reševalne dejavnosti (še) ne bo. Morda pa bi bilo potrebno ravno to.
Čeprav je odcepitev reševalcev od planincev zdaj ena od glavnih tem planinskih pogovorov, pa je obiskovalcem gora v prvi vrsti pomembno, ali bo reševalska dejavnost še naprej na tako visoki ravni, kot je bila v vseh teh letih. Ali delujejo v okviru planinske zveze ali samostojno, je ponesrečenim ter njihovim sorodnikom in prijateljem kaj malo mar. Da se le ne bi izrodilo! Pravijo, da se ne bo. In mi jim verjamemo.
Tomaž Branc