Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Izpiti za alpiniste 2006

Na Vršiču jih je opravilo 29 od 54 prijavljenih kandidatov - Matjaž Šerkezi

Izpiti za alpiniste 2006

V dveh koncih tedna (12.–14. in 19.–21. maja 2006) so bili na Vršiču letošnji izpiti za alpiniste.


Tako kot že nekaj let zapored sta bila zaradi velikega števila prijav potrebna dva termina. Izpite je vodila izpitna komisija Podkomisije za vzgojo in izobraževanje pri Komisiji za alpinizem katere vodja je bil Tomo Šetina, njeni člani pa: Janez Levec, Janez Primožič, Peter Dragar, Slavc Rožič, Roman Robas, Matjaž Ferjančič, Senad Halilovič, Matjaž Šerkezi, Peter Mežnar, Jože Celestina, Miha Larisi, Tanja Južnič Šetina dr. med. in Boštjan Matos dr. med.

Izpiti so bili sestavljeni iz teoretičnega in praktičnega dela. Teorijo so kandidati pisali v Koči na Gozdu, svoje praktično znanje pa pokazali na opremljenem poligonu v severni steni Prisanka.
Znanje kandidatov ni bilo najboljše, še posebej (negativno) izstopata zimska tehnika in nevarnosti v gorah pri teoriji. Opažamo pa tudi, da se iz leta v leto slabša izrazje. Tako imamo ferajne, štrike, špage, špaltne, matičarke itd. Krivdo pripisujemo alpinističnim inštruktorjem na odsekih, ki bi poleg ostalega znanja morali poskrbeti tudi za ohranjanje slovenskih izrazov. Iz tega razloga lahko v bodoče pričakujejo na izpitih za AI in licenčnih seminarjih dodatno temo.

Izpite je opravilo 29 od 54 prijavljenih kandidatov in sicer: Robert Hrvatin (AO Ljubljana-Matica), Matej Arnuš (AO Ljubljana-Matica), Rado Miklavčič (AO Ljubljana-Matica), Gregor Malenšek (AO Ljubljana-Matica), Andrej Blatnik (AAO Kozjak, Maribor), Gregor Marinšek (PK Rifnik), Aleksander Kostajnšek (PK Rifnik), Anja Karničar (AO Jezersko), Branko Kljajič (AO TAM), Tomaž Jereb (AO Idrija), Primož Ravnikar (AO Radovljica), Dejan Lapanja (Soški AO), Urša Perčič (AO Kranj), Miha Lovrenčak (AO Tržič), Lilijana Štor Krebs (AO Celje-Matica), Marjana Prezelj (AO Kamnik), Boštjan Borštnar (AO Kamnik), Aleksandra Lindič (AO Kamnik), Vital Vek (AO Kamnik) in David Semič (AS Ajdovščina).
Popravne izpite pa: Matejka Bolčina (AO Litija), Jernej Volk (AO Ljubljana-Matica), Borut Kozlevčar (AO Ljubljana-Matica), Neda Podergajs (AO Ljubljana-Matica), Živa Grgič (AO Rašica), Simon Babič (AO Jezersko), David Lešnik (AO TAM), Andrej Seljak (AO Idrija) in Andrej Erceg (AO Črnuče).

Matjaž Šerkezi,
Načelnik PZVI pri KA PZS

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave
Značke:
ALP novosti v2

7 komentarjev na članku "Izpiti za alpiniste 2006"

Branko Ivanek,

Ne bo nihče nič dodal?

Uspešnost je bila 53,7%, kar je verjetno slabše kot v šoli s prilagojenim programom...

V poročilu Načelnik PZVI pri KA PZS navaja: "Krivdo pripisujemo alpinističnim inštruktorjem na odsekih, ki bi poleg ostalega znanja morali..." ... Raje ne bi komentiral, lahko pa si ogledate program zadnjega izpopolnjevanja AI na Grohatu (05.11.2005), ki pove vse in še več:

Redno izpopolnjevanje alpinističnih inštruktorjev 2005 – program

1. 09.00 – 09.15 Uvod z diapozitivi

2. 09.20 – 10.50 Prva pomoč .

3. 11.00 – 12.30 Kulturne, sociološke in pravne osnove alpinizma

4. 12.30 – 13.45 Kosilo

5. 13.45 – 15.15 Oblačila in tkanine

6. 15.20 – 16.50 GPS

7. 17.00 – 17.30 Razno

Krivda je tudi in predvsem na strani PZS, KA ter PZVI, ki bi morali poskrbeti za ustrezno didatktično-tehnično literaturo ter kvalitetnejši izbor tem na izpopolnjevalnih seminarjih AI. Inštruktorji kljub dogovoru na Grohatu (pod tč. 7) še vedno nismo prejeli gradiva zadnjega seminarja!

Če že ni denarja za ustrezno literaturo, se dajo zadeve na cenejši in preprostejši način izvesti v digitalni obliki, saj itak vsi, ki se ukvarjamo z vzgojo na odsekih moramo (ali bi vsaj morali) pripraviti predstavitve s pomočjo sodobne tehnologije. PZVI naj zbere (ali pa celo zahteva?!) gradivo po odsekih, za realizacijo v obliki PDF dokumenta (ali pa kaj manj primernega) pa se prostovoljno javim sam!

No, sotrpini Alpinistični inštruktorji, a bomo kaj storili, da naši kandidati za alpiniste ne bodo odpadali vsako pomlad?

Na naših odsekih (ferajnih) pa lepo pokažimo tečajnikom plezalne vrvi (štrike in špage), da ne bodo popadali v ledeniške razpoke (špaltne)!

Načelnik AO APD Kozjak Maribor

Alpinistični inštruktor z licenco


Borut Mežnarčič,

Ker sem tudi sam AI ne bom preveč pameten, rad bi le povedal svoje izkušnje iz časa ko sem delal izpit za alpinista. Ker smo majhen odsek gre bolj redko kdo na izpit in temu primerne so tudi naše izkušnje iz teh preizkušenj. Menim, da bi se moral izpit malo menjati, vprašanja obračati, ker nekateri so vedeli pol odgovorov na pamet. Pa tudi tisti manever je veliko lažje narediti, če imaš opremo pripravljeno. Osebno pa menim,da je potrebno predvsem znanje inprovizacije, saj v gorah ni vse predvideno, prej obratno. Ko sva letos pozimi s soplezalko doživela nesrečno v enem bolj samotnem kotičku naših gora, visoko nad dolino, ko je bil signal na nuli, se je bilo potrebno predvsem zbrati in se sam znajti, stisniti zobe in priti v dolino. Pa nama je uspelo, kljub izpahnjeni rami.

Pa morda bi morali bolj opredeliti katere smeri spadajo v kategorijo dovoljenih in katere ne. Sploh ob dejstvu, da se po naših hribih vse poprek vrtajo svedrovci in kako naj sedaj pripravnik dokaže, da tisti vikend ko je on plezal smer v njej še ni bilo svedrovcov.

Druga stvar pa je verjetno ta, da ne znamo več živeti z naravo in ji prisluhniti, kar pa je za varnost v hribih tudi pomembno.


Gregor Malensek,

Za razliko od predhodnika, jaz na izpitu nisem opazil nobenega namernega zafrkavanja s strani inštruktorjev. Čeprav nobenega nisem poznal, so bili vsi korektni in tudi pripravljeni kandidatu pomagati ob manjših nerodnosti.

Kar se tiče zloglasnega manevra reševanja padlega, je pa vodja izpitne komisije jasno povedal, da je to izmišljen manever, kjer v eni vaji kandidat pokaže več različnih znanj. Povsem isto bi bilo, če bi najprej pokazal plezanje v navezi brez padca, drugič bi soplezalec padel in bi ga samo spustil dol, tretjič bi s škripcem dvigoval onemoglega soplezalca, ki je obvisel v previsu, v zadnji vaji pa bi pokazal spust s soplezalcem na hrbtu.

Midva s kolegom sva v celotno ponavljanje praktičnega dela investirala 3 popoldneve, kar je bilo dovolj, da sva oba naredila.


Peter Mežnar,

V pretklih letih sem (smo) poslušali veliko pripomb na zahtevnost izpitov za alpiniste. Ker sem celo od prizadetih slišal nasprotujoče si izjave sem sklenil, da grem pogledat, kaj je na tem. Ker so iskali inštruktorje sem vskočil!

1. Znanje kandidatov ni na ne vem kakšnem nivoju, to trdim zlasti za zimsko tehniko. Sam sem pristaš pristopa "korenček in palica", zato sem učil, grajal in tudi "pogrnil" kandidate. Vedno pa sem si vzel čas in kadidate povprašal, kako so stvari urejene pri njih na odseku (šola, staži, izpiti, prijava na izpit za alpinista, kdo je vodja AŠ, kdo načelnik ...). Razlogi za šepavost so največkrat, da se zimska tehnika na nekaterih odsekih - šolah praktično ne izvaja oz. pomankljivo izvaja, na nekaterih pa so kandidati celo prepuščeni sami sebi. Ti dve dejstvi sta v kombinaciji s pomanjkanjem vzgojne literature res nevarni - pa s tem ne mislim na padec na izpitih, ampak zlasti na padec kasneje v bodoči alpinistični karieri.

Primer: kandidat, je dokaj hitro lociral žolno, zgrešil je za recimo 20 cm, čisto dovolj, da je z rokami kopal v trd sneg. Ko sem ga vprašal, kaj je po njegovem obvezna oprema za turni smuk, se je spomnil in z nahrbtnika vzel lopato in prekopal 50x50 cm in v nekaj sekundah je bila žolna zunaj. Bil je prvi, zgodaj zjutraj.

Pojasnilo:

- pred kočo smo kandidate opozorili, da morajo na delovno točko priti ustrezno opremeljeni (popolna zimska oprema), za zimsko tehniko je bilo med drugim rečeno z žolno in lopato,

- kriterij kdaj nekdo pade: če naredi nekaj zaradi, česar se ponesreči on ali soplezalec,

- kriterij je bil v 5 minutah mora biti ena žolna zunaj. Za najti obe žolni na območju 30x30 m malo bolj izurjen alpinist potrebuje (z uporabo lopate, žolni sta bili cca 20 cm globoko in ne preveč skupaj) recimo 30 sekund,

- kriterij za spust na dveh cepinih. Če se spusti po napačni vrvi ali po obeh. Cepine je moral povezati tako, da so "šli za njim",

- kriterij za varovanje v mehkem in trdem snegu. Zlasti so morali prikazati pravilno varovanje, nekaterim se ni sanjalo, kaj je to dinamično varovanje prvega v navezi in kako ga varovati, nekateri so prvega v navezi varovali okrog noge. Zaradi kombinacij prekratkega varovališča, statičnega varovanja prvega v navezi, zaradi varovanja drugega v navezi preko ramena, predolge navezave v vponko (2 m) itd...

- zaradi norveške metode in nekaj vprašanj na to temo, kot tudi zaradi vstavljanja s cepinom (želel sem videti le noge v zrak in narazen ter pravilno držo in pozicijo cepina pri vstavljanju cepina) ni padel nihče. Vstavljanje s cepinom: veliko kandidatov ga je videlo enkrat in nikoli zares vadilo, videl pa sem vse od prevalov do zelo čudnega zvijanja.

2. KA je že pred tremi leti ugotovila, da alpinistična vzgojna literatura izginja s polic (kasneje smo dobili še veliko pisnih in ustnih pripomb na to temo), žal ni šlo hitreje kot lani (za novo leto, če skozi prste pogledamo) Proti vrhovom in letos jeseni, ko bo izšla Alpinistična šola. Nekaj krivde je na strani založbe, nekaj pa na strani zahtevnosti prenove alpinistične šole, ki mora biti prirejena novemu predmetniku šole, novosti itd... pa tudi KA, ker ni pravočasno zaznala problema.

3. Nekaj na temo izpopolnjevalnih seminarjev smo govorili na KA: potrebno je spregovoriti tako o liku alpinista (sem spada etika in tema Kogel) in s tem povezanimi novostmi v predmetniku AŠ, kot tudi usmeriti seminarje v prakso, sam sem že dolgo pristaš obnavljalne ture, ko bi na nekem brezpotju (max. III-IV) ocenili primernost inštruktorjev za nadajne delo z tečajniki itd...

Moj zaključek je ta: kdor od AI je prepričan, da se njegovim kandidatom godi krivica, naj si vzame v soboto čas in pride pod Prisojnik. Lani je bil to, načelnik AO iz Slovenjske Bistrice, letos je bil prisoten AI iz obalnega AO.

Prej sem bil skeptičen, sedaj sem trdega mnenja, da se nivo izpitov ne sme zniževati. Dvigniti se mora NIVO ZNANJA. To seveda ne pomeni, da dela komisije v bodoče ni treba več nadzirati.

Javno kritizirati kdo dela slabo nočem, zato bom izpostavil PK Rifnik katerih kandidata je bilo veselje gledati, kako sta opravila z vsemi točkami, ki se zahtevajo pri zimski tehniki. Vsako leto imajo obnavljalne izpite, za prijavo na izpit pa imajo strožje kriterije (vzpone), kot jih zahteva KA ter zahtevajo prikaz celotnega znanja. Kar tako naprej!

Lep pozdrav Peter


Davorin Kodele,

Pozdravljeni.

Kot alpinistični inštruktor z kar dolgim stažem se čutim dolžnega da napišem par besed

v zvezi z izpiti za alpiniste.Rezultat na izpitih očitno kaže da je nekaj zelo narobe.Ker govorimo o

stvareh, ki v določeni situaciji odločajo o življenju je stvar še toliko bolj resna.

Vzroka za tak rezultat sta lahko samo dva.Prvi je ta ,da niso izdelani jasni kriteriji po katerih

naj bi se po odsekih pripravljalo kandidate, ampak so podane samo neke splošne smernice.

Potem pa vsak filozofira po svoje kaj je važno da pripravnik zna. Potem pa pridejo na izpitih

čudne situacije. Drugi vzrok je logična posledica prvega.Kakor slišim so nekateri... poudarjam

nekateri da ne bo zamere .... izpraševalci na izpitih nedosegljivo pametni.Iz izpitov delajo

doktorat in hkrati pričakujejo od kandidatov da im bodo znali brati misli. Torej če napraviš

točno tisto kar inštruktor misli narediš izpit če ne znaš brati misli pa prideš naslednje leto ali

pa nikoli.Ali pa se narediš frajerja in vržeš na izpitu kandidata ki slučajno nima pri sebi

enega kosa opreme in si potem srečen ker si nekaj dokazal ....?

Rezultat je polovica neuspešnih. Od tega bodo nasledne leto ponavljali trije, ostalim se

zdi brez veze igrati na tak način. Inštruktorji po odsekih so izpadli bedaki, kandidati so

razočarani, komisija je opravila svoje delo odlično in stvar teče naprej.

Davorin Kodele AO VIPAVA


Urban Kolman,

Pozdravljen/a bralec/bralka!

Ne mroem si nič, da bi ne odpisal na komentar, ki je zaenkrat edini v tej temi. Bilo je namreč rečeno, da je rezultat slabši kot v šoli s prilagojenim programom. No!

Edino kar drži je to, da je tudi tukaj nekako prilagojen program in sicer kar preveč prilagojen. Podoben rezultat ali še nižji dosežen odstotek uspešnosti se navadno pričakuje na fakultetah pri nadebudnih asistentih, ki so mnenja, da naj vsi kandidati potijo krvavi pot, če je potrebno ali ne in da se dokaže svojemu profesorju.

Tukaj, na izpitih je bilo sicer za odtenek drugače. In kot opazovalec lahko rečem, da znanje kje res ni bilo briljantno in da bi kandidati morali pokazati več in bolj samostojno znanje.

in prišli smo do samostojnega dela in samostojnega znanja. No tukaj pr pride na dan še druga polovica resnice. Morda bi si lahko tudi nekateri inštruktorji vzeli kakšno minuto in pogledali sami vase. odkrili bi, da so tako kot sedaj kandidati za alpiniste, tudi oni potrebovali in si želeli in nemara tudi dobili kanček pozornosti, drugačnih besed, občutka enakovrednosti.

Marsikateremu kandidatu je manjkalo malce znanja ali pa je botrovalo neznanje zaradi "rešepkta" in ponekje tudi malce zaradi napačnega pristopa na relaciji kandidat-inštruktor, ki bi moral biti kajpak bolj pedagoško naravnan in bi ne smel biti podoben situaciji kot je bila ob dnevu D, boj za življenej ali smrt tu odpade. Marsikdo se je pri inštruktorjih ogromno naučil in tega prav gotovo ne bo nikoli pozabil. In to šteje.

UK


Klemen Belhar,

Kako sem padel, naredil in kako doživel izpit za alpinista?

Na, to bo zdaj en cel roman. Morda bo kdo to prebral? Jaz moram zapisati saj me prsti srbijo in v duši me žuli in hudo bi mi bilo, če bi se to še kar kuhalo v meni. Takole gre zgodba.

Dolgo, dolgo sem bil pripravnik. Zato, da plezam in zahajam v hribe mi res ni treba biti z izpitom potrjen alpinist. Saj to ni šoferski izpit. Toda, ko sem že dva mlajša brata spravil v to početje in ko je še ta mlajši naredil izpit, se mi je kar malo za malo zazdelo in sem se prijavil. Aja, prijavil sem se že nekaj let prej, a sem v času izpita staknil vztrajno in vročično virozo. To, da se takrat nisem prikazal na izpitu je bil skoraj smrtni greh in verjetno sem v določenih očeh postal povsem odpisan.

Bil sem na Vršiču, polagal tematike eno za drugo in prav na koncu sem izvajal Manever. Reševanje padlega soplezalca. Manever. Ura je bila pozna, padal je dež. Izmed dvojice sotrpinov sem bil na vrsti drugi. Not good. Gospod inštruktor so bili strašno živčni. Jaz tudi. Obnašal sem se skrajno ponižno, a sem bil vseeno deležen tretmaja, ki me je neskončno spominjal na določene aktivnosti v vojski. Ko gospod vodnik ravnajo v skladu z načelom, da je vse, kar vojak naredi slabo, dokler vodnik ne reče, da je dobro. Dejstva in resnica, to ni pomembno. Tudi v vojski si marsikdo reče: "Kaj mi je tega treba?", a se spomni, da ga mati država kaznuje, če tega ne prestane in molče dokonča začeto. Med vojaškim tretmajem na izpitu sem si parkrat rekel prej omenjeno misel in nameraval z izpitom končati, gospoda inštruktorja nekam poslati in oditi domov. Naslednji dan se je obetalo lepo vreme in plezat bi šel lahko tudi brez izpita. A spomnil sem se na vse, ki so me priganjali k izpitu in me spodbujali. Nadaljeval sem in - čmoknil. Hecno je to, da še danes ne vem točno zakaj? Gospod je pristopil in spet ,vojaku podobno, mojemu sotrpinu dal vedeti, da je naredil in meni, da nisem. Potem sem si kako leto moral izmišljati razlog za padec. Saj ne rečem, v tistem dežju in v tisti živčni vojni nikakor nisem bil popoln. Lahko, da sem ga zares usral. A že to, da ne vem kaj, je zanimivo in pomenljivo.

Potem sem šel na popravca in naredil. b.p. Pa ni šlo tako enostavno. Jasno. Bil sem bolje pripravljen. Vadil sem enako, a spoznal sem nekaj , kar je hkrati nasvet vsem bodočim kandidatom. Resnično življenje (plezanje) je eno, izpit pa drugo. Na izpitu ni potrebno alpinistično znanje, marveč znanje iz polaganja izpita za alpinista. Zato nemodro ravna inštruktor, ki uči svoje učence alpinizma. Naučiti jih mora, kako naj naredijo izpit! Na vajah sem za Manever vse pripravil. Odmeril natančne dolžine gurten. Imel skrito kratko gurtno za gardo, imel skrito matičarko ali dve, ta pravi kline za tisto skalo, zagrebel sem se za prijaznejšega inštruktorja, nameril prusik za abzajl itd, itd. To je znanje, ki deluje! To je zgled! Potem pa gre brez težav.

Seveda v steni nimaš odmerjene opreme in nimaš še marsičesa in verjetno se že znajdeš. No, Manevra skoraj povsem in čisto docela ne boš nikdar izvajal. A je že kdo natančno razmislil, kdaj ti Manever, ki je bistvo, osrednja točka izpita, sploh pride prav. Praktično nikoli. Ne, res ne. To je tako, kot bi ti na izpitu za avto rekli, si na suhi cesti , nekdo se želi zaleteti vate, se mu izogneš in prideš na led, tam te čaka drug norec, izogni se mu, tačas pa nate pada nekdo, ki leti iz nadvoza in te bo zgazil pa še en tovornjak dela štalo tam nekje. Skratka, to se ne dogaja. Bistveni del izpita, najtežji del, je najmanj uporaben in najbolj nebistven v resničnem življenju.

In? Bistvo je v podrobnostih. V tem izpitu je cela antropologija slovencev.

Prvič, obsedenost s statusi. A res moram imeti status alpinista, da sem lako alpinist? Kdo je alpinist, tisti, ki ima izpit in je registriran, ali oni, ki se ukvarja z alpinizmom? S takimi izpiti bo vse več alpinistov, ki ne bodo Alpinisti. Kandidati vsako leto manj znajo, zato komisija zaostri kriterije in potem spet manj znajo in spet zaostrijo kriterije. Circus viciosus. V glavi nastane zanimiv scenarij, na koncu je en sam kabndidat in množica inštruktorjev. Kandidat pogrne. Naslednje leto so sami, se med sabo izprašujejo in 54% jih pade itd.

Drugič, rigidnost običaja, tradicionalnost. Nebistveno je bistveno, zato, ker mora tako biti. Tako je pa konec. Nič se ne more spremeniti. Tako je bilo, je in bo. Pa kaj, če je drugače boljše, mi delamo po svoje in ti boš tudi tako, če ne boš padel!

Tretjič, kralj ni kupec, ampak prodajalec. Izpit bolj služi pomembnosti nekaterih članov komisije, kot preverjanju znanja kandidatov. Sedanji izpit je za komisijo, ne za kandidate. Izpit bi moral biti tak, da ga kandidati naredijo. Jasno, da kdo pade. Ne pa da večina pade!!!!????!!!! Večina kandidatov je slabih!!!! Joj, joj, joj. Jasen sklep bi moral biti, napačen je sistem šolanja, zlasti konec šolanja, izpitni sistem. Tu je treba narediti spremembe, ne pri kandidtaih in tečajnikih, ti so kakršni so bili, so in bodo. Če hočete: pri športu je prvi krivec trener in ne športniki. Tudi to Slovenci radi zamešamo.

Dovolj zaenkrat. Ako vse ostano tako kot je, se bo zgodilo, da bo vse več ljudi plezalo mimo PZS, KA in zlasti mimo izpitne komisije. Prišli bodo na alpinistično šolo, se naučili plezati in potem to počeli, brez vojaških vaj na izpitih.

Mnogi deli mojega izpita so bili povsem OK. Ledeniško navezovanje in reševanje iz špaltne, okrogel, starejši inštruktor. Vse je prveril, svetoval, pomagal, preveril znanje in izkušnje. Lepo je šlo, sva se od njega tudi kaj naučila, znala in oba naredila. Zimska tehnika: zajebavanje s strani nekoga, ki je manj izkušenj v tem od mene. Zajebavanje pri trapastih malenkostih, ki ne štejejo, zanalašč. Da bi ja kdo padel. Pa nisva hotela. Več kot jih inštruktor pomeče, pomembnejši je. Lahko celo postane celo šef izpitne komisije.

Poglavje posebej je tudi teorija, kjer nekateri, ki nič ne znajo čudežno naredijo. Eni znajo in se morajo zagovarjati. Jako čudno. Zlasti zvečer se godijo čudne reči in kar jasno ti postane, kdo bo jutri prakso naredil, kdo ne in kdo je nekje vmes. Zagotovo naredijo tisti, ki so pod varstvom članov komisije in potem ti, dokaj očitno, namigujejo in lobirajo, da ta pa mora narediti. Upam, da tega ne bo nihče zanikal, saj bilo, na našem izpitu to res očitno. Ne vem, če koga tudi določijo, da bo padel? Vsem na očeh ne, skrito morda?

Tako nekako gre ta zgodba, ki ne vem kam bo pripeljala. Upam, da do razpusta tega sistem in k čemu boljšemu. Bo pa verjetno še trajalo, da se bo to zgodilo. In še boste padali dragi tečajniki in pripravniki. Ne ženite si tega preveč k srcu. Ne gre za znanje, gre za iniciacijo, te so pa vedno težke. Jebiga. Sploh pa nič hudega, če padete, to postaja normalno. Kot pri izpitu za avto: tam tudi večina prvič pade. Torej, padite, poberite se in naredite. In če vas bodo zajebavali, boste že preživeli. Bodite boljši od njih.

Za konec opravičilo jezikovnim puristom in Šerkeziju za jezik. Prepričan sem, da jezik ustvarja raba in ne zakon. Mar ni matičarka genialna beseda? Kdo pa govori vponka z matico, za božjo voljo?

Ter povsem za konec še vprašanje: pri nas na odseku rabimo nekaj alpinističnih inštruktorjev, se po zapisanem smem prikazati na izpitu, oziroma, imam šanse, da ga izdelam?

Za ta kamen, ki ne leži več na duši lažji

Klemen

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti