Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Arhitekt resnične človeške pokončnosti

Delo, 20.05.06 - Bogo Zupančič: Vlasto Kopač sodeloval pri zasnovi Žal

Delo, sobota, 20. maja 2006
LJUBLJANA

Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Arhitekt resnične človeške pokončnosti

Vlasto Kopač je sodeloval pri zasnovi Žal, načrtoval počitniško naselje na Veliki planini – Poznavanje grafičnih tehnik je med vojno uporabil za ponarejanje – Uporniki uspešno unovčili njegov ponarejen ček za milijon lir


Ljubljana – Nedavno umrli arhitekt Vlasto Kopač (1913 do 2006) je s svojo usodo sinonim človeške pokončnosti. Zaradi svojega prepričanja je bil zaprt v monarhistični Jugoslaviji (1936), nacističnem taborišču Dachau (1944 do 45) in zaporih socialistične Jugoslavije (1948 do 52). Leta 1948 so ga na drugem dachauskem procesu v Ljubljani obsodili in mu prvotno obsodbo na smrt spremenili v dvajset let odvzema prostosti s prisilnim delom. Kanček upanja v težkih časih je bilo hrepenenje po gorah, zatekal se je v svet risbe ... Eden redkih, ki si mu je upal pisati v ljubljanski zapor na Povšetovi, je bil arhitekt Plečnik, ki je napisal: »Vedite, da Vas ima prisrčno rad Vaš Plečnik.«

Kopačeva usoda je tesno prepletena z Ljubljano; Plečnikovimi Žalami in tržnicami, spominskimi označbami na Poti spominov in tovarištva ter s spomeniškovarstveno službo, ki jo je opravljal v mestu. Njegovo najpomembnejše delo pa je turistično naselje na Veliki planini. Bil je strasten planinec, tudi predsednik Planinske zveze Slovenije, alpinist in gorski reševalec, vendar to že presega ta kratek »ljubljanski« zapis.

Odporniška in risarska legenda

Plečnikovi učenci so bili odlični risarji. Kopač je tik pred drugo svetovno vojno kot absolvent pri profesorju Jožetu Plečniku pomagal mojstru risati načrte za ljubljanske Žale. Ob začetku vojne se je takoj vključil v organiziran odpor. Svoje odlično risarsko znanje (njegov oče Franjo je bil slikar) in poznavanje grafičnih tehnik je Kopač koristno uporabil med italijansko okupacijo Ljubljane, ko je delal v ilegalni tiskarni Centralne tehnike KPS za stavbo na Šubičevi ulici 3, v neposredni bližini policijske postaje. Z oblikovanjem propagandnega gradiva so se ukvarjali še drugi Plečnikovi učenci: Marko Župančič, Edvard Ravnikar, Mira Ružič, Branko Simčič in Marjan Tepina, Ignac Gregorač in drugi, ki pa zaradi konspirativnosti niso vedeli drug za drugega. Kako so ponarejali izkaznice in dokumente ter s kakšnimi težavami so se ukvarjali, je Kopač opisal leta 1985 v prispevku O delu dokumentne tehnike KPS v Ljubljani, v knjigi Junaška Ljubljana II. Ko so okupatorji začeli izdelovati nove izkaznice s tehniko vodnega tiska, je tehnično rešil tudi to oviro. Ponarejene izkaznice so bile pogoj za organiziran odpor v okupirani Ljubljani. Medijsko je bil zelo odmeven dogodek, ko so odporniki unovčili ponarejen ček za milijon italijanskih lir, delo Vlasta Kopača. Bil je tudi grafični oblikovalec naslovnic Dela, Slovenskega poročevalca, Mladine, Naše žene in tudi propagandnega gradiva.

Najtežje Kopačevo obdobje je bil zanesljivo čas, ko ga je domobranska policija prijela in predala Nemcem, ti pa so ga poslali v začetku leta 1944 v zloglasni Dachau. Po vrnitvi so ga domači oblastniki obsodili na drugem dachauskem procesu in zaprli. Po tej težki epizodi domače oblastniške neumnosti se je vrnil leta 1952 v civilno življenje, vendar so se ga mnogi znanci izogibali, zato se je poglobil v arhitekturno ustvarjanje in planinski svet. Kopač je izdelal spomenike na Poti spominov in tovarištva, kjer so bili nekoč vstopni obrambni bloki. Potem je bil nekaj časa sodelavec v spomeniškovarstvenem zavodu v Ljubljani, pozneje pa je postal njegov vodja.

Zagovornik pristnega planinstva

Hči arhitekta, krajinska arhitektka Mojca Kopač pravi, da je njen oče v okviru ljubljanskega spomeniškovarstvenega zavoda izdelal urbanistični program Velike planine, skrbel za spomeniškovarstveni režim na njej in zasnoval več vrst počitniških koč po vzoru velikoplaninskih pastirskih bajt. Na Veliki planini so nekdanja domžalska in kamniška podjetja, zlasti pa ljubljanska, zgradila za svoje delavce 140 počitniških hiš, ki so bile vidno ločene od bližnjih pastirskih selišč. Individualna in razpršena poselitev omogoča kakovostno bivanje in spominja na pastirska selišča. Na Veliki planini so počitnikovale družine delavcev in uslužbencev nekdanjih družbenih podjetij, kot so bila IMP, Astra, Kartonažna tovarna, PTT Ljubljana, Delo, GP Tehnika, Emona, Lek, tedanjih sindikatov, zavodov in svetov. Po spremembi družbenega sistema v devetdesetih je ta svet namenjen samo izbrancem, večina počitniških koč je v zasebnih rokah, ovalnih pastirskih staj je ostalo le še nekaj.

Kopač je bil vsestranska osebnost, o arhitekturi je tudi pisal, knjiga z naslovom Iveri z Grintovcev, ki jo je končal malo pred smrtjo, je tik pred izidom in predstavlja njegovo zadnje delo. Vlasto Kopač je bil deležen številnih trpkih življenjskih preizkušenj, ostal je pokončen in tako bo tudi zapisan – kot legenda in arhitekt človeške pokončnosti.

Bogo Zupančič

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti