Če se z Ljubeljske babe ozremo proti zahodu, proti Stolu, se pred nami najprej pokaže Begunjščica na levi strani in v ozadju tudi Vrtača. Med njima je idealno izhodišče za ture v karavanško visokogorje, Zelenica, kjer je odprt povsem nov planinski dom, ki trenutno sicer še nima uporabnega dovoljenja. Severna stran Begunjščice, skrita v skoraj večni senci, je prepletena s številnimi grapami, ki so različno zahtevne, zato v zimskih mesecih nudi številne možnosti za vzpon na vrh. Ne smemo pa pozabiti na njeno plazovitost! V spominu ljudi je še vedno zapisan brutalen plaz z Begunjščice, 11. januarja 1977, ki je bil usoden za štiri dijake in dva profesorja.
Izhodišče vzpona je nekdanji mejni prehod Ljubelj. Do Zelenice oz. zgornje postaje sedežnice se povzpnemo po desni strani smučišča, ali pa zavijemo na urejeno cesto na desni strani. Na tem delu je potrebno nekaj previdnost tam, kjer so nanovo zasajena mlada drevesa, kajti pobočje je plazovito, drevje pa ne ustavi teže snega. Do Zelenice smo potrebovali približno uro in pol.
V Domu na Zelenici si privoščimo kratek počitek, potem se pa usmerimo proti jugu oziroma proti grapi, ki leži tik nad Domom. V spodnjem delu je grapa široka, v srednjem se močno zoži, v vršnem pa spet razširi. Poleti je dostop do grape eno samo ogromno melišče.
Začnemo se vzpenjati po širokem delu grape. Počasi se približujemo stenam, ki zapirajo našo pot. Stene dajejo optično prevaro, kot da se ne da nadaljevati, a na desni se pokaže ozka grapa. Prečimo v desno in nadaljujemo v ozko grapo. V njenem osrednjem delu je žleb, po katerem se vzpenjamo. Sledi, če imamo srečo, s snegom zalit skalni skok, nato pa se grapa spet razširi. Možnosti za sestop na vršni greben je več. Pozorni bodimo le na opasti oz. vahte, ki znajo biti čudovito grozljive. Če se bomo na vrhu držali izrazito desno, nas bo plitka grapa pripeljala do začetka Velikega ali Smokuškega plazu. Po kratki stopnji stopimo skoraj direktno na vrh. Do vrha smo z Zelenice potrebovali dve uri.
Osrednja grapa, po kateri smo se vzpeli, je visoka 300 metrov, njena strmina pa je do 45 stopinj. Vsekakor je vzpon po Osrednji ali Centralni grapi, imenovani tudi Žleb ali Ror, zimski plezalni vzpon.
Z vrha je enkraten razgled: Stol, Vrtača, Zelenjak, Palec. Na zahodu se vidijo Julijci s spodnje bohinjskimi gorami in Triglavom, proti jugu pa Jelovica, Dobrča, Sorško polje, Ljubljanska kotlina; jugovzhodno se razprostira Kriška gora s Tolstim vrhom, Storžič, greben Košute itd.
Najudobnejši je sestop po Šentanskem plazu, ki ne preseže naklonine nad 25 stopinj. Z vrha sestopimo po grebenu proti vzhodu, kar predstavlja poletno markirano pot, ki pripelje na Begunjščico čez Kalvarijo s planine Preval. Na drugem sedlu se začne sestop po Šentanskem plazu. Kako hiter bo sestop, je odvisno od snežnih razmer, predvsem naj bo sestop varen. Ob mojem sestopu, ko sem tam nekje na sredi že želela sneti dereze, ker je bil sneg južen, sem spoznala, da je bila odločitev, da jih ne, bistveno pametnejša, kajti zadnjih 50 višinskih metrov je bil sneg trd in pomrznjen. Šentanski plaz se konča pri srednji postaji zeleniške žičnice in od tam nas čaka še sestop do nekdanjega mejnega prehoda, kjer nas čaka zvesti jekleni konjiček.
Opisana tura od gornika zahteva potrebno znanje uporabe zimske opreme in nikar se ture ne lotevajmo brez čelade, cepina in derez!
Nadmorska višina: 2060 m
Višinska razlika: 1010 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 5 zvezdic