Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Stojiš nekje v samoti, na nekem odmaknjenem slemenu razgibanega hribovitega sveta med Toščem, Črnim vrhom, Pasjo ravnjo in Korenom ter zreš po poraslem valovanju vzkipele zemlje.
| |
 |
|
| |
Valovito hribovje med Črnim vrhom in Malo vodo (Foto: Mitja Košir) |
|
In se spomniš nekega davnega branja, v katerem v povsem drugem času in na drugem kraju duhovni zavezanec naravi in njenemu bitju Jean Jacques Rousseau pravi o podobni panoramski žlahtnosti, kakršna se razprostira tokrat pred teboj, nekaj vznesenega, vendar kljub vsemu zelo zelo realističnega.
"Presenetljiva mešanica divje narave in obdelanega sveta," pravi Rousseau v Juliji ali Novi Heloizi, "je povsod pričala o vplivu človeških rok - tudi tam, kamor bi si mislil, da niso nikoli segle: zraven votline si našel hiše, tam, kjer bi iskal le robidovje, si videl suhe rozge vinske trte, na strmih vesinah vinograde, odlično sadje na skalovju in njive na dnu brezen…" Kot bi znameniti francoski razsvetljenec, ki te deželice v osrčju Polhograjcev nikoli ni videl, imel v mislih prav tak svet strmih, globokih in ponekod celo prepadnih jarkov in grap, zaobljenih slemen in sem ter tja celo fantovsko postavnih vrhov, še več, svet, zaznamovan, kot že Rousseau sam pravi, z delom pridnih človeških rok tako, da ga lahko mirno poimenujemo s prestižnim imenom prvovrstne kulturne krajine.
Svet med Črnim vrhom in Malo vodo
In kaj najdemo raztresenega povsod naokoli, kaj zanimivega in morda vznemirljivega. Dvoje tamkajšnjih vrhov sodi med klasična poželenja vseh, ki imajo radi sredogorje na zahodnem robu Ljubljane - to sta seveda Tošč in Grmada, vendar pa sta le najbolj izzivalna, še zdaleč pa nista edina, omemb in obiskov vredna. Ko je Janez Praprotnik v svoji knjigi Blagajke (spominski dar rodnemu Polhovemu Gradcu) zapisal, da je nekdo, doma iz tistega težko preglednega in z grapami razrezanega sveta med Črnim vrhom in Malo vodo, pravzaprav doma s Kolobocije, je povedal vse, kar čutimo tudi tisti, ki po tej "kolobociji" (naj velja za nekakšno hribovsko zmedo) hodimo, se vzpenjamo na vršiče in slemena, prestopamo globoke grape in jarke in za soncem plezamo na jasnin in svetlob ožarjene grebene sicer na pogled pohlevnega Polhograjskega hribovja.
Ko zdaj v nedogled naštevamo imena znamenitih polhograjskih pohodniških "destinacij", ki vodijo na Tošč, Grmado, Polhograjsko goro, Pasjo ravan, Koreno ali Ključ, moramo vzeti v ozir tudi imena vzpetin, sedel in vršičkov, ki so po svoji veljavi še kako omembe vredni domačim ljudem, imena vseh tistih holmov med prisrčnim Srednjim vrhom nad Veliko Božno ali Setnikom nad Malo vodo, kjer se res razteza prava "kolobocija" vrhov, hribov, slemen, zaselkov in mogočnih kmečkih posestev, ki jim k zvestobi temu svetu pritrkavajo zvonovi sv. Lenarta s Črnega vrha, sv. Lovrenca na Polhograjski gori, sv. Mohorja in Fortunata na Korenu in sv. Jurija v Prapročah. Tukaj se vse začenja in končuje in je vsak korak navzgor ali navzdol samosvoj podvig. Zdaj ko bodo začeli med poljanami razcvetelega teloha previdno dvigati svoje bele glavice zvončki, bo napočil čas za premislek, tisti Cankarjev, ko pravi, da je fant videl rožo čudotvorno, se dvignil in odšel na pot.
Priporočajo označene poti
Tokrat le priporočilo, da velja po polhograjskih hribih slediti označenim potem, ki so tudi po obilnejšem sneženju hitro prehodne, vse ostale neoznačene poti in stečine pa so na voljo le iznajdljivim stezosledcem. Relativne višine v Polhograjskem hribovju niso nič vzvišenega, so pa lahko brezpotni prehodi med strmimi, celo prepadnimi grapami zahtevna gorniška dejanja, še posebno zasneženi ali poledeneli. Zato v teh zimskih dneh velja za ves polhograjski hribovski svet priporočiti le gibanje po uhojenih poteh in stezah. Več o vsej tej sredogorski pravljici preberite v knjigi Božidarja Lavriča Polhograjsko hribovje (PZS, 2010) in poglejte na zemljevid Polhograjsko hribovje in Šmarna gora 1:25.000.
Mitja Košir