Novi glas, Čar samotnih poti - Jernej Šček: Stežka skrivam svojo ljubezen do hoje, gora, narave in vseh mogočih poti, ki nas popeljejo stran od hrupa, hitenja, urnikov, skrbi.
Vsako priložnost skušam izkoristiti za to in, priznam, svojim bližnjim lahko delujem morda dolgočasno. Saj vendarle samo hodim, premikam dve spodnji okončini naprej in nazaj, dvigam kolena in lupim podplate gojzarjev. Največkrat in, resnici na ljubo, tudi najraje sam, z dokaj pospešenim, a vselej mirnim, nepretrganim korakom. Samote ne iščem iz kakih vzvišenih razlogov, v primeru obiska visokogorja je stvar seveda drugačna in varnost (vsaj v dvoje) je na prvem mestu. A v okolici, po gričih, hribčkih ali celo po ravnem je drugače: sam se lahko ukvarjam samo z zvokom svojih čevljev, vse drugo je v moji glavi. Večna tišina lastnih misli.
Nepopisna naravna krasota in stoičnost velikih modrecev v duhu gora, ki so v naši bližini tako strašljivo lepe, tako presunljivo mogočne, sta mi večkrat celo odveč. V visokogorju pač iščem estetiko, telesna in umska zadovoljstva, balzam čutov in duše, ki se utapljajo v meglicah poletnih popoldnevov, v razbeljenem zraku visokih travnatih pobočij, škripanju snega in ledu, v ostrem hladu zbujanja na višini, ko se ti zdi, da pravzaprav nisi nič spal. Za ljubitelja narave so ta doživetja vrhunci življenjske živosti, prisotnosti. Ko sem npr. v strupeno skalnatem objemu Julijcev, se mi zdi, da sem se na poseben način končno dotaknil Življenja, da sem v sebi začutil prekipevajočo življenjsko energijo, ki se pretaka po žilah in pospešenem dihanju. Ob vrnitvi v dolino se mi vselej dozdeva, da sem v enem dnevu doživel deset dni, da sem si podaljšal življenje.
V hitrem, večno prehitrem vsakdanu, ko je časa za oddih, mea culpa, premalo, pa mi je ta presežek ljubezni do življenja skoro preveč za bučo, ki je zamegljena od delavnika. Raje se odpravim na kraške stezice, suhe in večkrat prašne, preko mehke, od vetra upognjene visoke trave in čez kak kamnit zidek. Ob strani so morda grmičevje, šipek ali ponosni borček, robide je vedno dovolj, poleti pa zadišijo rože vseh vrst, divji origano, jeseni rdečebradi ruj. Te potke, v tem poznozimskem času tako puste, so mi od sprehoda do sprehoda bolj iskrene, tako da se z njimi že skoraj pogovarjam. Zunanji opazovalec morda v njih ne opazi zvestega prijatelja, ki posluša tvoje misli in te varno spremlja skoznje, da je ob vrnitvi domov vse bolj jasno, bistro, mirno. Pokrajina je tako prelepa, a tako domača, da v moji zavesti stopa v ozadje. Od Šempolaja do Slivnega se med vinogradi spuščam z razgledom na Grmado, Devinski grad, Tržaški zaliv, v ozadju že slutim zasneženi Krn. Kolikšna lepota me obdaja, jaz pa se ukvarjam s svojimi mislimi! Kakšna sreča, da živimo v takih krajih...
V teh popoldanskih sprehodih po kraških stezah, enkrat na Sv. Lovrenc, Volnik, drugič po grebenski poti od Opčin do Globojnerja, spet tretjič po Steni nad “oddaljeno” dolino Glinščice, se počutim izredno mirnega, varnega. Šele pred kratkim sem se zavedel, koliko mi pomenijo narisane pike in črte ob poteh. Do markacije, posebno do slovenske, Knafelčeve (bela pika obdana z rdečim kolobarjem) in tiste za planinsko pot Slovenskega planinskega društva Trst – “vertikalo” (bela pika z modrim kolobarjem), gojim danes izredno spoštovanje. Po mojem obiskovalci pešpoti še vedno premalo cenimo markacije. Ne nudimo jim potrebne hvaležnosti, čeprav nam vedno zanesljivo služijo. Slovenska markacija, ki jo je Alojz Knafelc leta 1871 uvedel za slovenski prostor, je zame višek lepote preprostosti, v katero bom vedno projiciral spomine, asociacije, občutke na doživeto. Bela pika z rdečim kolobarjem je simbol velike ljubezni do narave, ki se ji ne želim odreči na račun raznih virtualnih spletnih izkušenj. Z dodano številko ena ob strani me opozarja, da stopam po spoštovani transverzali od Maribora do Ankarana, ki jo bom, upam, kmalu prehodil v celoti.
Za konec pa najslajše: bela pika z modrim kolobarjem, ki označuje “vertikalo”, planinsko pot, ki jo je SPDT leta 1975 pripravila za obeležitev obmejnega ozemlja, na katerem živimo Slovenci. Od Bele peči do doline Glinščice, preko Zahodnih Julijcev, Rezije, Brd in Krasa se vije častitljiva pot. Na tržaškem Krasu že skoro končuje svoje poslanstvo, a ko na obcestnem kamnu zagledam njen znak, se vselej zamislim.
Markacija mi ne pomeni le orientacijski znak, zemljepisni pripomoček, podaljšek zemljevida ali vodnikov. Markacija je dokaz, da v neposredni bližini, na določenem mestu dobesedno “pred hišo”, teče dolga pot, ki na moj dom prinaša izkušnje, glas in navade ljudi, vonj, zvok in življenje od nekod daleč. Kot bi nevidni poštar vsak dan začel svojo pot na Beli peči, se ob vsaki vasi, vrhu in lepoti ustavil ter mi domov prinesel delček vsega med potjo doživetega. Markirana pot je kot struga reke, ki prinaša čar daljnih krajev, veter oddaljene narave in njenih ljudi. Kot bi pred hišo tekla nekakšna “svilena pot”. In moj dom postane naenkrat bogatejši...
Jernej Šček