Gore in ljudje: Vse kaže, da so bile sanjarije lune povezane z imenom Mašera! Neobičajno knjižico o Krnu in Matajurju sem poznal, sedaj pa sem spoznal tudi avtorja ... Nenavaden občutek: v zamejstvu sem se počutil kot zdomec.
Zadnja zgodba
Bil je eden tistih nedeljskih izletov, ki bi se lahko zgodil tudi sredi tedna. Počasi sem sledil izgubljeni stezi, ki so jo po robu planote verjetno speljali pastirji. Matajurjevo brezpotje je lahko nevarno. Lani sem videl, kje moram biti skrajno previden, pa mi je kljub temu nabrušena skala gladko prerezala hlačnico čisto do kože. Premleval sem, kateri bi bil moj najljubši planinski vodnik. Razposajeno sem pomislil – kaj pa, če je to vodnica – ko me je ustavila zarjavela bodeča žica in se zarezala v goleni. Koža se bo že zacelila, ne pa tudi hlače!
Duh sam je sicer brezobličen, toda on je tisti, ki ustvarja oblike. Šele ko so oblike ustvarjene, lahko začne v njih delovati, to pomeni: vsaka sila, ki hoče delovati, si mora postaviti nasprotno silo. (*)
Prišel sem na sled lovcem in njihovim psom. V tej pokrajini so z rabo slovenščine zgodovinsko previdni. Šele ko so se prepričali, da sem neškodljiv, so pokazali znanje jezika, ki ga poznam tudi sam. Pomagal sem jim pokončati njihovo dozo rdečega vina. »Pri nas je več lovcev kot divjadi, treba je iti v Slovenijo,« so me poučili. Pokazal sem na zaraščen rob. »Kajne, da se da priti tudi tam?« »Pojdite raje po mulatjeri.« »V lovskih hlačah bom šel enako kot vi zalezujete divjad – ta pa ne hodi samo označenih poteh.« Na tihem sem računal s tem, da odkrijem kakšno skrivnost gore.
Trdna vera brez del je podobna neumnemu človeku, ki se hoče v mrzli sobi pokriti samo s toplo mislijo. (*)
Gora ima dva obraza: s poti se vidijo lepi pašniki, gozd pa skriva škraplje apnenčastega skalovja. Ko sem stopil na trave, te še niso bile varne. Na vrhu sem zagledal ljudi in nad njimi luno v prvem krajcu. Želel sem jo postaviti natanko nad zvonik, a se je med hojo nenehno premikala in se mi neprestano izmikala. Tudi luna je ves čas hodila po nebu svojo pot. Jasno da sva se tik pod vrhom spogledala na pravem mestu, jasno vreme pa je privabilo na vrh veliko ljudi.
Duh je enak svetlobi, ki sicer sama v sebi večno ostane svetloba, toda kot svetloba se ne more opazno pojaviti tako dolgo, dokler ni predmetov, ki bi jih osvetljevala. (*)
Žena tokrat ni hotela iti z menoj – v koči pa so bile za spremembo same ženske. Te so kočo zapirale nekoliko kasneje, kot je bil običaj za moško moštvo. Bile so v troje. Lojzo (Luiso) sem poznal po risbah in zgodbicah, za Miro sem ugotovil, da je prijateljica ženine sestrične, za tretjo pa so rekli, da je bila Flavia. In v izbi ni bilo videti, da se je komu mudilo v domov.
Tistega, ki pozna večnost, čas nikoli ne priganja. (*)
Sončni zahod je bil mimo, ko še vedno nisem znal zaiti v dolino. »Greste še na vrh?« Kaj neki gospodič ve o meni! Ampak imel je prav. Na zemlji se je zvečerilo brez zvokov, ko sem še zadnjič zagrizel navzgor. Krn je bil v drugo videti skrivnostnejši. Šel sem odkrivat skrivnosti Matajurja, pa nisem našel ničesar konkretnega. Skrivnosti se ne bodo razkrivale kar same od sebe, tega se bom moral še izučiti.
Kaj bi koristila Zemlji sončna svetloba, če ne bi bila povezana z dejavno toploto? Kaj bi koristila človeku vsa spoznanja, znanosti, če jih ne bi uporabljal? (*)
Spomin na visoko goro sem začel utapljati v megleni inverziji. Vedel sem, da zame ni dobro, ko sem tekel v dolino. Vedel sem, da moram biti v mraku previden, ker nisem tod hodil navzgor. Bilo je kot bob ob steno, potem pa se je kot pok zgodilo – in na ledu je bil bok ob stezo. A to ni moglo pokvariti razpoloženja. Začutil sem, da se začenja novo obdobje. Prihaja nekaj novega! Le vem še ne, kaj.
Vera je samo sprejetje nauka, ki vodi k določeni dejavnosti. Kdor to navodilo sprejme samo v svoji veri, pa ne ravna po njem, tega vprašam: čemu mu potemtakem to navodilo? (*)
Bla je na jasna nuoč, kar v luhtu tista velika luna, ki je rada svetila na an kos sveta, se je čula no malo sama (…) Luna je zagledala gore, ki so ble biele od snega, so se vidle ku podnè an so se ji zdiele hvaležne za tisto luč. Luna je pogledala lieuš na tist koščic sveta, kjer stojijo te zadnje, lepè an prešerne Julijske Alpe (…) V Nediških dolinah an tam čez Soško dolino je bluo vse mernuo an tiho, dokler dva vesoka bregà sta se začela poguarjat podglasan. Zak tudi gore skrivajo tu sebè an poseban glas (…)
(Luisa Battistig, ki je napisala in slikovno opremila knjižico Skrivnost dvieh bregi, živi v Mašeri pod Matajurjem.)
(*) Jakob Lorber, Zemlja in luna
Iztok Snoj
Pripis: Kako lepo je priti do konca! Za spodbudo in pomoč pri ubiranju besednih poti se najlepše zahvaljujem Franciju in Mojci. 'Na sledi' jima je cela vrsta ljudi, naj omenim vsaj nekatere: Ana, oče Zvonimir, Vera, Pavel (kjerkoli že si), Alenka, nekaj Borisov, Janez, Zinka, Branko, Marija (ta je prav posebne vrste) in Michael. Hvala sodelavcem, ki so s pozornostjo spremljali izlete, in vsem zvestim sledilcem zgodb.