Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rokovnjaške luknje

četrtek, 26. maj 1994, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 6028

Kamniški občan - Bojan Pollak:  Nekaj znamenitosti Kamniških Alp

Spodmoli in votline nad Kamniško Bistrico, imenovane tudi Ravbarske luknje ali Nandetove jame, v katerih naj bi po ljudskem izročilu prebivali rokovnjači. Nmv od 650 do 850 m. Dolina zgornjega toka Kamniške Bistrice je bila zaradi svoje odmaknjenosti in ne tako enostavnega dostopa, po drugi strani pa spet zaradi svoje bližine večjim naseljem, primerno skrivališče za razne ljudi. Tu so našli svoje zatočišče razni vojni ubežniki pa tudi rokovnjači in drugi ljudje, ki jim ni bilo do bivanja v naseljih, do katerih je imela gosposka enostaven dostop. Domači gozdni delavci so jih kar nekako sprejeli, saj jim ni preostalo drugega.

Rokovnjači naj bi po ljudskem izročilu živeli tudi v Kamniški Bistrici in sicer tako v dolinskem dnu kakor tudi višje, v izpodjedenih pobočjih, kakšnih sto metrov nad dolino. Od tam naj bi imeli boljši pregled nad dogajanjem, pa tudi v primeru nenadnega napada bi imeli boljše možnosti za pobeg. Kje so točno bile te njihove postojanke, še ni povsem raziskano, izročilo pa pravi, da naj bi to bile votline, ki so v pobočjih na levi in desni strani Sedelščka pred izlivom v Kamniško Bistrico. Ta pobočja so sestavljena iz breče. To je sprijeta ledeniška groblja, v kateri je neobrušeno kamenje različnih velikosti in oblik, pesek in blato, ki se je pod velikim pritiskom in v dolgem času tako sprijelo med seboj, da je kot »živa skala«. Vendar je različna vezivnost in sestava povzročila, da je bilo preperevanje nekje močnejše, drugje pa slabše in tako je nastalo veliko bolj ali manj prostornih votlin, spodmolov. previsoko. Verjetno so imeli rokovnjači v katerih od teh votlin ali spodmolov postavljena lesena zavetišča, vendar doslej še ne vemo za kakšne najdbe iz teh časov. Leva (orografsko desna) stran Sedelščka ima votline oziroma spodmole že nad označeno planinsko potjo. To so Galerije. Te so dolge nekaj desetin metrov, napušč je visok tudi do 15 m in visi čez 7 m nad tlemi. Imajo tudi več nivojev. Nadaljujejo se okoli roba v strugo Sedelščka, vendar je to nadaljevanje s poti zelo težko dostopno.

Druge take votline so v grebenu tik nad planinsko potjo predno ta zavije z grebena na vzhodno pobočje Jermance. Te so precej manjše in tudi strop je precej nižji. Dno je v nekaterih močno nagnjeno, v dveh pa kolikor toliko ravno. Velikost je okoli 2 krat 3 metre z višino do 4 metrov. Desna (orografsko leva) stran ima več relativno manjših votlin. Prva je že nad strugo Sedelščka, kakšnih 150 m od ceste. Je pod navpično steno, ki ima še več manjših odprtin. Široka je okoli 6 m, globoka okoli 4 m in visoka okoli 2 m. Ima ravno dno. Druga taka votlina je više. Lepo je vidna s planinske poti, ko ta pride iz Galerij na rob. Ima nagnjeno dno, je okoli 10 m široka, okoli 6 m globoka in do obokanega stropa je okoli 5 m. Naslednja votlina je še više. Ima nižji strop - okoli 2 metra, globoka je okoli 4 metre in široka okoli 9 metrov. Dno je rahlo nagnjeno. Na levem robu skalne gmote je značilen kamnit rog. Zadnja jama je bolj spodmol s povsem podrtim dnom. Napušča, v katerem je še manjša odprtina, ima okoli 4 do 5 metrov in je široka okoli 7 metrov. Do stropa je okoli 3 do 4 metre. Stena je krušljiva in dno se počasi podira.

DOSTOP: Do teh votlin, previsov na levi strani (orografsko desni) Sedelščka, pridemo po označeni poti, ki vodi na Kamniško sedlo. Začnemo kar s ceste pri smerni tabli. Po približno 15 minutah hoje pridemo do Galerij. Pot pripelje nato na rob, od koder lepo vidimo na drugi strani globoke soteske Sedelščka eno od lukenj. Steza se obrne nazaj nad Galerije in vodi naprej mimo spodnje postaje tovorne žičnice in po grebenu do zgornjih lukenj. Tu pot zavije desno in se zložneje vzpenja naprej. Same luknje so pa prav v grebenu tik nad potjo. Do njih je nekaj metrov višine. Skupaj okoli pol ure s ceste. Druge jame so na desni (orografsko levi) strani Sedelščka. Če gremo od Doma v Kamniški Bistrici, se približno 30 metrov pred mostom čez Sedelšček s ceste odcepi na desno stezica, ki je bila včasih celo markirana, sedaj je pa povsem opuščena. Če bomo zelo pazljivi, bomo mogoče odkrili še kakšno obledelo markacijo. S ceste gremo navzgor levo od ledeniške klade. Po približno 100 m zavije bolj stečina kot stezica pri koničasti skalni kladi z manjšo odpočeno klado, za katerima raste tisa, v levo. Sledimo ji vse do previsne stene, pod katero je že ena od možnih votlin, v kateri naj bi se skrivali rokovnjači. Nato gremo tik ob steni desno navzgor okoli 50 metrov na rob in po njem proti levi navzgor. Slaba stezica nas pripelje do velike jame, previsa z nagnjenim dnom, ki je lepo viden z druge strani soteske Sedelščka, s planinske poti. Do tu je stezica še sledljiva, naprej se pa vedno bolj izgublja. Če gremo še naprej, pridemo do naslednje jame, spodmola. Ta je nad stečino in je potrebno iti posebej do tja. praktično po strmem brezpotju. Po nekaj deset metrih pride- mo pod zadnjo luknjo. Do jame ni stopinj, strmina je velika, tako da dostop do nje ni priporočljiv in ne vreden truda. Stečina se praktično neha in ni. da bi sami lezli še naprej, ker jam v bližini ni več, svet pa je brez poti. S ceste približno pol ure. Priporočljivo je spremstvo primernega vodnika, saj je pot na nekaj mestih nevarna. Primeren vodnik bi lahko tudi popeljal naprej po brezpotju do ceste, ki pride od spodnje postaje žičnice na Kamniško sedlo. V tem primeru bi šli lahko po eni strani gor, si nato ogledali še luknje na drugi strani in se po planinski poti spustili nazaj na cesto. To bi pa zahtevalo uro in pol do dve uri časa. O rokovnjačih v tem koncu bi si lahko prebrali kaj več tudi v knjigi Borisa Rezka »Stene in grebeni« iz leta 1958, izdane pri Planinski založbi, pa tudi v Kamniškem zborniku V iz leta 1959 v članku Pavla Kunaverja »V Kamniški Bistrici nekdaj« in seveda v znani povesti »Rokovnjači«, ki sta jo napisala Jurčič in Kersnik, pa verjetno še kje drugje.

Bojan Pollak
Kamniški občan 1994, letnik 33, številka 10
 

eXTReMe Tracker