Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ga poznate?

17.02.1986

G-LEden od bistriških lovcev

ponedeljek, 17. februar 1986, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2171

Kamniški občan - Janez Balantič: Pravijo, da obleka naredi človeka in tudi, da človeka spoznaš po obleki. Včasih to prav gotovo drži, ni pa nujno. Ima pa obleka pomembno, lahko rečem razpoznavno vlogo, vsaj v primeru mojega sobesednika. In kdo je to?

Opisovati ga bom začel zgoraj, torej pri glavi, na kateri nosi lep zelen klobuk, suknjič je ravno take barve in tudi hlače so, seveda zelene. Barva je enotna in že po njej lahko marsikdo ugane, kaj in kdo je moj sogovornik. Za ostale, ki še niste razrešili uganke, pa povem še to, da mu preko rame visi puška, za njim ali pa tudi pred njim pa teka razigrana psička Ajša.
Uganili ste, pogovarjam se z lovskim čuvajem Janezom Uršičem — Jakom, po domače Lojzovim Janezom iz Županjih njiv.

— Janez, bi kar začela z vprašanji. Kako si pravzaprav postal lovec, oziroma lovski čuvaj?
»Rojen sem bil ob koncu druge svetovne vojne, točneje dvajsetega maja tistega leta in že moj oče, ki je bil prav tako lovec, me je začel zgodaj privajati na gozd in njegove prebivalce. Pa tudi gorski svet me je vse bolj mikal s svojimi skrivnostmi in dojel sem, da bom samo v tem poklicu resnično srečen in zadovoljen. Sedaj sem že skoraj petnajst let zaposlen pri zavodu za gojitev divjadi Kozorog.«

- Poklic, ki ga opravljaš je zanimiv in se ne ponavlja.
»Posamezniki mislijo, da smo lovski čuvaji samo zato, da vsepovprek streljamo po gozdu. To ne drži, saj je moja osnovna naloga, da skrbim za nemoteno življenje divjadi, sem pa seveda sodi tudi odstrel starih in bolnih živali. Poleg tega pa moram obvladovati tudi precej drugih stvari, tako sam popravljam lovske opazovalnice, kosim travo, oskrbujem tri lovske koče (na Brežiču, Lepem kamnu in Klinu) s potrebščinami, skratka dela mi ne zmanjka.«

— Kakšne vrste živali živijo na tvojem območju?
»V mojem revirju, ki poteka nekako v trikotniku Kalška gora-Logarska dolina-Rzenik, je precej planinskih zajcev, belk, kozorogov, gamsov, muflonov, srnjakov, nekaj orlov in tudi kakšen divji petelin. Nanj je odprt lov v mesecu maju in takrat po cele dneve preživim kar v svojem lovišču.«

- Je torej spomladi največ dela v revirju?
»Niti ne, še največ ga je jeseni, ko pripravljam solnice za gamse, ki so zelo občutljive živali in bi s težavo preživeli zimo. Pa tudi poleti je veliko dela s košnjo in spravilom trave za zimo. Vseskozi pa je odprta sezona lova, tako da komaj pričakam zimo, ki si lahko malce odpočijem.«

— Imaš pa rudi opravka z lovci - gosti, ki pridejo odstreliti svojo trofejo!
»To so povečini tujci iz sosednjih držav, tu pa tam pa pride tudi kak domač gost. Mnogi so pravi lovci in ljubitelji narave, najde pa se tudi »nedeljski lovec«, ki vse pokvari.«

— Se spomniš kakega podobnega »mojstra«?
»Pred leti sem vodil po lovišču čisto običajnega možaka srednjih let, ki bi na vsak način rad ustrelil gamsa in se tako pobahal. Sledila sva enemu izmed njih in ko sva se mu približala na primerno razdaljo, je mož skočil pokonci, naperil puško in meril, meril ...
Gams, ki ga je seveda medtem zagledal, ni tako neumna žival in je pričel bežati. »Lovec« pa je začel vpiti in spraševati, kam naj pomeri, da bo zadel. Med smehom sem mu dejal, da tja, kjer ga največ vidi.«

— Skozi tvoj revir poteka precej markiranih planinskih poti!
»To povzroča precej skrbi, saj nekateri nevzgojeni obiskovalci plašijo živali, prožijo kamenje in mečejo smeti vsepovsod. Kar se onesnaževanja tiče, se stvari izboljšujejo, ostalo pa je čisto odvisno od posameznika in njegove kulture. Nekdo mirno prehodi pot, ostali pa zopet s hrupom plašijo ih motijo divjad.«

Janez bo ostal zapisan naravi, gozdu, še naprej eden redkih, ki skrbe za ohranitev največjega bogastva, brez katerega tudi moderni človek ne zmore. Ostal bo lovec in varuh divjadi.

Janez Balantič
Kamniški občan 17. februar 1986
 

eXTReMe Tracker