Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Škrlatica, Razor, Prisank, Jalovec ...

[email protected]


www.gornik.si



Kjer sva s turami začenjala
nekoč


Vstop


Pod Galerijami


Pred Peričnikom ...


... in za njim


Triglav(ček)


Ko je bil promet dovoljen še
čisto do Aljaževega doma


Pod Steno


Na Križu s senco pomočnika.
Hvala vsem neznanim
fotografom!


Pri "četrtem" Kriškem jezeru


Pa kdo je tebe fotografirat učil?!


"Mafija" pri Jasni, hehe


Proti Planici


Kapelica v Tamarju


Kaj pa je to?!


Proti Zadnji Ponci


A zdaj pa še ti ...


Na Jalovcu


Tole nama je šlo doslej kar
od rok ...


Pod steno Male Mojstrovke


Dve deklici. Ju vidite?


Zdaj pa ....

Opomba: za slabo kvaliteto
fotografij iz prejšnjega tisočletja
ne odgovarjam. Zanjo sta kriva
smrkavca s slik.


Arhiv: Gorniška potepanja

sobota, 26. februar 2011, ob 22:30, Gorazd Gorišek, ogledov: 5756

Podoba Triglava, Bovškega Gamsovca in Pihavca v Zgornjem Kriškem jezeruGorniška potepanja: Ej, za koliko lepih in zanimivih tur je zaslužna najina najmlajša. Popravljam, ni več najmlajša! Gorniško-potepuškemu triu se je danes pridružila Zala. Zdaj bo šele veselo ...



Zali

Na koledarju je bil avgust leta 1996 in dva mladca, ki ste ju spoznali že ob vzponu na Triglav leto poprej, sta spet dočakala svoj teden počitnic. Razen tega, Pod JalovcemNa snežišču pod Pihavcemda sta bila leto starejša in bogatejša za vzpon na najvišjo slovensko goro, se stvari niso bistveno spremenile: še vedno sta se do vznožja gorá prevažala z vlaki in avtobusi ter si omislila večdnevno visokogorsko turo s spanjem v planinskih postojankah, kar v kasnejših letih ni bila več njuna navada. Dekle je štelo sedemnajst pomladi, fant pa je bil pri polnih dvajsetih že ves »brihten in pameten«, saj se je ravno prejšnjo zimo otresel najstniškega stanu.

Aljažev dom s Steno

Prvi dan sta se z vlakom pripeljala na Jesenice, na Dovje ju je dostavil avtobus, nato pa se je začela pot kot v dobrih (pra)starih časih: do Aljaževega doma je Jakob AljažSedemnajstletnica kot učiteljica pred tablobilo dobri dve uri poštene hoje, ki pa se je zaradi postankov pri pomniku našim olimpijcem, triglavski podobi s stolpom in kočami pod njim, ovinka do Spodnjega in Zgornjega Peričnika, zanimivih Galerij, naravoslovne učne poti in še česa kar precej zavlekla. Celo tako zelo, da sta šele na večer pristopicala do Aljaževega doma in si privoščila nezaslišan luksuz – dvoposteljno sobo! No, poleg ostalih dogodivščin je vendarle še bilo toliko volje, da sta splezala na Mali Triglav, posedela pred kapelico in se sprehodila do velikega klina z vponko: spomenika padlim partizanom gornikom.

Stenar

Naslednji dan je šlo zares. Do Luknje in čez Bovški Gamsovec na Pihavec, kjer je imenu primerno prav pošteno vleklo, ter sestop do njune »baze« v Na Pihavcu pihaNa StenarjuPogačnikovem domu na Kriških podih. Po urejenih nastanitvenih formalnostih je mladostna zagnanost hotela še na bližnja Stenar in Križ. Vreme je držalo in ni jima bilo treba dvakrat reči. Noge so kar same hodile navzgor. Nič ni bilo težko, o kakšni utrujenosti pa sploh ni bilo govora. Ko dandanes gledata slike, se čudita samima sebi: »Poglej, v kaj sva bila oblečena! V nekakšne čudne kratke Ej, ti, ne se hecat!Nad Luknjohlače, navadne majice, kavbojke, srajce … Kar je pač naneslo. Nobenih -texov in vseh mogočih najnovejših materialov, brez katerih sedaj menda ne moremo niti na bližnji kucelj za vasjo.« Tudi pohodnih palic nista imela. Kar nekaj let sta govorila, da tega ne potrebujeta, da je to za stare ljudi in podobne neumnosti. Ko so kolena po nekaj letih intenzivnega kolovratenja po gorah začela vedno bolj protestirati, sta se tudi njuni za raznorazne novosti bolj ali manj imuni betici vendarle spametovali in vzeli »bergle« v roke.

Bovški Gamsovec, Vrh nad Kamnom in Pihavec

Dan se je prevesil v večer. Mimo najvišjega jezera pri nas, v katerem so se lesketale znane podobe Triglava, Bovškega Gamsovca in Pihavca, sta se vrnilaNa razpotju pod Rdečo škrbino Pri Zgornjem Kriškem jezeruv dom s prijaznim oskrbnikom, ki jima je kar sam predlagal, ali ne bi – glede na to, da sta namenjena na vse markirane vrhove okoli Kriških podov – začela zbirati žige v poseben dnevnik. Malo sta se spogledala, nato pa le prikimala in po zadnjem dnevu poleg žigov zaslužila tudi – seveda vsak svojo – lično značko. Že res, da se kasneje nista več kaj prida trudila v tej disciplini hribovskega udejstvovanja, toda takrat se jima je prav fino zdelo, da imata z žigi zapolnjene vse prazne prostorčke.

Škrlatica

Naslednji dan je bil na vrsti vzpon na Škrlatico. Vzpon? Bolje bi bilo napisati pohod, saj je vmes kar precej spustov, ki lahko neukemu planincu zagrenijo Okno pod ŠkrlaticoNa Škrlatici pred ponovno postavljenim križemživljenje. Do vrha težav nista imela, le trdovratna megla ju je prikrajšala za širne razglede, ki bi jih lahko občudovala s kraljice slovenskih gorá. Sta pa zato na vrhu zagledala čisto nov, še praznično okrašeni križ, ki so ga postavili in blagoslovili dober mesec prej. Tudi na Dolkovi špici razen možica z lesenimi dodatki nista videla ničesar. Že mora biti tako, da je treba priti večkrat in si širni razved dobro zaslužiti, takole na večer pa skrbni mami s pomočjo tehnologije, ki je bila za IndijanecPrednje oknotiste čase in dobrih dva tisoč metrov visoko kar napredna, obljubiti, da v slabem vremenu ne bosta hodila na »nevarne« vrhove. Naslednji dan je bil na vrsti vzpon na Razor in Planjo. Z vrha prvega sta ravno tako gledala le meglo, s Planje pa se je pokazal delček modrega neba. Zvečer sta še zadnjič prespala v Pogačnikovem domu, nato pa po Jubilejni poti prečila na Prisank in z njega po Grebenski na Vršič. Pred sestopom v Kranjsko Goro je bilo treba poiskati zavetišče. Našla sta ga v Poštarskem domu, kjer jima je bila dodeljena kaj drugega kot otroška soba, ki jima jo je oskrbnica namenila tudi naslednje leto. Takole je bilo …

Severno obličje Prisanka

Začela sta tako kot pretekli dve leti: z vlakom in avtobusom, ki sta ju tokrat pripeljala do Jesenic in Rateč. Že v mraku sta mimo skakalnic korakala proti Na Srednji PonciZaspanec ali zaspanka v Domu v Tamarju?Tamarju, naslednji dan pa čez Srednjo Ponco dosegla njeno visoko sestro. Tudi z Zadnjo Ponco sta se deloma spoprijateljila, za celoten nebeški greben pa imela takrat še mnogo premalo izkušenj. Prečila sta ga precej let kasneje. Naslednji dan ju je iz Tamarja neslo Jalovec. Na goro, ki krasi grb Planinske zveze Slovenije, sta se povzpela preko Jalovške škrbine in južne stene težko dostopne Goličice.

Razor

Tisti dan sta bila na vrsti le še sestop do Zavetišča pod Špičkom in prečenje na naš najvišji cestni prelaz, kjer je fanta in dekle razveselila oskrbnica z Poštarski domNa Slemenovi špicibesedami: »Lani sta spala v otroški sobi, pa bosta še letos.« Ob tako odličnem spominu bi bilo skoraj greh zahtevati ležišče v katerem drugem prostoru priljubljene Poštarce. Zadnji dan ni bil najlepši. Namenila sta se na Malo Mojstrovko, ki pa ju je sprejela v sivem turobnem vremenu. Med sestopom po Hanzovi poti na znamenito Sleme z jezerci ni bilo veliko bolje, pa tudi mimo Črne vode je šlo bolj ali manj s kapuco na glavi.

Zaklad nad Tamarjem

Medtem sva odrasla. Po »norih« letih, ko sva pretaknila dobršen del našega visokogorja ter komaj čakala, da se spet podava v martuljške, trentske in njim ... in pogled z njega v KoritnicoIz Tamarja na Jalovec ...podobne zaklade, sva z Julijo stopila nekaj korakov nazaj in ugotovila, da se tudi v »pritličju« in »zelenjavi« skriva marsikaj zanimivega. Ej, za koliko lepih in zanimivih tur je zaslužna najina najmlajša. Popravljam, ni več najmlaša! Gorniško-potepuškemu triu se je danes pridružila Zala. Zdaj bo šele veselo ... Hja, kako to, da si je za dan D izbrala ravno moj rojstni dan, pa bo morala (ko bo seveda lahko) še majčkeno razložiti. Morda zato, da bi foter – v nasprotju s siceršnjo navado – vendarle posvetil obletnicam malo več pozornosti. No ja, nepozabnega dneva še ni čisto konec ...
 

Komentiraj (1):

Marjeta Štrukelj, ponedeljek, 28. februar 2011, ob 08:47

Julijini spomini:

…najprej mu je spekla torto, pol je pa mami atiju za rojstni dan kupila še punčko. Ker je dolgo ni bilo iz trgovine, sva jo razrezala kar brez nje. Mmmm, Zala je itak premajhna, sem jaz še njen košček pojedla… Naša mami je fuuull u redu, ja…

eXTReMe Tracker