Večer - M. P-n.: Žalost zaradi ledenih klinov.
Žalost zaradi ledenih klinov
"PLANINSKA TRŠICA" JE PIONIRJE IN MLADINCE Z OSNOVNE ŠOLE FRANCA ROZMANA-STANETA NAVDUŠILA ZA PLANINARJENJE
"Vsak naš izlet dobro pripravimo. Šolarji na začetku leta sami predlagajo, kam bi najraje šli, potem pretehtamo, koliko denarja, opreme in vzdržljivosti bi za določeno ,turo' potrebovali, izdelamo program izletov, o podrobnostih pa se dogovorimo pred vsakim izletom posebej. Vedno je treba vnaprej vedeti, kaj bo treba vzeti s sabo, kje bo mogoče to ali ono kupiti, kje bomo prenočevali. Ničesar nočem prepustiti naključju."
Tako govori Emilija Kracina, 30, šolska pedagoginja na osnovni šoli Franca Rozmana-Staneta v Mariboru, sicer vodja šolskega planinskega odseka, ki deluje v okviru planinskega društva Maribor-matica. Nič čudnega ni, da jo šolarji poznajo manj kot pedagoginjo in bolj kot "planinsko tršico", saj jih je že več desetkrat z nahrbtniki in v pumparicah vodila v slovenske hribe, jim razkrivala lepote, ki jih le ti ponujajo, jim vcepljala ljubezen do narave in jih navsezadnje naučila prvih (pravih) planinskih korakov.
"Povsem preprosti pa ti le niso, treba je znati hoditi v koloni, tako navkreber kot navzdol, vedno je treba imeti primerno razdaljo do tovariša pred in za sabo. Prav zato začetnike najprej popeljem na Piramido, kjer se naučijo osnovnih pravil hoje v planinah, šele potem se lotimo daljših izletov. Letos smo jih opravili že 25, razen enega sem vse vodila sama. Ko smo pred tremi leti na šoli ustanovili planinsko sekcijo, se je posameznih ,tur' udeležilo tudi po 70 pionirjev in mladincev, vendar danes to, žal, ni več možno, saj je le še težko pridobiti več učiteljev za spremstvo, ki je pri tako velikih skupinah nujno. Ker sem v glavnem sama, vodim na izlete sedaj največ 15 do 20 mladih planincev, pri čemer mi starejši in bolj izkušeni med njimi pomagajo pri vodstvu skupine."
Ob tem Emilija Kracina pripomni, da so drugi krožki na šoli "ukradli" precej začetnih planinskih navdušencev, da pa je med šolarji tudi zdaj veliko zanimanja za hojo v hribe. "Ponavadi me že v ponedeljek po izletu vprašujejo, kdaj bomo šli zopet," pravi in še postreže s podatkom, da letos šolska planinska sekcija šteje okoli 200 članov, da imajo tisti do tretjega razreda svoj program izletov, ki je nekoliko lažji, in da tisti od četrtega do osmega razreda hodijo že nekoliko dlje. Najpogostejši cilji: Žavcerjev vrh, Kozjak, Stol, vsako leto pozimi tudi Osankarica, kraj, kjer je padel pohorski bataljon.
"Bili smo tudi že na Planiki pod Triglavom," pove, "vendar nanj nismo mogli, saj so bili klini povsem zaledeneli, tvegati pa nikakor nisem hotela. Zaradi tega ledu je bilo potem precej žalosti v skupini — za mlade planince le ni tako majhna stvar povzpeti se do Aljaževega stolpa."
Pravi, da za zdaj nesreč na izletih ni bilo. Še najhuje jo je skupil pionir, ki si je hotel obrisati nož v pumparice, pa je to storil tako temeljito, da se je kar pošteno urezal v stegno. Sicer pa so najpogostejše "poškodbe" — žulji.
In zakaj prav o Emiliji Kracini in njenih šolarjih - planincih? Sama je že dvakrat zapored prejela t. i. prehodni cepin kot priznanje za svoje uspešno vodniško delo, planinska sekcija osnovne šole Franca Rozmana - Staneta pa je celo že tretjič zapored osvojila prehodni pokal PD Maribor-matica kot najboljši mladinski odsek ter ga tako dobila v trajno last. Dva dovolj trdna razloga.
M. P-n., foto: B. V.