Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Večer, 28.10.1976

28.10.1976

 

četrtek, 28. oktober 1976, ob 10:00, Inko Bajde, ogledov: 1139

Večer, M. Predan: Lajež je pomenil življenje - Inko Bajde: Kam za 29. november?

Lajež je pomenil življenje


PRIJETNO IN NEPRIJETNO IZ NEKEGA PLANINSKEGA DNEVNIKA


"Planine so najin edini konjiček, živiva zanje in z njimi, posvečava jim ves prosti čas. Da, sprašujejo naju, ali nama ni dolgčas, sama dolge ure med gozdovi, grebeni, v kotanjah, ali ni planinarjenje nevredno napora, ki ga zahteva. Ne, nama je lepo, uživava v vsem, kar nama narava nudi."
Tako govorita zakonca Tone in Marija Mervič iz Maribora. On jih ima 53, je prometni kontrolor pri Certusu TOZD Avtobusni mestni promet, ona je leto mlajša, sicer po poklicu gostinska delavka, oba pa druži predvsem nekaj — velika ljubezen do planin. Že trideset let z nahrbtniki hodita po slovenskih in tudi hrvaških hribih, njuna planinska klobuka krasijo številne transverzalne značke, spominov, bolj in manj veselih je veliko. "Precej jih je tudi že izpuhtelo, vsak nov obisk planin pač prinaša nove doživljaje," pravi Tone Mervič. Šele pred kratkim je začel tudi fotografirati, pa dodaja, da mu sreča ni vedno naklonjena — često se mu ponudijo prizori, ki bi jih rad ohranil na filmu, pa prav takrat nima s seboj aparata.
"Kako si nabirava moči za najin konjiček? Kar v službi "trenirava", ves čas morava biti na nogah, pa jih tako utrjujeva," odgovarja Marija. "Sicer pa je hoja v planinah čisto nekaj drugega kot tekanje v službi, saj si na svežem zraku, tla so mehkejša, pa še sproščen si, daleč od vsakdanjih težav na delovnem mestu, daleč od prometa in gneče na ulicah," se še dopolni.
PRIPRAVA IZLETA
Pravita, da vsak izlet skrbno pripravita: zasnujeta načrt hoje, predvidita, koliko časa bosta zanjo potrebovala, se dogovorita, kje bosta prenočevala. "Nikoli se ne smeš ušteti v tem, kdaj boš dosegel kakšno kočo, saj se ti lahko sicer zgodi, da boš v temi iskal streho nad glavo — in to je v planinah lahko tudi usodno," poudarja Tone Mervič. Sam je nekoč imel tako izkušnjo. Bilo je pozimi, s smučmi je "vandral" po Pohorju, pa ga je nekje pod Kremžarjevim vrhom presenetil močan snežni metež. Najprej je hotel ob neki smreki počakati, da bo najhujše mimo, toda vreme se je vedno bolj slabšalo, zmračilo se je in ni več vedel kam. Življenje mu je rešil pasji lajež, ki je prihajal od bližnje domačije. Sledil mu je, našel je hišo, in, kot pravi, kar padel onemogel gospodarju v naročje. "Mislili so, da je nem," se spominja Marija, "saj sploh ni mogel spraviti besede iz sebe." Tone pa se je takrat še enkrat prepričal, da izkušeni planinci ne opozarjajo zaman: "Ne podcenjuj nobene planine!" Tudi Pohorja ne!
Bilo je tudi prijetnejših doživljajev. Pred časom sta vodila skupino mlajših planincev na Triglav in ko so se ustavili pri Staničevi koči, da prenočijo, so ugotovili, da bodo nekoliko na tesnem. Res sta dva ostala brez ležišča, Tonetu pa le ni šlo v račun, zakaj na pogradih zanju ni več prostora. Se je na "njihov" pograd "vsilil" še kdo drug? Rekel si je, preštel jih bom, pa bomo videli. Ker je že večina spala, mu drugega ni preostalo, da jih prešteje kar v temi, in ker so imeli vsi glave obrnjene proti zidu, tudi tu ni imel izbire — štel bo pač noge. In štel enkrat, dvakrat, trikrat, toda vedno sta bili dve nogi premalo. Pri svojem preštevanju se je tako razvnel, da se jih je precej prebudilo, na koncu pa se je le izkazalo, da je nekdo noge skril — pod koco. Tista dva pa sta potem le dobila svoj prostor.
DVA DOGODKA
Na Kamniške alpe Marijo in Toneta vežeta dva zelo različna dogodka. Tu ju je nekoč presenetila nevihta in sta še zadnji čas našla prostor ob neki skali, kjer sta, stisnjena pod pelerino, prebila več ur. "Bilo je toliko statične elektrike, da so se lasje kar ježili in vse se je  modrikasto svetlikalo," pripoveduje Tone. "Sicer rad gledam blisk in poslušam grmenje, toda takrat je tako udarjalo, da nama je bilo kar pošteno tesno pri srcu." Marija pa se ob tem spomni, da je prav med to nevihto na Triglavu ubilo nekaj planincev.
Sicer pa se raje spominjata nedavnega doživljaja, ko se jima je na pot postavilo več kozorogov. "Ker so se parili, si nisva upala mimo, saj so takrat zelo bojeviti," razlaga Tone, vendar je ob tem najbolj presenetljivo to, da so naju videli, pa niso zbežali. Znano je, da se zelo bojijo ljudi in se zato ne ponudi vsak dan priložnost, da bi jih človek lahko od blizu opazoval.  Midva sva imela to srečo, še več — celo naveličala sva se jih, pa nisva mogla dalje."
Tone je tudi vodja pred kratkim ustanovljene planinske sekcije pri Certusu. "Že pri prvem izletu so odpadli vsi tisti, ki so mislili, da je planinarjenje ,hec', za katerega ne potrebuješ niti opreme, niti vzdržljivosti in ki niso šli z nami zaradi ljubezni do planin, ampak v glavnem zaradi ,štempljev' v izkaznico," pravi in dodaja, da je zdaj v sekciji le zbral precej resnih planincev in da ga posebno veseli to, da so to pretežno mladi. "Ti so zagotovilo za bodoči razmah planinstva, ne samo v našem podjetju. Ljudje morajo spoznati, da jim hribi nudijo nešteto užitkov."
Kot jih nudijo zakoncema...

M. Predan; foto: F. Rakuša


Kam za 29. november?

Bolj ko se bliža november z njim  pa tudi prazniki ob koncu meseca - čas ki za alpiniste pomeni zaključek stare in začetek nove plezalne sezone, bolj razmišljamo o ciljih in vzponih, ki bi jih za konec leta še naskočili. Nekateri odseki so se že opredelili. Eni za Klek pri Ogulinu, drugi za Paklenico, med tem ko nekateri še vedno oklevajo in ne vedo kam bi se podali. Zadnjo besedo pri izbiri ciljev pa bodo imele bržkone vremenske razmere. Slabo vreme, ki je trajalo nekaj časa je v Alpah nasipalo precej novega snega, mraz, ki je stisnil pa okoliščine le še poslabšal. Led in požled povzročata težave pri napredovanju v stenah.
Alpinisti AO Kozjak Maribor so se zedinili, da letošnjo dokaj uspešno plezalno sezono, v kateri so nabrali krepko čez dvesto vzponov, zaključijo s taborom v dolini Vel. Paklenice. Tabor pod stenami Anica Kuka in Čuka bodo namenili preverjanju praktičnega znanja alpinističnih veščin začetnikov, ki so letos uspešno zaključili plezalno šolo.
Mimogrede naj omenimo, da plezalski paradiž Velike Paklenice postaja čedalje bolj popularen tudi izven meja naše domovine. Nedavno tega smo v kvalitetni angleški alpinistični reviji Mountain zasledili zajetnejši prispevek  o tem gorskem masivu s fotografijo stene Aniča Kuka. Da postaja Paklenica znana med alpinisti iz tujine smo se lahko prepričali tudi na prvomajskih alpinističnih taborih, katerih so se udeležili predstavniki Avstrije, Francije in celo Anglije.

INKO BAJDE




 






 

eXTReMe Tracker