Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ljudevit Stiasny

Foto: Dlib - Ljudevit Stiasny (1862-1936) 


G-L / Zvonček (1900) Ljudevit Stiasny: Na Triglav


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sugestija in avtosugestija ...

»Vse okoliščine, 'usoda' in 'sreča' so zunanje in če jih človek ne more vedno spremeniti, jih lahko vedno premaga.«

Večina ljudi se ne zaveda, da imajo v sebi suvereni jaz, in tako se brez odpora prepuščajo okolju in zunanjim vplivom.

Ko je ideja plasirana v razum osebe s Sugestijo, je tja nameščena z eno od sledečih treh osnovnih metod:

-Sugestija v smislu vtisa dejstva v razum s strani avtoritativnih trditev, ponovitev ipd., preko katerih sugestija deluje kot pečat na staljen vosek.

-Sugestija v smislu indukcije ideje v um s posrednim dobrikanjem, namigovanjem, priložnostnim omenjanjem, ipd., ob katerem se um sprosti samonadzora, in se porazgubi instinktivni odpor.

-Sugestija, kjer po linijah asociacij zunanji pojavi, objekti, okolja itd., delujejo na oba načina, z indukcijo in vtisom ideje v um.

Izraz „neopazno vriniti“ pomeni: „Nekaj blago predstavljati, ali počasi, postopno; pretkano vcepiti; pazljivo ali indirektno namigniti; sporočiti;“ - bistveni pomen izraza sugestija je „priplaziti se noter.“

In seveda so mnoge sugestije tako neopazno vrinjene v um.

Celo naše misli in mnenja so v veliki meri posledica misli in mnenj drugih, ki smo jih po njih povzeli. Naša življenja so izoblikovana po vzorcih, ki smo jih sprejeli iz zunanjega sveta – zato bi morali biti zelo previdni, kakšne vzorce sprejemamo.

"Kar človek misli, to človek postane."

sobota, 5. marec 2011, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2189

»Da bi se povrnili na naše planine nekdanji zlati časi!«
Sugestija in avtosugestija v planinstvu

Šolnik, pedagoški pisec, potopisec in tudi ljubitelj gora Ljudevit Stiasny, se je rodil 21. septembra 1862. Umrl je na današnji dan, 5. marca 1936 v Slovenj Gradcu. Njegovo življensko pot je dr. Josip Tominšek v Planinskem vestniku takole opisal:

Ljudevit Stiasny †

V 74. letu starosti - porodil se je l. 1862 v Kamniku - je dne 5. marca 1936 v Slovenj Gradcu umrl okrajni šolski nadzornik v p. Ljudevit Stiasny, ki mu je bil oče Čeh, uslužbenec pri financi, mati Slovenka. Do zadnjega krepak in zdrav ter duševno izredno čil, pa po rodu delaven, je ostal samec in je vse življenje posvetil najprej svojemu poklicu šoli, vzporedno z njim pa spoznavanju domovine, sveta, prirode. O njem kot šolniku je pisal J. E. Polak v »Učiteljskem Tovarišu« dne 12. marca 1936. V ljudsko šolo je hodil v Tržiču, v gimnazijo (štiri razrede) v Kranju, učiteljišče je l. 1882 dovršil v Ljubljani in je še istega leta služboval kot učitelj v Kamniku (od 8. novembra dalje, med prvimi štirimi posvetnimi učitelji na prej frančiškanski šoli), nato v Radovljici in v Zagorju, kjer je postal nadučitelj in (1902) okrajni šolski nadzornik za Krški in pozneje tudi Litijski okraj; to nadzorništvo je upravljal do svoje upokojitve 1. 1924, odkler je prebival v Ljubljani. Od l. 1914 do 1919 je bil obenem kot učitelj prideljen meščanski šoli v Krškem, od 1. 1918 do 1920 je bil tudi okrajni nadzornik meščanskih šol. Stiasny je bil izredno plodovit šolski pisatelj; poleg mnogoštevilnih prispevkov v vseh naših šolskih in pedagoških časopisih je izdal štiri zbirke učnih slik, učne slike za ponavljalne šole, računico in čitanko za te šole, stalna uradna poročila.

S planinstvom je bil Stiasny v vseletni zvezi kot eden izmed naših največjih potovalcev. Imenovali so ga celo Ahasvera. Označba pa ni dobra; saj pomeni Ahasver nemirnega, nestalnega potovalca, ki ga usoden greh, huda vest, srčna tegoba obupa neprestano goni iz kraja v kraj, Stiasny pa je potoval po določenih smereh, z veseljem v srcu, z zanimanjem za kraje in ljudi, z ljubeznijo do njih in do prirode, obenem z željo, da omogoči trudi drugim veselje in užitek, ki ga je doživel na potovanju sam. Večinoma s kolesom in peš, pa seveda tudi z železnico, z vozom, s parnikom je prepotoval skoraj vso Evropo, pa tudi obližje Azije in Afrike. Bil je v Rusiji (Petrograd - o njem je spisal posebno knjigo) do Urala, ob Kaspiškem morju; prepoznal je Kavkaz in dalje, je videl Carigrad, Spitzberge prav tako kakor Afriko do Sahare. Vsa potovanja je zanimivo in poučno opisal.

Prehodil je vse naše planine. Vedrega, pokončnega moža, ki večje družbe ni iskal, pa se je tudi ni ogibal, ste mogli srečati na kateremkoli samotnem vrhu, pa prav tako pri slovesni otvoritvi novega Aljaževega Doma v Vratih (kjer sva se prvikrat osebno srečala) kakor 14. oktobra 1934 pod Brano, ko so Kamničani postavili na vrhu spominski križ (marsejska tragedija!), ali lansko leto v skupini naših izletnikov v Bolgariji, ko je 73 letni sivolasi Stiasny prav mladeniško držal korak z mlajšimi in najmlajšimi. - Preudarna usmerjenost in modra umirjenost je Stiasnega odlikovala kakor povsod tako tudi v planinstvu. Ni bil nikak planinavs, ki bi se lovil za uspehi predrznosti, a ni se nikakor ustrašil težjih vzponov in je imel smisel in razumevanje za prirodni vzgon nove mladine; dajal pa ji je - vzgojitelj – trezne nauke.
Sotrudnik našega Vestnika je bil od kraja in prav do zadnjega. V III. Letniku (1897) je njegov potopis »Iz Sevastopola skozi Jalto v Simferopol«; 1901 »Čez Kavkaško pogorje«; 1902 »Na Vezuv«. Po daljšem odmoru, vsled zaposlenosti na upravno-šolskem polju, leta 1925 »Po Bambergovi poti na Triglav« in prihodnje leto (1926) razprava o nevarnostih v planinah s psihološkega vidika »Sugestija in avtosugestija v planinah«. Na vabila za prispevek k 40 letnici SPD je za letnik 1933 spisal značilni članek »Da bi se povrnili na naše planine nekdanji zlati časi!« v planinah pogreša nekdanje »svete tišine« in obzirnega vedenja mladih ljudi. V istem letniku (1933) je obširno opisal mojo turo »V Poljskih Tatrah«.
G. Polak ga na navedenem mestu označuje tako:

»On ljubil je Boga v prirodi,
ga ljubil v dušah je otrok« ...

Dr. Josip Tominšek
PV 1936/5


Zapisi Ljudevita Stiasnyja objavljeni v Planinskih vestnikih

Iz Sevastopola skozi Jalto v Simferopol 1897/08 - 10
Črez Kavkaško pogorje 1901/01 – 02 – 04 - 05
Na Vezuv 1902/09 - 12
Po Bambergovi poti na Triglav 1925/06
Sugestija in avtosugestija v planinstvu 1926/08
V Poljskih Tatrah 1933/ 05 - 12
Da bi se povrnili na naše planine nekdanji zlati časi! 1933/06


Sugestija in avtosugestija v planinstvu
(Iz opazovanj starega planinca.)

Kakor so verovali stari Grki, da bivajo njihovi bogovi na Olimpu, tako živi še dandanes pri primitivnih plemenih vera, da prebivajo na nedostopnih gorskih vrhovih dobri duhovi, ki pošiljajo na zemljo blagodejni dež, pa tudi demoni, ki kaznujejo človeka s plazovi in z nevihto.
Na Kavkazu so mi kazali drzne lovce, ki plezajo za kozorogom na najstrmejše vrhunce, a na obe najvišji gori Kavkaza, na Elbrus in na Kusbek, se ne upa noben domačin. Domačini namreč domnevajo, da biva na teh gorah bog. Videl ga še ni nihče, a slišali so ga baje med grmenjem. Evropski turisti, namenjeni na te dve gori, morajo torej pripeljati vodnika s seboj.
Tudi med našimi se dobijo planinci, ki se izogibljejo plezanja na najvišje gore. Srečal sem jih večkrat v Triglavskem Domu. Mirno so prišli črez Komarčo, črez Prag ali po Tominškovi poti, črez Rež a višje od Triglavskega Doma jih ne spraviš. Tudi drugod se taki planinci upajo na težavne gore, če je v bližini kak drug višji vrhunec; ko pa priplezajo do osamljene in visoke gore, jim upade pogum, čeprav je vrhunec morda najudobnejši.

Nemci imenujejo takega planinca »Jochfink«. Prepadi niso pravi vzrok, da se ne upajo na najvišje gorel; saj korakajo korajžno po drugih potih, ki niso zavarovani in vodijo res ob prepadih. Najbrž se ne morejo otresti sugestije raznih govoric o nevarnosti teh potov. Nič n. pr. ne pomaga, ako jim zatrjuješ, da je pot - recimo - na vrh Triglava izborno zavarovana in da se tam še ni nihče ponesrečil, dasiravno gre na vrh vsako leto veliko število prav malo izurjenih planincev začetnikov.
Nasprotno pa lahko opazujemo, kako brezskrbno hodijo tudi po najvišjih gorah povsem neizkušeni turisti, ki so prišli iz oddaljenih nižin, kjer niso slišali govoric o grozoti gorá. Slabo opremljeni gredo kar na Triglav, in to tako brezskrbno, da jih morajo izkušeni planinci svariti. Taki neizkušenci se včasih tudi res ponesrečijo. (Prim. Emanuel Kusy!). Nasprotno pa so zopet planinci, ki so bili na Triglavu ali na drugih prvovrstnih gorah, a odpovedo na lažjih mestih, ker so jim razne govorice sugerirale strah.
Naj navedem tak slučaj: Pred leti sem šel z dvema planincema črez Savinjsko sedlo in Žrelo do Češke koče. Med potjo sta mi pripovedovala o raznih turah, ki sta jih že dovršila. Starejši se je bil pred leti kot enoletni prostovoljec res izvežbal v južnih Tirolskih gorah. Ko pridemo do Žrela, grem naprej, da napravim črez snežišče udobne stopinje. Ker sta se moja tovariša zamudila v Žrelu, sem se vrnil ter s tem izdatno izboljšal stopinje. Kako pa: se začudim, ko se moja tovariša nista upala po mojih dobrih stopinjah črez snežišče, ki itak ni posebno strmo in se konča le v malo strm prod. Raje sta plezala utrudljivo in zamudno ob steni navzdol do proda in ob nasprotni steni zopet navzgor. Drugi dan smo šli iz Češke koče na Grintavec. Dobro sta preplezala prvo steno. Pred drugo steno pa je bilo isto leto strmo snežišče, ki se je končalo v globok prepad. Skrbelo me je, kako spravim svoja tovariša črez snežišče. Dasi meni taki prehodi niso posebno ljubi – zaupam namreč bolj skali nego snegu - sem zmanjšal opasnost v očeh svojih tovarišev z opombo: »Letos je tu le malo snega. Ker je sneg trd, bomo dobro hodili. Vendar bom naredil s cepinom stopinje!« Brezskrbno sta šla moja tovariša črez snežišče, dobro sta plezala po eksponiranih gredah nad strmimi pragi in po ostrem robu Malega Grintavca in prišli smo na vrh v 3½ uri, dasi smo pri studencu pod Velikim Grintavcem nekoliko počivali.
Na vrhu sem ju pohvalil, da sta dobro hodila in da se nista vstrašila nevarnega snežišča pred drugo steno. Konečno ju vprašam: »Zakaj se nista upala črez snežišče v Žrelu, dasi sem napravil udobne stopinje?« Odgovorila sta: »Čula sva toliko o poti črez Žrelo, da nam je vzelo ves pogum.«

Čestokrat je v naših planinah potegnjena žica na takih mestih, kjer bi se lahko izhajalo brez nje. So planinci, ki korakajo brezskrbno na drugih enakih, nezavarovanih mestih; ko pa pridejo do žice, se obešajo na njo, da jo pokvarijo. In nato - razkričijo nevarnost te poti! Kaj se je n. pr. že govorilo o poti črez Konja v Kamniških planinah. Planinci, ki hodijo ravnodušno po Kocbekovi poti na Ojstrico in celo navzdol - dasi je ta pot le slabo zavarovana, se čez Konja ne upajo, dasi je napravilo S.P.D. že pred leti na tej poti dobre stopinje in je nabodlo Konja s klini ter ga povezalo z žicami. Pa ne pomaga nič. Sugestija je kriva, da turisti smatrajo pot čez Konja za nevarnejšo nego n. pr. na Razor; to mi je izrecno trdil neki zagrebški planinec.

Tudi v planinstvu gospoduje moda. Pred leti so hodili planinci na gore vlečinoma z golimi koleni; - dandanes so taki le redki. Pred leti smo se sila začudili, če smo srečali v naših gorah planinko v hlačah; dandanes pomilujemo vsako planinko, ki pleza v krilu na Triglav. Pred leti smo se bali, da se prehladimo, ako bi ne imeli na svojih turah klobuka na glavi; dandanes pa ob lepem vremenu počiva klobuk ali čepica v nahrbtniku. Pred leti smo le redko odložili pri hoji suknjo; dandanes pa stlačijo nekateri planinci ne samo suknjo, temveč tudi srajco v nahrbtnik. Ko so zašli nekateri taki planinci v Gorjance, so bili ozmerjani, češ, da dajejo pohujšanje. Na Tirolskem se pa v solnčnem brezveternem vremenu nekateri smučajo celo v - kopalnih oblekah!

Pred leti je bila na napisnih tablah pri težavnejših turah, n. pr. črez Prag na Triglav itd., opazka: »Le z vodnikom«.V zadnjih letih se je ta opozoritev opustila. V tej obliki sugerirajo take opombe preveč. Povsem odveč pa niso, posebno ne za tuje planince; a morale bi se izreči v drugi obliki, n. pr. s takim znakom, kakor v Badjurovem ´Vodiču´.

Na Triglav sem šel prvikrat l 1895 po otvoritvi Vodnikove koče na Velem Polju in sicer po prečuti noči v družbi nad 30 planincev, Pot je bila takrat mnogo bolj nerodna kakor dandanes; vrhu tega je bilo tako mrzlo, da smo prav vsi obiskali Staničevo zavetišče. Posebno neprijetno, tudi opasno je bilo iti v hudem, mrzlem vetru črez sedlo. Nekateri so se že hoteli vrniti. Izurjen planinec pa nam reče: »Poglejte tam gori Borisa Zarnika, 14 let je star, a je bil že 14 krat na Triglavu.« To nas je ojunačilo in nobeden se ni vrnil. Avtosugestija!
S pomočjo avtosugestije si lahko jačamo voljo in odvračamo plašljive vplive ostrašujočih govoric; rekel bi, da hipnotizujemo samega slebe. - Ako začetnik - planinec pleza na Konja, naj si misli: »Že pred leti, ko še ni bilo poti, so izbami planinci, kakor Kocbek, Kos i. dr. tod plezali in so pri plezanju imeli še v roki kanglico, da so pot zaznamovali. Podobno pri drugih turah. – Nespametno pa bi bilo, ako bi se kdo zanašal le na. avtosugestijo, oziroma na svojo korajžo. Kakor v vsakem sportu, je tudi v planinskem potrebno primerno vežbanje. Ako hočeš biti planinec v naših strmih gorah, preizkusi prej svoje srce in pljuča, okrepi si noge in vse telo, seznani se že prej - kjer je to mogoče - s prepadi, klini itd. Ljubljančani imajo sedaj v tem oziru jako primerne izlete: v Pekel, Iški Vintgar s Komarčo itd. Dovrši nekaj takih izletov, potem se loti Kamniških in Julijskih, pa! ne sam.
Kdor pa hoče postati dober planinec, se mora otresti tudi odvisnosti od tuje pomoči. S samostojnostjo bo dosegel samozavest in pravo možatost.

PV 1926/8
Ljudevit Stiasny

 


 

Oznake: PV

Komentiraj (1):

France Malešič, sobota, 5. marec 2011, ob 21:33

Zelo sem vesel današnje objave o Ljudevitu Stiasnyju.
O njem obstaja nekaj različnih podatkov. Bil je sin finančnega uslužbenca v Kamniku, Martina Stiasnyja, ki je bil češkega rodu, in Alojzije Ortman iz Tržiča. Kamniški kronist Ivan Zika, piše o njem, da je bil rojen v Kamniku, tržiški kronist Viktor Kragl, da se je mati po moževi smrti preselila v Tržič, Roman Savnik v Slovenskem biografskem leksikonu pa, da je bil rojen v Tržiču.(?)
Nekateri so menili, da je v svojem času skrbel za povezavo slovenskih planincev s češkimi, vendar o tem ni zanesljivih podatkov.
Za povezavo med slovenskimi in češkimi planinci je v tedanjem času skrbel predvsem dr. Vladimir Foerster, sin skladatelja Antona Foersterja in blagajnik SPD.
Stiasny je med drugim napisal tudi knjigo o zgodovini Kamnika, omenjajo pa ga tudi kot pobudnika šolskega muzeja.
Dejstvo je, da je bil do zadnjega izredno zavzet planinec. V času svojega službovanja v Bohinjski Bistrici je avgusta 1895 sodeloval tudi pri reševanju Franca Goričnika na Črni prsti (poleg bohinjskega rojaka Mija Grobotka). 26. julija 1924 je bil v skupini gorskega vodnika Antona Hlebanje, po domače Luksovega Toneja iz Mojstrane, ki se je iz Vrat povzpela čez Plemenice in vrh Triglava in sestopila na Kredarico in šla na Planiko. Hlebanja se je potem vrnil na Kredarico in še isti večer želel oditi v dolino, a je ponoči v viharju zašel in padel v prepad tik ob koči na Kredarici.
Kaže, da bo glede Stiasnyjevega rojstnega kraja potrebno ponovno pogledati v matične knjige, seveda pa ne bo nič narobe, če ga bodo tako Kamničani kot Tržičani še naprej imeli za svojega.

eXTReMe Tracker