Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zamujeni vlaki

ponedeljek, 19. januar 1959, ob 15:35, Franci Savenc, ogledov: 1841

Planinski vestnik 1959/01/004 – dr. Anton Peterlin:

Planinski vestnik 1959, januar – str. 4-6

Zamujeni vlaki

DR. ANTON PETERLIN


V zadnjih dveh številkah je prinesel Planinski vestnik dva članka, ki sta zelo sorodno uglašena. To je Blažejev članek »Vlak je odpeljal« in M. L.-a »Problem Aljaževega doma«. Oba pisca vidita, da smo nekaj zamudili in da nam nekatere stvari po naši krivdi ali brez nje uhajajo iz rok. Skoro neopazno je zaspalo naše vrhunsko gorništvo, ker mu manjka prava perspektiva, ker imajo plezalci občutek, da so »generacija pred zaprtimi vrati«, in ne najdejo več dovolj moči, da bi skušali vrata odpreti. Na drugi strani pa vidi M. L., da je Aljažev dom po 46 letih res postal premajhen, da smo povsod priče neke površnosti, neprizadevnosti in pomanjkanja iniciativnosti, in zato predlaga brez pravega upanja na uspeh vsaj skromen prizidek, ki naj odpravi najhujšo stisko.

Majhni smo in ponosni smo na svojo majhnost. Povsod iščemo najskromnejšo rešitev, raje imamo krpanj o kot novo obleko, celo ideologijo smo si ustvarili, ki naj dokazuje pravilnost takega ravnanja, pa vendar si včasih kljub vsej prirojeni, privzgojeni in vsiljeni skromnosti in nezahtevnosti zaželimo malo pohvale, razumevanja in vzpodbude, majhen prizidek pri Aljaževem domu ali najskromnejšo ekspedicijo v Himalajo. Toda vlak je odpeljal, ker ne čaka tako skritih čakalcev, ki jih je v prvi vrsti sram vsake malo zahtevnejše lastne želje, ki se »borijo brez podpore« in jih povrhu hromijo nerealne ideologije, polne preživelih nazorov in predsodkov.

Še otrok sem začel hoditi v gore in vsrkaval s prahom in potom pod žgočim soncem ob dolgem zidu smodnišnice v Kamniku prve nauke naše pravoverne hribovske abecede. V potu svojega obraza boš pešačil v Bistrico, spal boš na prekratkem pogradu in se pokrival s strgano odejo v vedno premajhni koči na Kamniškem sedlu, užival boš vso noč sveži gorski zrak, pomešan z amonijevimi sulfidi, zato pa boš res z upravičenim ponosom preziral dolince, ki se strašijo vseh teh planinskih naporov, brez katerih ni pravega uživanja gora. Klini, žice, nadelana pota, markacije, napisne table, gorske koče, celo stolp na vrhu Triglava so dovoljeni posegi tehnike v gorsko naravo. Ceste, hoteli, vzpenjače pa pomenijo komercializacijo in s tem propad pravega planinstva in se jih je zato treba skrbno varovati. Z leti se nam je razvil fin čut za to delikatno mejo med spodobno in kramarsko uporabo tehnike v gorah, ki prihaja v zadrego le pri alkoholnih pijačah, ki sicer krepko znižujejo kulturni nivo, toda še krepke je mašijo luknje v društvenih blagajnah.

Z mladostnim navdušenjem sem verjel v te nauke. Mnoge težave je odpravilo prizadevno planinsko društvo, na ostale pa sem se navadil kot na vsakdanji kruh. Z leti sem spoznal, da koča v Bistrici ni za spanje in da je v Aljaževem domu vedno stiska za prostor, ker ga je pač Aljaž, pred 40 leti zgradil premajhnega. Občudoval sem. visoko moralo našega planinstva, ki je tako uspešno varovalo težko pristopnost. naših planinskih biserov, ne samo nedotaknjenost Martuljka, ampak prav tako Vrat, Kamniške Bistrice in Tamarja, kamor ni moglo nobeno vozilo, le pošten hribovec, ki se ne ustraši nekaj ur nesmiselne hoje po ravnem. Grdo je zasekala v to idilo cesta v Bistrico, ki je sicer po nepotrebnem žrtvovala »tehniki« edinstvene galerije, kar pa za čudo naše planinske javnosti ni skoro nič prizadelo. Toda pripeka na novi cesti, ki jo prepoteni in ožuljeni pešec od srca preklinja, je sama po sebi gotovo povečala čistost gorskega užitka in verjetno več kot kompenzirala škodo, ki jo prinaša cesta kot čisto tehničen in zato naravi, posebno pa goram tuj objekt.

Bodri kranjski turist seveda kljub vsej ljubljanski ozkorsrčnosti le kdaj, ali po pomoti ali pa celo nalašč, zaide na štajersko stran in tam se mu odpre čisto nova oblika turizma, pravo krivoverstvo. Prešerni Celjani se pripeljejo z avtobusom: kar v sredo Logarske doline, tam imajo velike hotele. Mariborčani pa so celo z več strani tehnizirali Pohorje s cestami in žičnico in ga posejali z domovi in hoteli, da se imaš res kam dati. Hitro in poceni, brez pravega potenja po prašnih cestah prideš do gora ali celo na gore, tam imaš hotel ali gostišče s skoro pregrešnim udobjem, modernimi umivalniki s tekočo vodo in WC, ki ne smrdijo, skratka pravo brezboštvo, če to primerjaš s pravovernim kranjskim planinstvom, z »razkošnim« planinskim »veledomom« v Bistrici s solidnimi vrči za vodo in lavorji, s petimi ali šestimi sobami in vse to le 35 km od Ljubljane, od koder sicer letos le vozi vsak dan avtobus, ali z Vrati, kamor avtobus vendar še ne vozi in tako ne kvari narave in tudi ne pripelje turistov tako spočitih do Aljaževega doma, da bi se jim še ljubilo godrnjati nad aromo, komiortom in prostornostjo doma.

Nekoliko je sicer pretresla kranjsko pravovernost žičnica na Krvavec, ki je za čudo pokazala, da se je Kranjci z vnemo poslužujejo, ker jim kljub nasprotju z vero očetov in dedov omogoča lahek, prijeten in cenen pristop na lepo goro, na kateri se zaradi žičnice prav nič več ne pije in. kriči, kot se je prej brez nje, če seveda vse, pijačo, vpitje, kvantanje in olepšavamje narave s papirjem in drugimi odpadki preračunamo na posameznega obiskovalca. Upal bi se trditi, da je v tem oziru sedaj celo boljše.

Seveda bi bilo preveč pričakovati, da se bo ob tej žičnici na mah spremenila tista naša planinska javnost, ki je s takim ponosom preprečila observatorij in vzpenjačo na Triglavu, na tem našem simbolu, ki ga pa menda prav nič ne onečaščajo prazne konservne škatlje, ubite steklenice in dehteči avtogrami v Staničevem zavetišču, dolga vrsta klinov in žic na vseh pristopih na vrh, sestreljen preostri greben med Malim in Velikim Triglavom, razstreljeno okno na Tominškovi poti, pijanci po planinskih kočah in blagi duhovi WC v Aljaževem domu. Toda v desetih letih bo mogoče komu vendar le žal, da srno zamudili vlak na Triglav, kjer čakajo neizrabljeni smuški tereni vso pomlad tja do julija in je odprta Kredarica le tri mesece na leto, do nje pa prinašajo drva in hrano mule, kar je sicer zelo slikovito, toda vsak dan manj sodobno in gospodarno. Že danes tožimo ob premajhnem Aljaževem domu, do katerega ne vozi noben avtobus, da nam ne splaši planinske Trnuljčice. Izkušnje z avtobusom preko Vršiča in avtobusnih zvez z Bohinjem, da ne govorim o Krvavcu, Pohorju in Logarski dolini, so menda dovolj dokazale, da se take zveze izplačajo, da jih ljudje cenijo in se jih pridno poslužujejo, da celo pomagajo odpirati lepote naše gorske narave premnogim ljudem, ki bi sicer zaradi pomanjkanja časa, opreme, poguma in sil verjetno nikoli ne prišli v gore, in da na drugi strani prav nič ne znižujejo kulturnega nivoja po gorah in gorskih domovih.

Naj nam je ljubo ali ne, pešec ni več gospodar ceste, odstopiti je moral to mesto vespam in avtom ne samo v mestu, ampak tudi v gorah. Če hočemo približati goro modernemu človeku, ki ga tare pomanjkanje časa, ga moramo tja pripeljati po cesti in ga dvigniti v višino z vzpenjačo, mu moramo nuditi po gorskih postojankah nekaj več komforta, kot ga potrebuje alpinist v bivaku, ali pa ga v gore ne bo. Brez vzpenjače ne bomo rešili gospodarskega propada Doma na Komni in tudi ne odprli zimskemu in poletnemu turizmu čudovitega gorskega sveta med Krnom in Triglavom. Uspeh žičnice na Krvavcu nam da slutiti, da bi Tržačani več kot zagotovili vzdrževanje žičnice na Krn, Ljubljana z Bledom in Bohinjem bi pa zaposlila žičnico iz Ukanca na Komno. O tem, da zahteva smučanje tudi na visokogorskih smučiščih vlečne žičnice, je pa po ugodnih izkušnjah v Kranjski gori in na Pohorju kar odveč govoriti.

Pri vsej taki modernizaciji oz. tehnizaciji bo še vedno ostalo dovolj nedotaknjene narave, nepristopnih, samotnih gora, sten, odmaknjenih smučišč, steza in planinskih koč, kamor bo lahko hodil ali plezal alpinist in vsi tisti turisti, ki iščejo samoto, najlepši čar gora. Toda alpinisti so vedno bili in vedno bodo manjšina v gorah, čeprav izredno kvalitetna manjšina. Toda prav gotovo ta manjšina nima monopolističnih pravic do gora in tudi ne takih teženj.

Razvoj tehnike in vsega našega življenja zahteva preusmeritev naše miselnosti tudi v planinstvu, če nočemo, da nam bodo gore prazne in se bodo naši ljudje raje vozili v druge republike in druge države, kjer gre tehnizacija nezadržno naprej ne glede na to, kaj mislimo v Ljubljani, pa če smo še tako prepričani, da imamo le mi prav in da vsi drugi ravnajo napak.

Realnejši pogled na planinstvo je osnovni pogoj za njegov uspešni razvoj v današnjem tehniziranem času, za razvoj planinskih postojank, za bodoče načrte in povezave z drugimi dejavnostmi v gorah, n. pr. s smučanjem, visokogorskim zdravljenjem itd. Prav zaradi stalnega pomanjkanja sredstev je treba izdelati dobro premišljen, dolgoročen program, ki naj bi odprl in približal širokim ljudskim množicam in tujim obiskovalcem najlepše predele naših gora, kjer bi se mogel razviti pravi jugoslovanski Davos. Nekaj več realizma, trezna presoja danih možnosti in realnejše navdušenje za dosegljive podvige pa bi nam utegnilo dati tisto neobhodno potrebno samozavest in vztrajnost pri realizaciji programa, brez katerega se nikjer in nikoli nič ne doseže, brez katerega se tudi ne pride do denarja, ki je za vsak podvig nujno potreben. Vprašanje je seveda, če ne gre to pri Slovencih preko meja, ki nam jih stavlja naš servilni karakter. Potem, bomo pač zamudili vsako leto več vlakov. Na to bomo pa verjetno spet ponosni, saj komaj čakamo, da bomo zadnji!

Oznake: PV
eXTReMe Tracker