Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Himalaja - Velo polje

četrtek, 19. januar 1961, ob 15:28, Franci Savenc, ogledov: 2597

Planinski vestnik maj 1961 – Dr. Anton Peterlin

Planinski vestnik 1961/05/206-8
* Članek je bil napisan spomladi 1960

Himalaja - Velo polje

DR. ANTON PETERLIN


Zadnji tedni so prinesli nam planincem dve čudoviti presenečenji.*

Jugoslovanska planinska odprava je odpotovala v Indijo, da se povzpne na himalajske vrhove in tam dokaže stopnjo našega alpinizma. Jugoslovanska zastava na Trisulu je prav simbolična za naša planinska prizadevanja, dokaz za res mednarodno raven naših vrhunskih alpinistov in obveza za še večji napredek v prihodnjih letih. Spet bo toliko več poguma in vzpodbude v mladih plezalcih, saj jim bo pred očmi možnost, da svoje doma pridobljeno znanje in izkušnje preskusijo kdaj na najtrših orehih, ki jih je v dolgih geoloških dobah ustvarila narava v neštetih divjih vrhovih Himalaje.

In druga novica: Velo polje naše bodoče zimskošportno središče. Avtomobilska cesta z Bleda, hoteli z zimskošportnimi napravami, drsališčem, progami za smuk, slalom in tudi s takimi za pohlevne nedeljske smučarje, plavalnim bazenom, igriščem za tenis itd. za poletje, vzpenjačami na Planiko in pod Mišeljski vrh, vsega toliko, da težko verjameš, da je kaj takega pri nas mogoče. Res pravi jugoslovanski Davos in St. Moritz v nebeško lepem svetu pod Triglavom, lahko dosegljiv ne samo planincem, ampak tudi vsem tistim, ki planin še ne poznajo prav zaradi težav, ki jih navadno terja hoja v hribe.

Mislim, da je vsakemu planincu bilo srce nekoliko hitreje, ko je zvedel obe veseli novici. Vendar gremo naprej, tokrat s prav velikanskim korakom, ki nam utegne dovoliti, da si med alpskimi deželami spet pridobimo tisto mesto, ki nam gre v zimskem športu in ki smo ga pred leti že imeli med drugim tudi po zaslugi Bloudkove velikopotezne smuške skakalnice v Planici, ki je, žal, še vedno nedograjen projekt. Uspeh v Himalaji nam bo potrdil, da imamo ljudi, ki znajo organizirati tudi tako zahtevno odpravo in premagati s svojo voljo in znanjem težave, ki jih postavlja s tako neizprosno trdoto skala in led v redkem zraku višin okoli 8000 metrov.

Vendar bi rad pogledal na vse to z očmi čisto navadnega, recimo tretjerazrednega hribarja, ki niti ne stremi za vrhunskimi dosežki, za prvenstvenimi plezalnimi odkritji, za visokimi težavnostnimi stopnjami ali za športnimi trofejami, ki pač hodi v hribe, ker jih ima rad in se v njih počuti res doma, čeprav ne ve nič in se tudi nič ne briga za globoke filozofske in ideološke razprave o alpinizmu in gorništvu. Saj nas večina članov PZS ceni organizacijo zaradi številnih in lahko dostopnih planinskih domov, lepih in zavarovanih poti, markacij in orientacijskih znamenj, železniških popustov in drugih malih ugodnosti, ki nam omogočajo, da pridemo poleti in pozimi razmeroma lahko v tiste gore, ki jim velja toliko naše ljubezni, ki so tako bistven del našega življenja. S tisoč vezmi si vezan nanje, ko si jih od rane mladosti obiskoval in gledal v soncu in viharju, v prvem pomladnem cvetju, v prelestnih jesenskih barvah, pod globoko snežno odejo, pa bi se težko odločil, kdaj so se ti zdele najlepše, najbližje, saj so ti vsakič znova razodetje kot mlademu zaljubljencu.

Himalajska ekspedicija je naš veliki ponos, njeni udeleženci naši junaki, ki jih bomo navdušeno pozdravili ob povratku, se veselili njihovih uspehov, občudovali njihove barvne slike iz daljne Indije, ki jih bodo kazali v predavanjih o odpravi, in brali z zanimanjem v Planinskem Vestniku njihova dokumentirana poročila. To bo naš veliki praznik.

Velo polje je pa zelo bližnja, dosegljiva resničnost. V dveh urah boš iz Ljubljane z avtobusom prav pod samim Triglavom, vzpenjača te bo v manj kot četrt ure pripeljala do Planike, pa boš lahko v pičlih polštirih urah iz zaprašene Ljubljane stopil na vrh Triglava. Živo si predstavljam ljudsko romanje na Triglav, Tosc, Mišeljski vrh, Kanjavec, v planine med Velim poljem in Bohinjem, ki so bile doslej večini planincev popolnoma neznane. Saj sem to doživel lansko poletje na Mangrtu, ki je zaradi ceste do sedla in prelepo popravljene ceste čez Vršič po številu obiskovalcev čisto zasenčil Triglav. Slovenci s Koroške in Benečije, avstrijski in italijanski turisti, da ne omenjam domačih množic od Vipave pa do Maribora, ki so uživali prelepi planinski svet s te sedaj tako lahko dosegljive gore, za kar gre nemala zasluga tudi izredni ljubeznivosti naših graničarjev. Če si videl dolge vrste osebnih avtomobilov in avtobusov, cel tabor zadovoljnega ljudstva okoli več kot desetkrat premajhne koče, vesele obraze, vse to prekipevajoče življenje med 2000 in 2600 metri, se ti je moralo razveseliti planinsko srce kot včasih ob romarskih dnevih na Triglavu, ko je nastal cel tabor okoli Kredarice in si videl, da smo res narod, ki rad hodi v hribe. Le da je danes z motorizacijo ta užitek dostopen tudi starejšim ljudem, penzionistom, med katere bomo prej ali slej prišli vsi, če nas prej ne pobere kuga, lakota, vojna ali, kar je še najbolj nevarno, kaka prometna nesreča.

Seveda bo moralo PD poseči nekoliko v tek dogodkov in preprečiti prav nepotrebne razvade. Na srečo ni po naših cestah reklam za žvečilni gumi in mogoče se bo dal vzgojiti kak bodoči rod tako dobro, da mu ne bodo všeč rjaveče konservne škatle in vseh barv papirji in druga nesnaga po planinskih travnikih in skalnih poljih, pa če jih je tudi sam prinesel s seboj. In tudi ne bi bilo napačno, ko bi se čisto trgovski principi upravljanja naših koč nekoliko umaknili planinskim zahtevam, kot je to v navadi tudi pri kočah planinskih društev po drugih državah. Ceneni planinski domovi služijo namreč sedaj, mislim na te na Vršiču, za prenočevanje avtobusnih skupin na Mangrt, ker so cenejši kot hoteli v dolini, pa moraš prenočevati v Mihovem domu ali v koči na Gozdu, če hočeš drugo jutro na Prisojnik ali Mojstrovko, ker je v višjih kočah že vse rezervirano za prehodne avtobusne goste, ki bi prav lahko prenočevali kje v dolini.

In zimska perspektiva ni nič manj zapeljiva. Dve leti izkušenj s Krvavcem in njegovo vzpenjačo so prepričale vsakogar, ki bolj verjame dejstvom kot svojim teorijam, da je postalo visokogorsko smučanje za Ljubljančane skoro laže dosegljivo in bolj prijetno kot pa smučanje na Golovcu in v Podutiku. Ta užitek si more sedaj privoščiti tudi, kdor ima strašno malo časa, le ubogo nedeljo, in takih je kar precej. Pa tudi za nesmučarja je pravi oddih in uteha, če more uiti iz meglene savske doline v sonce na Krvavcu, ki sije brez razlike na pravične in krivične, na pokvarjenega modernega človeka in na pravega planinca, ki jo raje mahne peš iz Kamnika ali vsaj od Korlna, kot pa da bi se zaupal vzpenjači. — Velo polje bo tu velik korak naprej, saj bodo dostopna prelepa smučišča od zgodnje zime do srede poletja, od Triglavskega ledenika do širnih pobočij Kanjavca in Hribaric, v dolino Sedmerih jezer in naprej pod Bogatin, Krn in Podrto goro. Ves ta svet z že obstoječimi planinskimi postojankami bo sedaj pozimi in spomladi dostopen, kar po svoji lepoti tako zelo zasluži. In da spet pristavim penzionista, že danes se veselim užitka, ko bom še v poznih letih utegnil kot motorizirani in vzpenjačam naklonjeni bivši smučar gledati s Planike, kako mlajši rod uživa smučanje po terenih, ki sem jih sam tolikokrat prehodil, ki sem jih tako vtisnil v svoje srce, da se veselim vsakogar posebej, ki mu bo dano gledati in piti to lepoto.

Pohujšanje je tukaj, toda ni tako hudo kot v Dolini šentflorjanski. Kljub cestam, avtomobilom in vzpenjačam, nova se menda gradi na Veliko Planino, sameva Rombon, Bavški Grintavec, Pele in Ozebnik, Razor in Škrlatica. S Kotovega sedla utegneš še nemoteno sam občudovati strme stene Jalovca, Site in Travnika, globoko dolino Koritnice in prisluškovati pogovorom plezalskih navez v Jalovčevih stenah. Martuljek je nedotaknjen in prav je tako. Vsakomur nekaj, tega se je pri naših skromnih sredstvih kar preveč lahko držati. Dobro pa je, da imamo sedaj vendar namen napraviti nekaj tudi za tistega, ki ima slabo meso in ne dovolj špartanskega duha, ker teh je precej več. Pri tem nam bo še toliko laže pri srcu, ker je glavni namen zimskošportnega središča na Velem polju prav vzgoja naših vrhunskih zimskih športnikov, naše koristi so pa samo nujen postranski učinek, a prav tako važen.

Oznake: PV
eXTReMe Tracker