Iskanje Prekmandlca: Sledim Žirovskemu kolesarskemu krogu, ki me v nadaljevanju skozi gozd pripelje do najrazvpitejše slovenske kmetije pri Cornu. Najbrž si bo še dolgo oddihala od vse pridobljene "nebodijitreba slave".
Svet okrog Ledin je izrazito prehodno območje, ležeče na zgodovinskem prepihu. Leži med Gorenjsko in Primorsko, med Jadranskim in Črnim morjem, med Srednjo Evropo in Mediteranom. Sega od Mrzlega vrha do Žirovnice in od Razpotja do Osojnice. Tu je znana razvodnica med Posočjem in Posavjem, preko katere si podajata roki idrijski in žirovski svet. Ne samo razvodje, že od srednjega veka je tu potekala pomembna evropska politična in upravna meja. Ločevala je Habsburško monarhijo in Beneško republiko, škofjeloško in tolminsko gospostvo. Potekala je od Koprivnika in Mrzlega vrha čez Kladnik, Gradišče, Pečnik, Idršek, Cajnarjev vrh in naprej v smeri Veharš. Prehodno območje je bilo prizorišče dramatičnih spopadov v času habsburško-beneških vojn v letih 1508–1516. Takrat so Habsburžani dokončno iztrgali nasprotniku obetajoči živosrebrni rudnik.
Italijani so mejo po prvi svetovni vojni pomaknili krepko čez razvodnico na žirovsko stran. Zarezala je v povezano celoto, ločila sosede, jim spremenila življenje ... Razvila se je za ta konec nova dejavnost – kontrabant. Zelo je še živ spomin na nevšečnosti in iznajdljivost prebivalstva ob njej. Pustila je ogromno sledi, o katerih pišejo in jih lahko raziskujemo še danes.
Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko Rázpotje (740 m), od koder pelje v Ledine samo dva kilometra dolga, zložna cesta. Nanj pridemo naravnost iz doline reke Idrijce po ozki cesti, ki se nad Marofom (Mokraška vas) zaje v strmine Golic, mimo Špeha in nad Peklom ali po višinski cesti iz Idrije, čez Gore in pod Marutnim vrhom. Iz Ljubljane je do tu čez Škofjo Loko, Poljane, Žiri in Govejk "samo" 60 kilometrov asfalta. Celo nekaj kilometrov manj se jih nabere skozi Logatec, čez Rovte in Žiri.
Današnji krog bom pričela na tem razpotju. Do Ledin, ki so bile v pisnih virih omenjene že leta 1063, je blizu. V zavetju dveh košatih lip nas na prevalu pred vasjo pozdravi kapelica. Odpre se nam pogled na ledinsko planoto z vasjo, na košenice, travnike, polja ter gozd, ki jo obkroža. Danes sem se namenila Ledine obkrožiti, zato bom vas obšla. Pred njo zavijem
na desno proti Ledinskim Krnicam in naprej proti Koritam. Saj vem, takole po cesti res ne bom našla mojega Prekmandlca, a bom napako takoj popravila. Nadaljevala bom le po kolovozih, stezah in, če boste želeli, tudi brezpotju. Samo v majhno opravičilo: tu se potepam največkrat v in po sneženju, ko mi po cestah ni potrebno utirati gazi. Velikokrat mi je cesta po polovici pregaženega kroga pravo odrešenje in velikokrat se tukaj brezskrbno klatim ob luninem siju.
Iz Korit, kjer sredi vasi kraljuje že petstoletna lipa, se dvignem na greben pod Kovkom (912 m) in tu sem na gorenjski strani. Pod mano je Breznica pri Žireh, same Žiri in za njimi Škofjeloško hribovje z Blegošem. Že vseskozi sledim Žirovskemu kolesarskemu krogu, ki me v nadaljevanju skozi gozd pripelje do najrazvpitejše kmetije pri Cornu. Najbrž si bo še dolgo oddihala od vse pridobljene "nebodijitreba slave". Po snemanju vseh šovov jo je obiskovalo na tisoče radovednežev. Pravzaprav se pot že pred njo povzpne proti travnatemu Mrzlemu vrhu (987 m).
Na vrhu pa brezmejna širina. Predme se postavi še Porezen, na desni izza njega komaj kuka Triglav. Zahodneje so Tolminsko-Bohinjske gore, Krn, Kanin ... 
Najvišja vzpetina
Mrzlega Vrha (zaselka) ima gozdno frizuro na prečko, po kateri ga z lahkoto prepoznamo iz okoliških gričkov. Nadaljujem mimo radioamaterske brunarice do izravnave, ostankov požgane italijanske kasarne, kjer je v smrekovem krogu vpisna knjiga. Spustim se na cesto, ki povezuje Ledine z zaselkom Mrzli Vrh. Tu stopim na SPP (Slovenska planinska pot). Sledim ji levo in pri kapelici stopim na stezo, ki me povede do vrha Sivke. Ta se za osem metrov vzpne čez tisočaka. Na tem vrhu je prav pravljično. Vpisna skrinjica je na jasi sredi smrekovega gozda. Tukaj resnično pogledujem, izza katerega debla morda kuka moj škrat, pod katerim gobjim klobukom je skrit.
SPP se vrne na cesto, ki jo nato tolče (kdo le to razume) do Gor. Šele tu jo zamenja za prijetno stezico do Idrije. Sama pa prestopim na ICPP (Idrijsko-cerkljanska planinska pot) do Kladnika. Tu se svet prevesi proti Idrijci in ne samo to, odpre se mi pogled na njen tok skoraj od Spodnje Idrije do Želina, na sončne vasi na njenih desnih bregovih in na mnoga senčna rebra, ki izpod Jelenka (1108 m), Krnic in Masor drvijo k njej. Vsako rebro ima svojo hišo, a le ena je še naseljena. V centru Bevkov vrh, Triglav pa se je iz desne prestavil na levo stran Porezna. Ta prizor me je, ko sem ga uzrla prvič, popolnoma prevzel.
Markirana pot se po severni strani Gradišča (998 m) spusti v Pečnik. Sama pa uročena od korita Idrijce poiščem kolovoz, ki se od stare italijanske ceste, ki pelje iz Ledin k Idrijci, odcepi na Šnitov rob. 
Šnitov rob je skalni pomol visoko nad Idrijco. Neštetokrat ga obiščem, neštetokrat si privoščim ta pogled, ki visi še neposredneje nad reko kot od Kladnika. Na rob skočim, ko se po nevihtah zrak zbistri in se nebo umije, sama pa sem v stiski s časom. Privoščim si ga namesto malice, na poti domov, na poti kam drugam, če nič drugega, vsaj to.
O samem Gradišču nad njim se pripoveduje vse mogoče. Na gori naj bi v davnini stala nekakšna utrdba, stari Slovani naj bi tu častili svoje bogove in prirejali obrede. Bilo naj bi ena izmed utrjenih postojank iz časov zatona rimske antike in burnih dogodkov ob preseljevanju ljudstev. Vrh je poraščen, lahko pa splezate po lestvi na televizijsko anteno, kot včasih sama, le če je to dovoljeno ne vem.
Skozi Pečnik se vrnem na izhodišče in krog je sklenjen.
Gorniki, ljubitelji zdrave hoje, sprehajalci in še kdo imamo poleg opisane še mnogo možnosti. Prostrana planota ima mnogo ponuditi vsem, ki hodijo, se sprehajajo, razgledujejo, kolesarijo ali jezdijo na konju. Sredi Ledin stoji turistična kmetija, ki nudi doma pridelano hrano. Na Ledinskem Razpotju pa lahko poleg obilne izbire domače kulinarike tudi prenočite.
Spoznati Ledinsko pomeni odkriti še en konček Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, tega, ki steguje roke na Gorenjsko.
Anka Vončina
Več o zgodovini tega konca lahko preberete:
- Jelenc, J., Ledinska kronika, Župnijski urad Ledine, 2009.
- Pavšič, T., Ob stari meji, Idrija, 1999. |