Večer, Gore in ljudje: Milan Cilenšek: Planinske koče in poti - Lepena - Inko Bajde: Pettisočaka Dyhtau in Mižirgi - I. MAO Kavkaz (2); Sovjetski alpinisti v Jugoslaviji; Pravda za oslovo senco - Drugo: Primerno človekovo okolje; Poslastica za transverzalce - Izleti: PD Lovrenc na Pohorju; PD Maribor-matica; Planinska sekcija Certus Maribor.
I. mariborska alpinistična odprava Kavkaz 76 (2)
Pettisočaka Dyhtau in Mižirgi
Odločili smo se torej za naslednji vzpon, ki smo ga prav tako uspešno končali. Po strmem snežnem kuloarju smo v sončnem, toda izredno vetrovnem vremenu dosegli greben Bašha-Auza in nato 4450 m visoki vrh ter še isti dan sestopili do avstrijskega bivaka. Dan zatem smo bili zopet v taboru in si sušili premočeno opremo. Franček se je ves čas ukvarjal s fotografijo, poleg tega pa do konca odprave zbral več kot 60 vzrocev rastlin izredno bogate in razgibane kavkaške flore za dr. Toneta Wraberja z biotehniške fakultete.
Veseli, da se je vreme nekoliko ustalilo, smo se odločili za tri zahtevne vzpone štirih navez na dva pettisočaka — Dychtau in Mižirgi, in to prek vrha "Bezimenaja". Franček je ostal v bazi ter se pripravil, da bo posnel še nekaj filmskega gradiva. Devet članov odprave skupaj z zdravnikom, ki je tokrat imel vlogo radiofonista, pa je zopet krenilo do avstrijskega bivaka. Bogdan je skrbel za zvezo med ekipami na gori in sovjetskimi alpinisti v bazi, poleg tega pa zasledoval vremenska poročila in obveščal ekipe o razmerah.
TABORA NAD 4000 m
Devetega julija se nas je šest povzpelo do vstopa v obe smeri 5025 m visokega Mižirgija, kjer smo na višini 4300 in 4200 m postavili dva izhodiščna tabora. Edi in Matic, ki sta naslednji dan vstopila v južni steber Mižirgija, sta se morala obrniti in sestopiti. Čeprav sta poskusila vse, vzpona nista mogla uspešno končati. S snegom zapihana skala, na kateri je bila močna požled, čemur se je na grebenu pridružil še izredno močan veter z občasnim sneženjem, so ju odvrnili od nadaljevanja smeri — in pozno popoldan sta morala težko prigaranih 300 m stene zamenjati za spust ob vrvi. Še enkrat sta razpela palatko (šotor) in čakala na naslednji dan — bo morda lepši in prijaznejši od današnjega?.
DIVJI PLES VIHARJA
Tudi za nas štiri (Bora, Marjana, Štefana in mene), ki smo čakali na zeleno luč v smeri 62, čez "Bezimenajo" na vrh Mižirgija — obe smeri pa sta med vzponom zahtevali najmanj še en bivak na višini okrog 4800 m, ta dan ni bil uspešen. Močnemu viharju sta se pridružila še sneg in sodra — skratka neurje, ki je trajalo dva dni. Divjega plesa na tej višini sta bila deležna tudi Danilo in Milan, ki sta dan kasneje vstopila v steno Dvchtava. Premočeni, premraženi in poraženi smo se 11. julija v slabih razmerah umaknili do avstrijskega bivaka, pod šotori preživeli še eno noč in dan kasneje v dežju sestopili nazaj v izhodno taborišče. V steni so vladale nemogoče razmere — led, požled in nov sneg, katerim se je pridružil še orkanski veter, ki je od časa do časa divjal krepko več kot 100 km na uro. Šotorček, imenovan "palatka", brez katerega sovjetski alpinisti nikoli ne hodijo na ture, se je le s težavo upiral takemu navalu neurja. Po dveh dneh počitka, pranja in sušenja smo se odločili zaigrati še na poslednjo karto. V zgodnjih jutranjih urah smo zapustili alplager. Enajst ur garanja Čez serake in moreno razbitega ledenika Mižirgi se je izplačalo. Palatke na višini 3900 m so zopet postale naš drugi dom.
IN VENDAR USPEH!
Rodilo seje čudovito brezoblačno jutro. Že zarana smo bili na nogah. Danilo in Milan sta se odpravila na Ullu-Auz, ,,dok", kakor smo na kratko poimenovali našega zdravnika Bogdana, Marjan, Boro, Štefan in jaz smo se odpravili na Pik Panoramni, medtem ko sta se Edi in Matic odločila za vzpon na Kundjum Mižirgi. Veseli in žarečih obrazov, saj nam je tokrat uspelo, smo se popoldne zopet srečali pred našimi šotorčki. Prespali smo še zadnjo noč na gori in se v zgodnjih jutranjih urah pričeli spuščati proti taboru.
STRAHOTEN PLAZ
Toda slovo od gore tudi tokrat ni bilo prisrčno. Po 200 m spusta od mesta, kjer smo bivakirali, smo se odločili za počitek. Medtem ko smo si navezovali dereze, se je nad nami nenadoma premaknil orjaški skalni blok in za seboj sprožil grozovit plaz kamenja, ki je drvel naravnost proti Matjažu. V bojazmi, da bi ga zasulo, je k sreči pravočasno umaknil pete — toda za reševanje opreme ni bilo več časa. Njegov nahrbtnik bo tako za večno ostal v kamnitem objemu kavkaških gora. . . 
(Dalje)
Sovjetski alpinisti V Jugoslaviji
Kmalu bo dopotovala v Slovenijo skupina petnajstih sovjetskih alpinistov, gostov iz Petropavlovskega na Kamčatki, ki bodo vrnili obisk nedavni mariborski odpravi v Kavkaz.
Prav je, da v skopih obrisih nakažemo program bivanja sovjetskih gostov v Jugoslaviji. 10. avgusta bodo pripotovali z vlakom do Ljubljane, nato pa nadaljevan pot do Mojstrane in Aljaževega doma. V Vratih se bodo zadržali do 17. avgusta. Poskusili se bodo v severni triglavski steni, kjer glede izbire vzponov bržkone ne bo težav.
Zatem bodo deset dni bivali v taboru DTV Partizan Željezničar v Valovinah pri Pulju. Sledil bo povratek v Ljubljano. Sovjetski alpinisti si bodo ogledali slovensko prestolnico in še isti dan nadaljevali pot do Maribora, nato pa na planinski dom na Tojzlovem vrhu. Dva dni bodo preživeli na Kozjaku, kjer jim bomo skupaj z udeleženci naše odprave pripravili piknik in družabni večer in nanj povabili tudi predstavnike organizacij in podjetij, ki so največ prispevala za uresničitev I. mariborske alpinistične odprave.
Z odhodom Sovjetov v domovino bo tako sklenjen glavni del programa naše odprave. Potruditi se moramo, da bomo tudi mi srečanje kar najbolje pripravili.
I. BAJDE
Pravda za oslovo senco
Tudi asi se prepirajo, in kadar se to zgodi med alpinisti, tedaj ne eden ne drugi ne poznata milosti. Lep dokaz za to je začinjena Messnerjeva reakcija na Barbierov očitek, v katerem pravi, da se je njegovemu tekmecu že večkrat primerilo, da je med plezanjem padel. Toda Messner si ne dovoli žalitve in odgovarja: "Na resni turi res še nikoli nisem zletel — nikoli padel v vrv," kakor alpinisti imenujemo padec v odprti steni. Po njegovem mnenju je samo tak padec pravi, zato končuje svoje pisanje s temile mislimi: "Vem, da ekstremni plezalec utegne kdaj pa kdaj pasti; vem pa tudi, da bi bil ekstremno plezanje opustil že zdavnaj, če bi toliko "letel" kot Claude Barbier in mnogi drugi."
Zdi se, kot da so alpinistični odličniki radi vedno v središču pozornosti, ne glede na to, za kakšno ceno in s kakšnimi sicer nepomembnimi ugotovitvami se obmetavajo. Vsakdo izmed plezalcev namreč ve, da zdrs ali padec nista nič nevsakdanjega, pač pa pripetljaj, ki se lahko vsak hip pripeti vsakomur.
I. BAJDE
Primerno človekovo Okolje
Sovjetska organizacija za zaščito okolja se je na nedavnem, VI. kongresu ponovno in še odločneje zavzela za aktivni boj za primemo človekovo okolje in njegovo praktično izrabo. Ta sovjetska organizacija vključuje 29 milijonov članov.
Poslastica za transverzalce
Pravcato poslastico za transverzalce oziroma zbiralce značk je pripravilo planinsko društvo Željezničar Zagreb. Društvo je sprejelo pravilnik o podelitvi značk "transverzalac" vsem planincem tudi neželezničarjem, ki bodo prehodili 10, 20 ali 30 transverzal. Za prehojenih 10 transverzal bodo planinci dobili značko III. stopnje, za 20 II. in za 30 značko I. stopnje.