Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kosmatinci (Pulsatilla)

 

V skalni razpoki Malega Mangrta

Alpski kosmatinec ima včasih tudi zelene cvetove.

Plodovi se skrivajo v sredini resastih poponov.

Beli kosmatinci, sliki sta s Komna

  

Pri nas redki spomladanski kosmatinci, na desni sliki že odcveteli, v družbi s progastim volčinom.

 

Zgoraj je šopek navadnih kosmatincev, spodaj pa sta gorska kosmatinca na Slivnici.

Gorske kosmatince bomo našli spomladi na kraških kamnitih tratah, malo kasneje še na višjih legah, kot je vrh Nanosa.

Velikonočnica je naša najbolj ogrožena rastlina; njena rastišča so vključena v projekte Natura 2000.

četrtek, 17. februar 2011, ob 05:30, Alenka Mihorič, ogledov: 8569

Gorski vrtovi: Predstavniki rodu kosmatincev iz družine zlatičevk so nekoliko nenavadni in zanimivi na pogled od trenutka, ko vzklijejo, saj so na gosto pokriti s svilenimi laski, ki jih ščitijo pred zmrzaljo, pa do velikih kuštravih semenskih 'cofov' na vrhu stebla.

Pri nas v naravi uspeva pet vrst kosmatincev, ena od njih ima tri podvrste. Cvetovi so precej veliki, zvezdasti; listi so v pritlični rozeti in na steblu, kjer so razporejeni v vretence. Pravzaprav to niso pravi stebelni listi ampak ovršni listi, ki v zgodnji dobi rasti ščitijo cvet pred mrazom, kasneje pa se od njega odmaknejo. Vrat pestiča se ob dozorevanju plodov podaljša v dlakav kljunec. Vse vrste kosmatincev so zavarovane, saj so ogrožene zaradi svoje atraktivnosti. Velikonočnica je zavarovana že od leta 1949, ostale vrste pa od leta 2004.

Kot večina zlatičevk so tudi kosmatinci strupeni. Še pred dobrim stoletjem so kmetom svetovali, naj jo na travnikih, kjer se pase živina, poruvajo. Rastline vsebujejo protoanemonin, korenine pa čreslovine, saponine in smole. V zdravilstvu so uporabljali predvsem navadni in gorski kosmatinec, ki sta dostopna na nižjih legah (kot pomirjevalo, proti bolečinam, krčem, za odvajanje vode, za bruhanje, pri očesnih boleznih, ženskih boleznih, revmatizmu, kožnih izpuščajih in ošpicah).

Alpski kosmatinec (Pulsatilla alpina)

Raste od pomladi do sredine poletja na gruščnatih in kamnitih tratah v gorskem in visokogorskem svetu. Ima tri podvrste, od katerih rumenkastocvetna, žveplenorumeni kosmatinec (P. alpina subsp. apiifolia), že dolgo ni bila najdena, stare navedbe pa so dvomljive tudi zaradi dejstva, da ta podvrsta uspeva izključno na  silikatnih, ne pa apnenčastih tleh. Prisotna je v osrednjih alpah, nekaj tudi v sosednji Italiji.

Pulsatilla alpina subsp. austroalpina je podvrsta, ki je pogosta v naših Alpah in na Snežniku, kjer je podlaga apnenčasta. Pritlični listi so tridelni, dvojno peternato narezani, z globoko deljenimi roglji. Stebelni listi so pecljati, precej podobni pritličnim listom in ločeni (pri drugih vrstah so stebelni listi enostavnejši od pritličnih in pri dnu zrasli v nekakšno nožnico). Steblo, stebelni listi, cvetni pecelj in zunanja stran cvetnih listov so kratkodlakavi (3 mm dolge dlačice, ostale vrste 5 do 10 mm). Nimajo medovnikov (ostale vrste imajo zunanje prašnike preobražene v medovnike). Cvetni listi, ki jih je 7 ali 8,  so beli, včasih pa naletimo tudi na primerke z zelenim vencem, kakršni so presenetili mene na poti iz Vrat proti Kriškim podom, na Sovatni. Pritlična lista sta samo dva, včasih le eden in je dlakav. Steblo se s starostjo podaljšuje in včasih preseže pol metra.


Pulsatilla alpina subsp. albabeli kosmatinec pa raste samo na neapnenčasti kamnini (zakisana travišča) na Komnu (Smrekovško pogorje) in Mangrtu. Pritlični listi (dva do trije), vsaj njihovi listni robovi, so pri starejših rastlinah z zrelimi plodovi brez dlak. Steblo doseže 20 do 30 cm. Cvetovi so nekoliko manjši kot pri alpskem kosmatincu. Vrsta je raztresena po Evropskih gorovjih, razen na severu.

 Spomladanski kosmatinec (Pulsatilla vernalis)

Ta vrsta pri nas še ni dolgo znana, ker je zelo redka. Najraje ima vrtače v izredno mrzlih gorskih predelih in zacveti takoj, ko se sneg stali (poti do tja pa so takrat pogosto še pokrite s snegom). Najdena je na nekaterih planinah nad Bohinjem. Listi cvetnega odevala so na notranji strani beli ali modrikastobeli, na zunanji pa rožnatovijolični ali lila do temnomodri in porasli z zlatorjavimi dlakami. Take dlake ima tudi steblo in stebelni listi. Pritlični listi prezimijo. Cvetovi so na začetku kimasti, pozneje pokončni (no, sama sem videla tudi odcvetele napol kimaste semenske glavice).
Vrsta je prisotna v večini evropskih gorstev, tudi v Skandinaviji.

Navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans)

Ta kosmatinec ima raje kot hribe nižje griče in ravnino, prisoten je raztreseno po Sloveniji, več ga je na vzhodu, na zahodu ga ne bomo našli. Cvetovi so črno-škrlatnovijoličasti. Pritlični listi ne prezimijo. Steblo, listi in zunanja stran cveta je porasla z dolgimi belkastimi dlakami. Cvetovi so kimasti, cvetni listi so manj kot 1,5 krat tako dolgi kot prašniki, njihove konice pa so izrazito zavihane navzven. Stebelni listi so deljeni v približno 30 krp. Raste na suhih travnikih, cveti pa aprila. Še vedno jih precej uporabljajo v alternativni medicini (homeopatija). Slike so z rastišča v Vurberku, ki ga je odkril g. Marjan Šenica in me prijazno povabil k ogledu.

Gorski kosmatinec (Pulsatilla montana)

Razširjen je predvsem v jugozahodni Sloveniji, na kraških območjih (Nanos, Slivnica, Pivka, Snežnik, Slavnik, Vremščica ...). Raste na suhih prisojnih traviščih od nižine do gorskega pasu. Cvetni listi so vsaj dvakrat tako dolgi kot prašniki, njihove konice pa niso zavihane navzven, vsaj ne izrazito. Cvetovi so kimasti in temnoškrlatni, stebelni listi so deljeni v približno 25 krp. Tudi ta vrsta je dolgo-belodlakava, zraste pa do okoli 40 cm visoko. Ko semeni, se pecelj postavi pokonci, da veter lažje odnese resaste 'letalne naprave' semen. Ko seme pade na tla, se zaradi različne vlažnosti dlačice krčijo in raztezajo ter potiskajo seme v zemljo.

Velikonočnica (Pulsatilla grandis)

Ta lepotica je stepska rastlina, pri nas doseže svojo najbolj jugozahodno točko evrazijske razširjenosti. Medtem, ko se v drugih vzhodnoevropskih državah lahko hvalijo s celimi poljanami velikonočnic, mi nimamo te sreče. Nekateri ljudje pa so že veliko naredili za to, da bi povsem izginila iz našega ozemlja. Redka rastišča so ponekod (Ponikva, Boč) ograjena in v času cvetenja zastražena pred »ljubitelji«. Njeni cvetovi so svetlo modrovijolični, popki še nekoliko kimasti, ko se razcvetijo, pa svoj veliki cvet usmerijo naravnost v sonce in ga pladnjasto razprostrejo. Zacveti lahko že v mesecu februarju, sicer pa v marcu, odvisno od vremena. Je precej nizka, steblo se podaljša šele po odcvetu. Ko se velikonočnica kaže v vsej lepoti, jo ljudje prihajajo gledat tudi z avtobusi.

Alenka Mihorič

Literatura:

- Skoberne, P., 2007, Zavarovane rastline Slovenije, Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana.
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Martinčič, A., 1999 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
 

eXTReMe Tracker