Peca je v slovenski mitologiji znana predvsem po kralju Matjažu, oziroma ogrskem kralju Matiji Korvinu (1458-1490). Bil je pošten človek in ko so mu na glavo položili krono, je ljudem obljubil, da se bo boril za pravico. Njegovi zaročenki je bilo ime Lenčica. Všeč je bila tudi turškemu sultanu, ki jo je ugrabil, a jo je Matjaž pridobil nazaj. Lenčica in Matjaž sta se poročila, a njuna sreča, ni dolgo trajala. Deželo so napadli Avstrijci, da bi pridobili Koroško. Toda kralj Matjaž se ni tako zlahka vdal in je z vojščaki odjahal pod Peco, ki se je naenkrat odprla. Kralj in vojščaki so vstopili v jamo, ki se je v hipu zaprla in tako vojščaki kot kralj so v njej zaspali. Še danes počivajo in v življenje se bodo prebudili, ko se bo brada kralja Matjaža devetkrat ovila okoli mize, pri kateri spi.
Če se iz Kranja odpravimo na Peco, je najbližje preko mejnega prehoda Jezersko in po avstrijski strani do obmejnega prehoda Mežica, kjer vstopimo nazaj v Slovenijo. Peljemo se do Črne, kjer zavijemo proti Podpeci. Pozimi priporočam, da avto pustimo na Mitniku (nad. višina 890 m), kjer je tudi urejeno večje parkirišče. Mimo hiš se po cesti povzpnemo do začetka travnika, ki ga prečimo ob gozdu. Pot se kmalu začne strmo vzpenjati skozi gozd in nas pripelje do makadamske ceste, ki pa je v teh mesecih pokrita s snežno odejo. Hodimo po cesti v levo stran, kjer se na ovinku markirana pot spet zažene strmo v gozd. Hodimo v okljukih in hitro pridobivamo na višini. Višje še enkrat prečimo gozdno cesto in nadaljujemo skozi gozd. Na višini 1345 m je Tomaževa koča. Še naprej nadaljujemo strmo skozi gozd. Tik pod Domom na Peci prečimo v levo in smo v nekaj korakih na višini 1665 m pred kočo. Do sem smo potrebovali približno 2 uri. Od Doma na Peci prečimo kratko, a strmo pobočje v desno, kjer je zaradi varnosti celo potegnjena jeklenica. Z najvišje točke se spustimo na razgledno sedlo, ko se pred nami odpre veriga Kamniško-Savinjskih Alp, v daljavi pa vidimo celo Julijske Alpe. S sedla nadaljujemo do razcepa, kjer gre levo zavarovana plezalna pot. Le-to pozimi odsvetujem, ker bi bil vzpon po njej, odvisno od snežnih razmer, lahko že alpinistično obarvan. Mi zavijemo desno, po običajni markirani poti, in se vzpenjamo skozi bolj ruševnat svet. Previdnost je potrebna predvsem na mestih, kjer je sneg spihan in je poledenelo. Višje pot zavije levo in se spusti na manjše sedelce, kjer se v poletnem času z leve strani priključi zavarovana plezalna pot. Na vrh Pece oz. na Kordeževo glavo se lahko povzpnemo po desni strani, po grebenu, ki je bolj skalnat, ali pa zagrizemo po široki grapi proti vrhu. Na vrhu nas pričakajo orientacijska tabla, cepin, planika in žig. Upajmo, da ni preveč snega in se jih ne vidi. Od Doma do vrha smo porabili 1 uro in 30 minut.
Z najvišje točke se nam odpre prostrani razgled na vse strani: na vzhodu je pred nami Uršlja gora, še ena množično obiskana gora na Koroškem, pogled na jug se ustavi na ogrlici Kamniško-Savinjskih Alp. Pred nami so Raduha, Ojstrica, Krofička, Planjava, Brana, Turska gora, Rinke, Skuta, Grintovec, Olševa, greben Košute, v daljavi pa Julijske Alpe. Pogled proti severu se razgrne po avstrijskih Alpah.
Sestopimo po poti vzpona. Ker smo se na Peco podali pozimi, je obvezna zimska oprema, torej vsaj dereze in cepin. Zložljive palice pripnemo na nahrbtnik in jih nikar ne uporabljamo pri hoji z derezami, kajti v primeru zdrsa se s palicami ne bomo ustavili. Prejšnji konec tedna je bilo vreme na Peci izjemno, le vrh je kar naenkrat objela gosta megla. Veter je pihal tako ali tako. A vzpon na vrh domovanja kralja Matjaža zato ni bil nič manj prijeten.
Nadmorska višina: 2125 m
Višinska razlika: 1235 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 zvezdice