Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

"Alpinistične AN - 08.02.11

Ponovno odlični vzponi

Krasni vzponi in zima kot se šika, a prav ta podaljšan konec tedna se je otoplilo in marsikomu podrlo načrte. Tako sem užival v Virensu v Koglu v soncu in suhi skali, malo so me že motili čevlji pa je kar šlo. Tudi na Vršiču sem slišal so nekateri na sončku uživali v suhih ploščah. Pa se raje posvetimo bolj resnim zadevam.

Stena,

kot alpinisti že dolgo ljubkovalno in na kratko kličemo Triglavsko severno steno ostaja prva novica zime. Tokrat sta za to poskrbela Andrej Grmovšek (AAO Kozjak) in Luka Krajnc (AO Celje-Matica), ki sta v Steno vstopila istega dne kot David Debeljak in Luka Stražar. A se je zgodba prvih dveh malo bolj zavlekla. Zmotila ju je bela linija, ki izpod centralnega stebra pada sprva po grapi, nato pa preseka Skalaško in se tudi izteče nekje na vstopu Skalaške. Snežni trak ni tako širok kot pri Sanjskem ozebniku, a dovolj, da sta mojstra kova Andrej in Luka uspešno privijugala do vrha stene. Ker gre velikokrat za plezanje v odprti steni je delikatnost plezanja temu primerna. Čeprav na slikah morda ni videti, so bili že raztežaji na začetku Skalaške zelo napeti, saj se večinoma ni dalo varovati, posebno poglavje pa je bilo urejanje stojišč, ki je običajno vzelo več časa od plezanja samega. Ob sicer slabem varovanju je nujno zagotoviti dobro varovališče, kar pomeni veliko čiščenja snega ali pa iskanja primernega mesta. Čeprav sta bolj ali manj plezala svojo linijo v območju Skalaške, pa sta na mestu, kjer leta zavije proti Skalaškem in dalje proti Gorenjskem turncu zaplezala naravnost proti Čopovem stebru. Bolj ali manj sta sledila varinato Fajdiga-Pintar, nato pa v višini Gorenjskega turnca nadaljevala po grapi naravnost navzgor do začetka težav poleti zelo priljubljenega Čopa. Prvo noč sta prespala skoraj v višini Gorenjskega turnca. In čeprav bi poleti mislili, da je grapa levo od vas (običajnega začetka Čopa) pozimi lepo zalita in pravi sprehod, sta fanta tudi tu naletela na zanimivo plezanje z napihanim snegom in strmimi skoki. Stvar jima je vzela ogromno časa iz istega razloga – nameščanje varovanja, zlasti pa urejanje varovališč. Po svoje so bile težave, ki so se začele v Čopu prava odrešitev, saj vsaj klinov ni manjkalo. Ta dan sta preplezala še tri verjetno najtežje raztežaje, nato pa je sledil drugi bivak v drugi votlini. Sledilo je nekaj raztežajev po oceni malo lažjega plezanja, a z nekaj domišljije bo vsak, ki je stvar plezal poleti v plezalnikih, ugotovil, da v derezah in s cepini tisti okrogli kamini niso bili prav lahki. Podobno kot spodaj je bil tudi tu sneg velikokrat zelo slabe kvalitete, samo napihan na skalo, brez, za alpinista, uporabne vrednosti. Drsanje po nagnjenih poličkah preko slavne Čopove prečke pa je bila še zadnja velika težava pred zaključkom tridnevnega maratona. Še kratek izstop in proti robu stene, kjer sta fanta naletela na sled civilizacije v obliki sledi ponavljavcev Sanskega ozebnika. In prav te sledi so jima napletle še zadnje težave. Ko sta v noči z lučkami iskala pot preko Kugyeve police sta zašla, na spustu se jima je zataknila vrv, vzpenjanje ob vrvi, … Vsega skupaj je bilo konec približno ob polnoči na Kredarici tretji dan plezanja.

Svojo varianto vzpona, ki ji ne moremo očitati pomanjkanja niti estetike, niti drznosti, sta poimenovala Sanjski Joža (VI/5, M7+, 1050 m). Gotovo najbolj slaven je prvi zimski vzpon v Čopovem stebru leta '68 naveze legend Šrauf, Kunaver in Sazonov. Zadnji, ki ga imam v glavi pa je naveze Jeglič-Praprotnik leta '93. Kar predolgo se mi zdi ta doba. Zato vzpon, opravljen prosto po sodobnih merilih, še toliko bolj odmeva. Ob upoštevanju dejstva, da je Andrej pozimi preplezal že prave alpske bisere, njegova ocena daje smeri visoko mesto: 'V idealnih razmerah kakršne so letos, je to vsekakor ena lepših in zahtevnejših snežno kombiniranih linij v Julijcih!' Pravzaprav nič več besed. Čestitke!

Planja

Drugi vzpon, ki veliko pove o domišljiji in samostojnem razmišljanju akterjev, se je zgodil že prejšnji konec tedna, a je do ušes prišel malo po objavi prejšnjih novic. Brata Nejc in Rok Kurinčič (Soški AO), upam, da se ne motim, če napišem, da sta oba še pripravnika, sta preplezala Mansardo (VI/V+, 550 m) v severni steni Planje in kot se je izkazalo vstopni del po Katarzi. Zjutraj sta bila pod steno očitno malo prezgodaj in še v mraku zgrešila vstop oz. spodnji del smeri. Saj poleti težave niso tako zelo različne, a glavna razlika je v opremljenosti smeri, kar pozimi v naših stenah lahko pomeni ogromno. Namesto na gredini, sta tako fanta bivakirala precej nižje, a vseeno drugi dan, v lepih razmerah hitro napredovala proti vrhu smeri. Le tik pred koncem, v direktnem izstopu, ju je ustavil zoprn kamin brez možnosti varovanja, ki je še poleti precej siten. Kar nekaj časa sta potrebovala, da sta prišla preko, zato sta izstopno prečko plezala že v mraku. Zaradi goste megle sta se nato varovala še vso pot do vrha, po sicer nezahtevnem grebenu. V gosti megli nato nista našla prehoda na sedlo Planja-Razor oz. na pot proti Kriškim podom, zato sta na turi še drugič bivakirala.

Vzpon, ki sta ga opravila, podobno kot zgornji, sodi v drugo kategorijo in ga z običajnimi zimskimi grapami ne gre primerjati. A fanta sta bila za svojo drznost nagrajena z res dobro zalitimi pokami in verjamem, da sta pri plezanju uživala. Stena ima sicer res primorsko lokacijo, a njen karakter je prav gorenjsko mrzel.

Mojstrovka

Malo me je presenetila informacija, da sta Matevž Kramer in Bejamin Maček (AO Rašica) preplezal novo smer. Začela sta po Travniški grapi oz. v območju te in nadaljevala z motoviljenjem proti vrhu Zadnje Mojstrovke. Ker smer prav po zimsko išče najlepše prehode proti vrhu, je smer gotovo precej samostojna. Če torej ostane pri tem, da je linija bolj ali manj prvenstvena potem naj bo Motovilka (III/3, 50–80°, 500 + 300 m). Na vzpon sem bil opozorjen zadnji hip, zato so podatki lahko netočni, a se priporočam za morbitne informacije o vzponih v tem delu.

Dolgi hrbet

Še ena smer, ki sicer ni plezana vsako zimo, pa se vseeno najdejo redki, ki jo radi obiščejo. Spominsko smer Saše Kamenjeva (IV/5+, M6, 400 m) v Dolgem hrbtu sta v sredo, 02.02., uspešno preplezala Domen Kastelic (Akademski AO) in Samo Opalk (AO Tržič). V smeri sta naletela na solidne snežne razmere, a kar nekaj kombiniranega plezanja je še vedno ostalo. Začela sta še v temi po Teranovi in nato nadaljeval po že omenjeni smeri. Na vrhu ju je pričakal orkanski veter, a sta varno sestopila v dolino.

Ponovitve

Od ponovitev smeri o katerih smo že pisali tokrat omenjam samo vzpon Dejana Korena (AO Vipava), ki je kot prvi sam ponovil Sanjski ozebnik. To je storil v soboto, 05.02., ko je bil verjetno še zadnji dan za normalno varne vzpone v prenekaterih sicer obljudenih smereh. Za vzpon je potreboval vsega 3 ure in pol. Verjetno ga v nadaljnjih letih ne bodo velikokrat prehiteli. Ali pač, mogoče pa zime le niso tako slabe zadnja leta?

Nadaljevali so se vzponi po Grapi med Šitami in Travnikom. Slapovi v Tamarju in pod Prisojnikom so doživeli kar nekaj obiska do otoplitve. Tudi na primorskem so še v sobot plezali Centralno smer v Rombonu. V torek, 02.02., sta Luka Plut in Janez Ziherl (AO Kranj) s kolegom Johnom iz Amerike preplezala Bele sanje. Spodaj so bili deležni uživaškega plezanja, zgoraj pa so, za razliko od večine navez, plezali direktno po velikem kotu, kjer pa so bile razmere bolj slabe, zato so morali nekajkrat cepine zapičili v travo in zataknili za skalo.

Kaminska smer v Mojstrovki je še vedno hit. Med drugim sta jo, 04.02., ponovila Luka Plut in Jure Pestar (AO Kranj). Če omenim še kolege s štajerskega konca potem velja omeniti vsaj vzpon Blaža Navršnika in Bena Vajdiča, ki sta 25.01., preplezal lani tako popularno Igličevo smer (V+/IV, 350 m) v Mali Rinki. O oceni težav v letošnji zimi pa molčita.

Slapovi

Letos je v slapovih očitno Aljaževo leto. Pod Prisojnikom je dodal novo linijo, ki je ponovno popolnoma ledna. Že v nedeljo, 31.01., sta Klemen Premrl in Aljaž Anderle (AO Tržič) preplezala nov slap in ga poimenovala Sladka Mrščavica (WI6, 40-70°, 150 m). Slap poteka poleg Ajdovske deklice še nekoliko bolj desno od V znamenju treh. Celotna tura z dostopom po zasneženi grapi je visoka 300 metrov, smer pa je mogoče nadaljevati v smeri proti oknu. Alpinista sta po opravljenem vzponu za način sestopa izbrala spust po slapu (abalakovi). Ko sva govorila o smeri je Aljaž prikimal, da je lažja od V znamenju treh predvsem zaradi kombiniranega dela, led pa, da je dovolj tanek in sveče ravno dovolj visijo, da je potrebno imeti kar nekaj občutka in prave mere pri zamahih s cepini. Dva dni kasneje je Aperitiv (prav tako letos preplezal Aljaž s soplezalci) doživel novo ponovitev. Opravila sta jo Jernej Groboljšek in Jože Celestina. V sredo, 03.02. sta Robert Karu in Anže Šavs (AO Kranj) plezala Demoklejev meč, ki je takrat še premogel veliko dobrega ledu. Kot vsi pa sta s strahom opazovala visečo svečo nad glavo.

Za zaključek

Včasih si ne morem kaj, da ne bi omenil kakšnega neuspelega poskusa. Tokrat sta me očaral Bojan Hribernik (AO Kranj) in Tadej Krišelj (AO Kamnik), ki sta v torek,02.02., vstopila v Schinkovo smer v Frdamanih policah. Po dveh dneh plezanja sta 4 raztežaje pod vrhom obrnila. Ker je bilo v smeri vsega v izobilju, ne dvomim, da sta se veliko novega naučila ...

In še kratko razmišljanje. Rok Blagus (AO Ljubljana-Matica) me je opomnil, da se letos sicer res veliko pleza, pa vendar niso povsod v smereh tako dobre razmere kot v Sanjskem ozebniku, ampak gre za manjše ali večje variante obstoječih. Tako je letos objavljenih že veliko vzponov v popularnem Ledu s severa, a je res vprašanje, koliko navez sploh pleza to smer. Spodaj originalnega vzpona tako ali tako ne ponavlja praktično nihče, zgoraj pa tudi ne sledijo vsi izstopu Direktne, ki tudi letos vsebuje kombinirane prehode. Stvar je dovolj dobro rešljiva že z natančno oceno vzpona, a vendar krajša razlaga ali opis plezanega ni odveč. Si zamišljate, da se čez tri leta na neko odpravo prijavi npr. Anže Marenče, ki je Sanjskega plezal v 'normalnih' razmerah in nekdo od letošnjih ponavljavcev in navedejo iste ocene ali pa celo brez ocene? Preprosto, kot je Rok zapisal, plezala sva (z Alešem Česnom) v območju Direktne smeri (AI3+, 900 m, 2.30 h) in potem še Leve zajede (AI3+, M4, 900 m, 3 h) v Stenarju.

In še kratka opomba, ker sem že prejšnjič pisal o tem Ne pozabite, to soboto, 12.02., je v Malčci Humarjev memorial.

Lepo plezajte in se imejte. Srečno!

Peter Mežnar

Arhiv: vse Alpinistične novice

 

Sanjski Joža (vstop Skalaška, Fajdiga-Pintar, najtežji raztežaji Čopa, foto Grmovšek)

Mansarda zgornji del (foto Kurinčič)

Motovilka ?

Značke:
ALP AN novosti

4 komentarjev na članku "Alpinistične novice AN - 08.02.11"

Bojan Leskošek,

Čeprav Peter zgoraj tega ni eksplictno zapisal, pa je na Grmotovi strani jasno napisano in prikazano (2), da sta smer preplezala "prosto s cepini", kar se mi zdi pričakovan zaključek debate (2) o tulanju v Alpah ;)

Sicer pa seveda čestitke -- ne samo za tehnične težave (33 ur ob imenih plezalcev o tem pove skoraj vse), ampak tudi impresivno linijo.


Peter Mežnar,

Lahko se strinjam z Bojanom, da nisem dovolj povdaril!,Da gre za prosto ponovitev s cepini pa kažeta dva podatka (drugi odstavek), ki govorita točno to: 'opravljen prosto po sodobnih merilih' in ocena vzpona v oklepajih 'Sanjski Joža (VI/5, M7+, 1050 m)'.

Mogoče je interpretacija sodobna prosta ponovitev res bolj razumljiva tistim, ki so navajeni na 'klasične' proste ponovitve poleti v plezalnikih, ki so se začele dogajati nekje konec 80. let.

Na drug podatek pa opozarjam že celo zimo in še posebej eksplicitno v tem prispevku na koncu (drugi odstavek 'Za zaključek'). Letos res ni vseeno, da se ne napiše kje in kaj se pleza, ker so marsikje mogoče linije, ki v pretklih letih ne bi bile oz. ne bi bile tako lahke in se pleza precej drugje kot sicer, medtem ko so dejanske smeri še vedno enako težke kot pred leti (in precej težje od letošnjih variant). Pa tudi tam kjer se pleza po enaki liniji - smeri kot prejšnja leta, bi morali biti ponavljalci toliko pošteni da podajo resnično vrednost svojega vzpona. Letos še posebej prosim ljudi naj navedejo svojo oceno vzpona.

Gre za osnovno etiko plezanja in vrednotenja svojih dejanj. Stvar pa je v alpinizmu precej stara. Če govorimo o zimskih vzponih, je lep primer tega škotska praksa, kjer se zimske razmere razglasijo glede na dejansko stanje in ne glede na koledar. Morali se bomo navaditi, da so zime lahko zelo različne in da je letos pač Sanjc, če vzamem prvo oceno Davida in Lukata ocenjen z V/5 in nič več! In kot tak ne more biti primerljiv z vzponom Prezlja in Marenčetov (slednja ne prosto enega detajla, če se ne motim) leta 2004 za katerega verjamem, da velja ocena (VI/6+, M7). Če je tu pred nekaj leti še veljala zmeda mislim, da so danes po zaslugi kombiniranega plezanja in standardov prostega plezanja stvari popolnoma jasne. Vska ki se obesi v cepine ali prime za klin bi moral pripistai A0 v oceno vzpona, pa najsibo poleti ali pozimi!

Lep pozdrav,

Peter


Borut Kantušer,

Še ena ponovitev Sanjskega ozebnika (02.02.2011): http://mitja.alpinizem.net/


Luka Krajnc,

Po mojem mnenju je bil glavni "problem" debate o tulanju, plezanje težjih, prostih, skalnih smeri s cepini, kjer bi eventuelne poškodbe skale onemogočile ali močno otežile prosto plezanje poleti.

Mislim pa, da v Čopu (in večini smereh podobnih težav) morebitne poškodbe skale, ki bi bile posledica tulanja, ne bi drastično spremenile težavnosti smeri.

Pa čim več dobrih vzponov, s cepini ali brez njih.

LP Luka

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti