Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Marjan Perko

www.delo.si  23.09.1997

 

 

torek, 23. september 1997, ob 15:15, Franci Savenc, ogledov: 2732

Delo - Vlasto Kopač: Na tržiškem pokopališču smo se v prvih dneh septembra poslovili od znanega alpinista, gorskega reševalca, vodnika in planinskega oskrbnika Marjana Perka.

Kot mlad fant, rojen pod gorami, je s plezalnimi poskusi začel v Storžiču. Komaj se je spoprijateljil s skalo in obvladal težavnejše vzpone, se je začela druga svetovna vojna. Nemci so ga mobilizirali in poslali na vzhodno fronto, ranjen se je vrnil domov na zdravljenje in odšel v partizane.

Po osvoboditvi leta 1945 se je Marjan kot alpinist in hribovec lotil dela v gorah in planinski organizaciji. Spet je plezal in pomagal pri obnavljanju planinskih postojank na Kofcah, na Šiji planini, Pod Storžičem, na Zelenici in na Dobrči. Z Natkom Salbergerjem in Avgustom Primožičem je leta 1947 v Tržiču organiziral Alpinistični odsek in mu potem načeloval več let. S tržiškimi alpinisti je postavil bivak v Storžiču, Dragu Koreniniju pa je pomagal pri obnavljanju jeseniških bivakov v Julijcih .

Leta 1949 je vodil prvi alpinistični ta bor v Trenti in bil tehnični vodja zveznega alpinističnega tečaja na Prenju. Tega leta je pri PZS prevzel odgovorno delo alpinističnega inštruktorja in posvetil vse svoje organizacijske sposobnosti in izkušnje nadaljnjemu organiziranju in razvoju slovenskega alpinizma. V sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS je organiziral vrsto novih AO in kmalu je v Sloveniji delovalo 25 AO s skoraj 1000 alpinisti in pripravniki. Kot alpinistični inštruktor je vodil vrsto alpinističnih tečajev in prve alpinistične odprave na Prenj, Čvrsnico, Prokletije, v Dolomite in v Centralne Alpe.

Marjan je v tistih "letih organiziral in vodil okoli 70 zveznih, republiških in društvenih alpinističnih tečajev in tečajev GRS. Na mnogih je tudi predaval.

V naših gorah je opravil okoli 400 plezalnih vzponov, med njimi 32 prvenstvenih. Nekateri so še posebej zanimivi, kot: direktni vzpon v zahodni steni Zahodnega Prisanka, vzpona v Vodnikovem Vršacu in v Lepem Špičju, osrednja smer v Pelcu in Tržiška v Storžiču. Omeniti je treba še njegov najtežji vzpon: 5. avgusta 1950 je s Cicem Debeljakom preplezal v severni steni Travnika različico Aschenbrennerjeve smeri, kar je tedaj veljalo za najtežji plezalni vzpon v Julijcih.

Kot gorski reševalec je sodeloval na okrog 300 reševalnih akcijah, bil je tudi gorski vodnik in smučarski učitelj. Povzpel se je na glavne vrhove Centralnih Alp in se po letu 1949 udeležil več visokogorskih alpinističnih tečajev v Švici, kjer se je seznanil z delom in vzgojo lavinskih psov Švicarske reševalne službe. Leta 1951 je pri GRS organiziral odsek za vzgojo lavinskih psov in s sodelovanjem Kinološke zveze Slovenije organiziral več začetniških tečajev za lavinske pse v Tamarju, pod Storžičem in na Korošici. S svojim lavincem Rigom je sodeloval na dveh tečajih na Patscherkoflu v Avstriji, kjer je med 40 udeleženci in Avstrije, Italije in Nemčije zasedel prvo mesto. Bil pa je pesnik po rojstvu. Če mu je ob pogledu na gore zaigralo srce, se je rodila nova pesem in melodija, ena med mnogimi planinskimi, ki pojejo o gorah in alpinistih, o cvetju in ljubezni, o grobu, nezvestobi in smrti. Z leti se jih je nabralo za cel venec, od planinske poeme S triglavskega veter gorovja do šaljive poskočnice Janez in Micka. Mnoge med njimi so že ponarodele.

Življenje in delo sta ga kovala in brusila, da je na zunaj kazal videz trdega, odrezavega hribovca, v resnici pa je bil človek z mehkim srcem in s pesniško dušo. Ko se je upokojil so ga gore potegnile v svoj objem, postal je oskrbnik planinskih postojank, leta 1969 pod Storžičem, potem na Zelenici, leta 1971 v Tamarju.

Leta 1982 je s Tonetom Bučerjem organiziral v Logarski dolini prvo srečanje starejših alpinistov, ki so se potem vrstila leto za letom. Lani je kot 70-letnik vodil 15. srečanje alpinistov veteranov v Koči na Gozdu. Tedaj ni nihče med nami slutil, da ga čez leto dni ne bo več med nami. Čeprav je odšel od nas tiho in brez slovesa, bo spomin na planinskega tovariša Marjana Perka med našo hribovsko druščino živel naprej.

VLASTO KOPAČ
 

eXTReMe Tracker