Delo, Književni listi - Simon Lenarčič: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen
Umetnostni zgodovinar Viktor Steska je leta 1944 takole pokritiziral zgodovinarja, ki je menil, da se kraj Krtina ne imenuje po krtini (tj. griču sredi vasi), marveč po kaki tuji besedi, npr. Garten ('vrt'): »Čudno je res, da se mu je neverjetno zdelo verjetno, verjetno pa neverjetno.« Da je bil omenjeni »vrtnar« nekakšen prednik današnjih imenoslovcev in da Steskova kritika v mnogih primerih velja tudi zanje, pa se vidi iz razlage taistega imena v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen Marka Snoja (Izdajatelj je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, sozaložili pa sta ga Založba Modrijan in Založba ZRC): po novem se v njem namesto štirinogega podzemnega krta lahko skriva dvonogi nadzemni Krt!
Arnače, Arnovo selo in Arnež
Arnež je po trditvi Marka Snoja stara klicna oblika imena Arnold, po mnenju Pavleta Merkùja pa je bolj verjetno, da gre za staro klicno obliko imena Jernej. Ker je takšno razlago dopuščal tudi France Bezlaj, je toliko bolj čudno, da ni Snoj v svojem slovarju možnosti, da lahko krajevni imeni Arnež in Arnovo selo izvirata tudi iz svetniškega imena Jernej, niti omenil, kaj šele, da bi jo z utemeljitvijo zavrnil. Da bi Arnovo selo v resnici lahko bilo 'Jernejevo selo', kaže priimek Arnšek, ki vsebuje isti koren Arn‑ in pripono kot priimek Arnejšek ('Jernejšek'!) in je, razen na Celjskem in še ponekod po Štajerskem, razširjen prav v Posavju (z Arnovim selom vred), medtem ko je priimek Arnold izrazito koroški.
Snoj je z imenom Arnold oziroma Arnež povezal tudi šaleški imeni Arnečnik in Arnače (slednje z »morda«). Toda v poznosrednjeveških zapisih Arness, Arlstorff in Arnolts se prejkone skriva nemškim pisarjem nedoumljivo slovensko ime Arnejc, ki je bilo kot ljudska oblika imena Jernej nekoč skupaj z različico Arne najbolj razširjeno prav na Štajerskem. In res, hišno ime sredi(!) Arnač je Arnejc, o kakem starodavnem Arnoldu pa ni ne v Arnačah ne v Šaleški dolini ne kje drugje na Štajerskem ne duha ne sluha!
Radež, Radna in Rodica
Staroslovenski veljaki, ki so se naselili pod že omenjenim Kozičjem in Velikim Kozjem in tam menda redili koze, naj bi se po prepričanju imenoslovcev kar vsi po vrsti imenovali na Rad‑, in sicer vsak nekoliko drugače: Radit' naj bi ustanovil naselje Radeče, Rad'ko naselje Račica, Radeš' sosednje naselje Radež (po tem Radeš'u naj bi se imenoval tudi hrib Radež nad vasjo in še en hrib uro ali dve hoda stran, kar je sploh značilno!), Rado pa zaselek Radna. Toda glede na to, da so npr. okoli Radeža in Račice samo(!) navadna, prvotno ledinska krajevna imena (Loka, Slap, Mekote, Polana, Zavrate, Okroglice, Kozje, Breg ...), bi se imenoslovci pa že morali potruditi poiskati kak občni koren rad‑, morda povezan z rod- ('nerodoviten', 'pust'), iz katerega izhajata sumljivo podobni in približno enako pogosti navadni imeni Rodež in Rodne, ki ju (še) niso znanstveno povezali z osebnimi imeni in ju v bližini naselij na Rad‑ ni, ali z red- ('vrsta'), morda celo z rt‑ ('gorski vrh'!). Možnosti, smiselnejših od rtasto štrlečih rodih 'Radotov', je na pretek. In glej, niže doli ob Savi, blizu še enega naselja Radna, je zaselek Redna in nekaj stran še hišno ime Redenšek, na drugi strani Kuma pa je dobesedno preslikan krajevno-hribovski par Radež, le da se tam imenuje Rodež! Če se je po prepričanju Snoja lahko na dveh povsem različnih koncih Slovenije najbolj vsakdanje(!) ime Rečica kar samo od sebe ali po pomoti spremenilo v Ročica, zakaj potem ne bi mogel tudi kak Rodež postati Radež?
In sedaj že kar slišim znanstveno modrovanje, da bosta potemtakem pa tudi oba Rodeža morala biti za svoje ime dolžna nekemu Rodislavu, ljubkovalno imenovanemu Rod', kateremu je Snoj že pripisal krajevno ime Rodica (po Bezlaju pride tudi to od rod in torej označuje 'slab, nerodoviten svet', kar potrjuje raba predloga na v zvezi s tem ravninskim krajem: »na Rodici«, tj. 'na slabem svetu'!) in priimek Rode (le zakaj ne bi mogel prvotni pomen biti 'pust človek', kakor je pusto rodo meso, saj poznamo vendar tudi priimek Pust?) in s tem »popravil« svojega učitelja ...
Lašče in Laško: nova naselitvena teorija
Vse kaže, da so naši imenoslovci nehote postavili povsem novo naselitveno teorijo: stari Slovenci so se skoraj po pravilu naseljevali tako, da so naravne danosti ustrezale njihovemu imenu, pri tem pa so nekateri predvideli celo dogodke v prihodnosti! Že omenjeni Bok' se je »usedel« ravno na boč (gl. Bočna), vsi trije Miši, po katerih se od leta 2009 uradno imenujejo naši Mišji doli in dolina (gl.), pa so uganili, katere (kot mišja luknja majhne) dole bodo čez stoletja dobili v last menihi!
Tudi Lahi so se deloma naseljevali v skladu s to teorijo. Tiste skupine, po katerih se zdaj uradno imenujejo vse Lašče ter kraj in zaselka z imenom Laško, so si namreč vse po vrsti zaželele življenja v lazih sredi gozdov in hribov, in prav nobeni ni prišlo na misel, da bi lahko bilo živ-ljenje v kakšni rodovitni nižini ali ob morju lažje. Tam, kjer ni lazov, bomo namreč zaman iskali »njihove« na Laš‑ začenjajoče se imenske ostaline (vse se začenjajo na Lah-)!
Oba zaselka Laško sta več kot očitno zrasla v lazu sredi gozda, kar potrjuje tudi krajevno ime Hudi Laz tik Laškega v Selški dolini. Ime pivovarskega kraja Laško, kjer je sicer stala rimska naselbina, bi prav tako lahko bilo povezano z (okoliškimi) lazi, skoraj zagotovo pa ime Laška vas, saj so v obeh tako po-imenovanih hribovskih naseljih našli samo staroslovenske(!) grobove. Da so vasi okoli Laškega res zrasle v lazih, pričata imeni Laziše in Lažiše zahodno in vzhodno od Laške vasi.
Strokovno pravilno(?) podkovanim znanstvenikom torej na vsakem zemljevidu preverljiva dejstva ne pomenijo nič: kjer ne vidijo Miši, Bok'ov in Radoslavov, vidijo pa Lahe! Zato jim imeni Lasis in Lasisse, ki sta najstarejši znani potujčeni imeni Velikih Lašč, ne zvenita kot laziš(č)e, kakor se imenujejo vsaj tri naselja pri nas, marveč kot, Bog se jih usmili, »Lašiče, kar je izvorno tožilnik množine patronimika Lašič, ... ki spada k Lah«! Naselja z imenom Lašče je torej po znanstveni razlagi ustanovil Lah, imenujejo se pa po njegovih potomcihh Lašičih. Zemljepisec Roman Savnik, ki je v svojem Krajevnem leksikonu Slovenije kot pronicljiv opisovalec zemeljskega površja napisal, da ime Lašče pomeni »kraj na lazih«, se ob tem gotovo obrača v grobu ...
Imena na Ljub‑: povsod samo 'ljubezen'?
Lahom podobni naseljevalci naših krajev so bili Praslovenci Ljubovidi in drugi Ljuboti. Za selišča so si najraje izbirali vznožja ali pobočja kot lobanja zaobljenih hribov, da so se lahko uradno po njih imenovana naselja Ljubljana, Ljubno, Ljubinj ipd. priljubila obnje kot lubje ob drevo, oziroma da so lahko po njih dobili imena tudi hribi in predeli, npr. Ljubelj, ter celo reke.
Ah, kje pa, trdijo danes znanstveniki, krajevna imena na Ljub‑ nimajo nobene zveze z besedo lobanja oziroma s korenoma lub'‑ in l'b'‑, v slednjem je sicer videl njihov izvir naš predhodnik Luka Pintar, ampak odtlej je minilo že sto let in po naši najnovejši glasoslovni formuli se to nič več ne izide. Toda nekaj mora biti narobe z novo formulo, ne pa s Pintarjevo razlago, kajti prednamci se po njej zanesljivo niso ravnali, sicer ne bi za isto reč skovali besed lobanja, lebanja in lubanja! Že Bezlaj je ugotovil, da »smemo sklepati na križanje med l'b' in lub'«, in če smemo v primeru lobanje, smemo najbrž tudi v primeru lobanjastih na Ljub‑ ali Lub‑ poimenovanih hribov in pod njimi ležečih naselij.
Naj torej naravne danosti, ki so bile Luku Pintarju glavno merilo pri iskanju pomena imen, vpijejo do neba, bo delo današnjih imenoslovcev še naprej ena sama ljubezen (ta pride od korena l'ub'‑) do odkrivanja novih in novih osebnih imen v novih in novih krajevnih imenih. Koliko je vreden 'j', zaradi katerega delajo razliko med npr. imenom Lubnik, ki naj bi bilo povezano z lubjem, in sicer z njegovim »nabiranjem« (Jezus, a lubje in ne oblika že od daleč vidnega izpostavljenega pobočja je bila tako izrazita posebnost tega hriba, da je po njem dobil ime?), in imenom Ljubelj, v katerem vidijo osebno ime L'ubel' (!), pa pokaže pogled proti velenjskemu koncu, kjer so zemljepisci ali kdorkoli že z 'j' opremili rečno ime Ljubela in ime zaselka Podljubela, ime hriba pa pustili brez njega: Lubela! Da ne omenjam hribov Ljuben in Ljubanec, ki sta iz Uršnih sel dejansko videti kot iz tal moleči lobanji: menda ne bo znanost porekla, da sta tu živela staroslovenska dvojčka Ljuben in Ljuban?
Prav takšne, po možnosti nekoliko pravopisno zmedene družinice imen (lobanjast, tj. zaobljen hrib ter okrog njega ovijajoča se oziroma po njem imenovana reka in/ali zaselek, slednji navadno s predpono Pod‑ ali Za‑) kažejo, da pri večini imen na Ljub‑ ni bil posredi noben staroslovenski Ljubo s svojo naselbino, marveč koren l'b'‑ , ki se je pri nadaljnjem razvoju imen križal še z lub‑ in ljub‑, s slednjim tudi (ali celo zlasti) zaradi naših že več kot poldrugo stoletje na ilirski 'lj' mahnjenimi pravopisci. In če dodamo še ljudsko in imenoslovsko (ljubezensko) domišljijo, je razvoj iz l'b'‑ v Ljub‑ prav lepo zaokrožen.
Sklep
Čeravno opisani primeri predstavljajo le del neprepričljivega ali celo očitno zgrešenega znanstvenega etimologiziranja, moram na koncu poudariti, da je Snojev zelo pregledno zasnovan in urejen slovar nedvomno dragocena knjiga. Še nikoli prej ni bilo namreč na enem mestu zbranih toliko večinoma vendarle prepričljivih znanstvenih razlag o izviru naših krajevnih imen in predvsem toliko podatkov o najstarejših poimenovanjih krajev, ki so nujni za razumevanje pomena imen in olajšujejo (ali otežujejo!) njegovo razvozlavanje tudi sleherniku, ki ima dar za to. Slovarju sicer ne bi škodilo, če bi se v njem znašla tudi še kaka zamolčana manj znanstvena, pa zato toliko bolj verjetna in predvsem bolj smiselna razlaga, a tudi tak, kot je, spada na polico vsakogar, ki ga zanimajo naša imena, besede in zgodovina. Res pa je, da bo moral bralec sam preganjati Miši iz m(en)išjih dolov, se bosti z etimološkimi kozami in se jeziti zaradi z zemljepisnimi koordinatami šifriranih opisov lege krajev.
Simon Lenarčič