Delo, Književni listi - Marko Snoj: Neverjetno se jim zdi verjetno, verjetno pa neverjetno

Redkokdaj se primeri, da Književni listi Dela kaki knjigi izkažejo pozornost z objavo tako dolge ocene, da jo mora uredništvo objaviti v dveh delih. Tokrat se je: 12. in 19. januarja 2011 je bilo na tem mestu objavljeno razmišljanje Simona Lenarčiča o mojem Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen, in to čisto po slovensko. Ocenjevalec si je izmed nekaj več kot štiri tisoč v slovarju obravnavanih imen izbral ducat razlag, s katerimi se ne strinja, pograjal tam predstavljene etimološke rešitve in grajo pospremil s svojimi videnji o tem, iz česa naj bi po njegovem nastala.

Vedno redkeje se dogaja tudi, da bi ljubiteljski etimologi svoja mnenja brez predhodnih posvetovanj s kakim od usposobljenih strokovnjakov kar predstavljali v resnem tisku. Razlog temu upadu je verjetno vedno bolj razširjeno splošno védenje, da etimologija ni umetnost ugibanja, temveč precej eksaktna znanost, temelječa na zgodovinskem in primerjalnem jezikoslovju, da ima svojo metodo, svoja spoznavna sredstva, svoja pravila, svojo preizkušeno pot k razkritju resnice. Lenarčič pa s svojim pisanjem daje vtis, kot da so ga vsa ta spoznanja zaobšla, kot da še ni slišal za zgodovinsko glasoslovje, za besedotvorje in znotraj tega za imenotvorje, kaj šele za tipologijo, kot da ne pozna temeljnih Miklošičevih, Ramovševih, Bezlajevih in drugih del, kot da smo še vedno v romantični prvi polovici 19. stoletja, ko je bilo neznosni lahkosti domišljije in kombinatorike dopuščeno razlagati vse in utemeljevati nič.

Ne bom ponovil napake in tratil dragocenega prostora ter bralčeve potrpežljivosti s podrobno protiargumentacijo vseh v Lenarčičevem prikazu navrženih trditev, zato se bom omejil le na nekaj primerov. Ko Lenarčič trdi, da je ime Menina planina nastalo iz domnevnega *Menihna planina, bi moral ob tem razložiti, zakaj se je glas h v današnjem imenu izgubil, še bolj pa, zakaj se ta glas pred pridevniško pripono -na ni zmehčal v š, tako kot se je zmehčal v pridevniku krušni iz kruh in povsod drugje. Ko zagovarja stoletje staro domnevo zbiratelja ljudskega blaga in adlešiškega župnika Ivana Šašlja, po kateri naj bi bilo v osnovi imena Ádlešiči osebno ime Aleš, bi moral razložiti nastanek glasu d in nepričakovano naglasno mesto (iz Aléša bi namreč pričakovali **Aléšiče); ko predstavi lastno domnevo, po kateri naj bi ime Mišji Dol nastalo iz *M(e)nišji Dol, pri tem ne skuša pojasniti izpada glasu n (nenaglašeni polglasnik, tu pisan s črko e, je seveda lahko izpadel, tako kot na primer v sklenína iz steklenína) – brez teh manjkajočih pojasnil je ves Lenarčičev trud zaman. Imena so besede, ki se skozi stoletja spreminjajo po pravilih, ki jih je ugotovilo zgodovinsko jezikoslovje. In med temi pravili ni niti nastanka skupine dl iz l (pač pa samo obratno: stara skupina dl se je razvila v l, iz *radlo je zato nastalo ralo in na slovenskem jugu je iz padla nastalo pala) niti ohranitve glasu h pred pridevniško pripono -ni (za ženski spol -na). Ni niti izpada zelo obstojnega glasu š pred n niti asimilacije vzglasne skupine mn v m, je pa nastanek nosnega samoglasnika iz predsoglasniških skupin on in un ter njegova denazalizacija, tako da izvajanje imena Koračice iz osebnega imena Konrad (iz katerega je med drugim tudi priimek Korat) glasoslovno ni sporno.

Lenarčičevo pisanje pa ni najbolj kočljivo zato, ker se je nestrokovnjak lotil strokovnih vprašanj, o katerih naši slovenisti med študijem slišijo premalo, skoraj nič, temveč zaradi lastnosti, ki je v znanosti vsaj nevarna, če ne tudi pogubna. To je tendencioznost, želja in volja, imena razložiti tako, da nam bo njihova razlaga všeč. Lenarčič svojo tendencioznost večkrat prostodušno prizna, ko na primer pravi »Vsekakor naši imenoslovci s Snojem na čelu pretiravajo z iskanjem izvira krajevnih imen v domnevnih (staro)slovenskih ali enkrat na daljnem Nemškem zapisanih osebnih imenih«. Iz njegovega pisanja razberem, da najbolj ceni zemljepisna lastna imena, ki so nastala iz slovenskih občnoimenskih besed, saj razlago imen, kot so Radeče, Radež, Radna, iz hipokoristikov osebnega Radoslav pospremi s komentarjem, da »bi se imenoslovci že morali potruditi poiskati kak občni koren rad-«. Drugo mesto pri njem zasedajo krajevna imena, tvorjena iz starih svetniških, zlasti če so v slovenščini močno predrugačena, zato Lenarčič po vsej sili želi Arnovo selo izpeljati iz našega imena Jernej (ki je nastal iz Bartolomej), ne pa iz germanskega Arnold, ki ga potrjuje srednjeveški zapis. Krajevna imena iz germanskih osnov so namreč na njegovi lestvici vredna manj, zato v primeru Koračice ne verjame srednjeveškim zapisom, ki kažejo na izpeljavo iz osebnega imena Konrad, temveč predlaga, »da bi bilo vendarle treba vsaj poskusiti najti slovensko razlago«. Daleč najmanj pa Lenarčič ceni osebnoimensko slovansko dediščino, zato bi ime Draža vas, ki je zares nedvomno iz hipokoristika­ Drago ali Draž osebnega imena Dragoslav oziroma Dražigoj, kar predal Nemcem samo zato, ker se naselje v srednjem veku omenja kot Gundramsdorf. Pri tem seveda ne ve ali noče vedeti, da iz Gundrama po redni poti ne moremo dobiti naše Draže vasi, iz Konrada pa naše Kóračice lahko. Ne smemo namreč pozabiti, da je lastno ime v prvi vrsti jezikovno dejstvo in da torej spada v domeno jezikoslovja. Vsa pre-ostala dejstva, v primeru zemljepisnih imen predvsem zemljepisna in zgodovinska, so imenoslovcu lahko v veliko pomoč, vendar samo do meje, ki jo dopušča jezikoslovje. Lenarčičeva želja, kar največ naših krajevnih imen razložiti tako, da bodo v njegovem vrednostnem sestavu kotirala čim višje, je tako močna, da je zanjo pripravljen žrtvovati tudi jezikovna dejstva, kot so fonemi, morfemi in naglas, z vsemi spoznanji primerjalnega in zgodovinskega jezikoslovja vred. Znanstvena resnica se mora po Lenarčičevem naziranju podrediti bolj všečnemu vrednotenju, to pa v sodobni znanosti seveda ni sprejemljivo.

Utemeljevanje zgolj na podobnosti nas v imenoslovju in v znanosti nasploh navadno ne pripelje do resnice, česar se Lenarčič ne zaveda, zato obuja skoraj stoletje staro, nikdar sprejeto in večkrat zavrnjeno domnevo, po kateri naj bi imena Ljubljana, Ljubelj, Ljubno ipd. imela isti koren kot beseda lobanja (samo da jih ne bi razlagali iz slovanskih osebnih imen, kot so Ljubovid, Ljubigoj ipd.), zraven pa pritegne še gorsko ime Lubnik in se posmehljivo sprašuje, koliko je vreden tisti j v prej naštetih imenih. Vreden je toliko, da Gorenjci in Korošci ta imena izgovarjajo Lublana, Lubel in Lubən, ne pa **Vublana, **Vubel in **Vubən! Celo popolna enakost ali velika podobnost med občnim in lastnim imenom še ni zagotovilo, da je drugo nastalo neposredno iz prvega. V nasprotju s tem spoznanjem se zdi Lenarčiču popolnoma nedvomno, da je zemljepisno ime Krtína nastalo iz občnega krtína, s katerim naj bi metaforično poimenovali grič sredi vasi. V podporo svojemu prepričanju navede mnenje umetnostnega zgodovinarja Viktorja Steske, ki je leta 1944 kritiziral vsak poskus drugačnega pogleda na to ime. Na Slovenskem sta dva kraja tega imena. V gorenjski Zgornji Krtini je resda vzpetinica, ki bi lahko spominjala na krtino, Krtina na gričevnatem Dolenjskem pa leži v dolinici, nad njim je grad, torej bi tu kvečjemu lahko mislili na italijansko cortina (manjšalnico od corte, dvor), vendar bi bila ta domneva zaradi siceršnje odsotnosti romanskih imenskih prvin v osrednji Sloveniji izredno malo verjetna. Pač pa so krajevna imena na -ina (temeljno etimološko pravilo je, da je treba besedo začeti analizirati od zadaj, kjer se nahajajo najmlajši morfemi) zelo pogosto izpeljana iz starih, kasneje večinoma pozabljenih ali v priimke prevedenih osebnih imen in tako označujejo njihove naselbine. Kakor je Bogojina izvorno Bogojeva naselbina, Boletina izvorno Boletova naselbina in Račna, prvotno *Radičina, izvorno Radičeva naselbina, tako je tudi Krtína najverjetneje izvorno Krtova naselbina, pri čemer se nam vzdevek Krt do danes ohranja kot priimek. Ta priimek je res nastal iz poimenovanja živali, kakor so iz poimenovanj živali nastali vzdevki in kasneje priimki Miš, Medved, Jelen, Ščinkavec in mnogi drugi. Po romantični Lenarčičevi metodi bi morali verjetno tudi ime Borovníca kar enačiti s poimenovanjem rastline borovníca, dolenjske Brusníce z brúsnicami, belokranjske Máline z malínami in prekmursko Tíšino z abstraktom tišína (menda se ne bomo ukvarjali še s tako podrobnostjo, kot je naglas). Je potem tudi priimek Majzelj iz ljudskega izraza za kamnoseško dleto in ne iz nemškega Mäusel (kakor je frajla iz Fräulein), kar je manjšalnica od Maus »miš«? Sancta simplicitas! Kaj bi rekli biologi, če bi nas kdo v dnevnem tisku, sklicujoč se na kakega predvojnega župnika in umetnostnega zgodovinarja, Darwinu navkljub hotel razsvetliti z razlago, da so ptičja krila istega izvora kot krila metuljev, saj je vendar očitno, da imata organa isto funkcijo, pa še podobna sta si, vsaj navzven. Bi urednik resnega časopisa dopustil tako objavo, ne da bi jo dal prej v presojo kompetentnemu strokovnjaku?

S tem odzivom nočem zbujati vtisa, da je moj Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen brez zmot in napak (kdor dela, tudi greši), niti ne trdim, da je Lenarčičeva kritika v celoti neupravičena. Med njegovimi opazkami je vendarle nekaj utemeljenih. Ime Lašče vsekakor pravilno izvaja iz *Lázišče »kjer so lazi«, tudi Laško je verjetneje kakor iz imena staroselcev Lahi izpeljano iz občnoimenskega laz »krčevina«. Še nekaj drugih Lenarčičevih pripomb bi utegnilo biti pravilnih, na primer tiste o Kozjeku, Kozjem, Medvedjeku, Petelinjeku, le da jih ni mogoče dokazati. Njihov izvor v živalskih poimenovanjih sicer ni sporen, je pa vprašljiva njihova neposredna pomenska motivacija. Za imena, ki izvirajo iz koza, seveda lahko z Lenarčičem domnevamo motiviranost po obliki hriba, ki spominja na kozji hrbet (to možnost sem omenil v sestavkih Kozina in Kozjak, pomotoma pa izpustil pri Kozica in Kozje), vendar prav tako lahko domnevamo motiviranost po kozjih stajah (prim. tako motivacijo v izposojenem imenu Kobarid) ali dejstvu, da so po teh strmih bregovih pasli le koze, imeni Kozina in Kozica pa bi lahko izvirali tudi iz osebnega imena Koza, na Slovenskem zapisanega v Čedajskem evangeliariju, ki ima vzporednici v hrvaščini in češčini.

To pa je tudi vse. Preostale Lenarčičeve pripombe namreč ne vzdržijo resne imenoslovne, predvsem jezikoslovne kritike. Čeprav etimološka orodja in spoznavna sredstva (še) ne morejo dokončno odkriti zadnje resnice o izvoru marsikaterega našega zemljepisnega lastnega imena, pa nedvomno veljajo vsaj kot kriteriji za izločanje. Imena Rádna zato kljub Lenarčičevi dobri volji ni mogoče povezati z imenom Ródine, saj bi pri taki povezavi ostala nepojasnjena sprememba naglašenega (sic!) samoglasnika v okviru poznavanja zgodovinskih razvojev vsakokratnih dialektov – v nasprotju z razmerjem Radna : Redna, kjer je e v skupini re razložljiv kot v primeru prešič iz prašič. Enako velja za izvajanje Arnovega sela iz imena Jernej, ki je imelo do nedavnega naglas samo na drugem zlogu. Izhajajoč iz tega dejstva, bi iz Jerneja pričakovali vsaj **Arnôvo sêlo, verjetneje pa kar **Arnêjevo sêlo, če že ne **Jernêjevo sêlo. Ker pa se kraj imenuje Árnovo sêlo (v narečju je znana le množinska oblika Árnova séla) in ker se že leta 1309 omenja z imenom Arnoltsdorf, dvoma o izvajanju iz izvorno nemškega osebnega lastnega imena Arnold tako rekoč ne more biti. Pri tem seveda ne vemo, ali je bil ta Arnold, verjetno ustanovitelj naselja, Nemec ali Slovenec z nemškim imenom.

Sklene naj bralec sam. Kdor ne priznava zgodovinskega razvoja jezika in meni, da je izvor naših krajevnih imen mogoče določiti z upoštevanjem zgolj zemljepisnih danosti, podobnosti med besedami, z ekspresivnim izražanjem in podrejanjem rezultatov vnaprej začrtanemu vrednostnemu sestavu, bo pritegnil Lenarčiču; kdor pa priznava imenoslovno etimologijo kot znanost s svojimi zakonitostmi in dosežki ter razume moč njenih argumentov, bo pritrdil znanstveni resnici o izvoru naših imen. Znanstvena resnica je v nedokončno pojasnjenih prime- rih – in teh je kar nekaj – seveda relativna. Velja, dokler kdo ne odkrije boljše, pri čemer primernik boljši pomeni »bolje argumentiran«, ne pa »bolj všečen«.

Marko Snoj