KlubPOLET, Ženske in šport - Pavle Kozjek: Tudi če bi poskušali zanikati, obstajajo zgodovinska dejstva, ki dokazujejo, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen.
... Bila so obdobja, ko so dekleta pri nas celo nosila zastavo napredka na tem področju: primer sta Mira Marko Debelak in Pavla Jesih v letih med obema vojnama. Dedci so kar malo oklevali, da bi plezali z njima v navezi, ker so se bali blamaže in govoric, češ da »ga je potegnila čez...«. In tako naprej. Sicer pa bi lahko podobnih relacij med spoloma tudi danes našli še veliko v marsikaterem športu.
A najekstremnejši del alpinizma je kljub temu ostajal bolj ali manj moška domena. Tu se pač težko izognemo naravno pogojeni razliki med spoloma, ki v najbolj krutih razmerah daje nekaj prednosti moškim. Pred mnogimi leti sem v baznem taboru pod osemtisočakom K2 srečal legendarno Wando Rutkiewicz, ki je veljala za največjo alpinistko vseh časov (smrtno se je ponesrečila leta 1992 na osemtisočaku Kančendzengi). Čeprav ni bila več v rosnih letih, je bila po postavi prava mladenka. A le po postavi: če si pogledal njen zgarani obraz, ji ne bi prisodil le njene starosti, ampak še nekaj let zraven. Pač davek na razmere, ki vladajo na osemtisočakih: mraz, redek zrak, viharji, strupeno žgoči (a prav nič topli) ultravijolični žarki ... Nič kritičnega ni, če se pojaviš na tej višini vsakega toliko časa, a stalno izpostavljanje nežne ženske kože takšnim razmeram le težko ostane brez posledic. Seveda podobno velja za moške, vendar naša debelejša in bolj ustrojena (le zakaj?) koža vseeno nekoliko bolje prenaša himalajsko kozmetično obdelavo.
Ples v steni
Vendar se zgodba s tem ne konča. Plezanje se je v zadnjih desetletjih na srečo razmahnilo v številne podzvrsti, in mednje spada tudi šport, pri katerem ženske niso prav nič »hendkepirane« – to je prosto oziroma športno plezanje. Včasih je prav zanimivo in poučno opazovati, kako se istega plezalskega problema lotevajo bildersko izklesani mišičnjaki in kako krhke deklice. Opazovalec bi na prvi pogled najbrž dejal: saj revica še sama komaj stoji pokonci. Res je, najboljše plezalke so praviloma prej vitke in drobne kot močne in mišičaste. Zato imajo veliko prednost v spretnosti in eleganci gibanja. Prirojeno in dodatno naučeno. In tako gledaš, kako se plezalka kot baletka elegantno povzpne po navidez gladki navpični plošči, superman pa se po nekaj zategnjenih, krčevitih gibih nemočno zavali navzdol in zabinglja na vrvi, zraven pa godrnja o žurih prejšnje noči, slabi gumi na plezalnikih, o ne povsem pozdravljenih starih poškodbah ... Nekaj ali nekdo že mora biti kriv, da ne gre. No, da ne bom pristranski: tudi nekateri plezalci obvladujejo skalo z izredno eleganco in skladnostjo gibanja. A večinoma so dekleta tista, ki se v skali gibajo lahkotno in spretno.
Če se želimo s športnim plezanjem ukvarjati resneje, je dobro začeti zgodaj. Vse potrebno znanje je danes že od vrtcev naprej dosegljivo v plezalnih šolah. Pozneje imajo otroci še več teh možnosti, saj plezalna stena postaja že skoraj standardni šolski objekt. V nasprotju s prepričanjem mnogih je športno plezanje dokaj varna dejavnost. Padci so sicer pogosti in – v nasprotju s klasičnim alpinizmom – pravzaprav običajni del plezanja, a so varni in nadzorovani. K temu pripomorejo tudi dobro opremljena plezališča in čedalje boljša osebna oprema. Še vedno seveda ni mogoče povsem izključiti človeškega dejavnika, kot sta na primer slabo in nepozorno varovanje, napačno privezovanje in tako naprej. Prav zato se nezgode kljub vsemu dogajajo. A jih je glede na razširjenost tega športa razmeroma malo.
Glavna »osebna« oprema je dokaj enostavna in dosegljiva: plezalni pas, plezalniki (copatke) in vrečka z magnezijo so dovolj za začetek. Posebna garderoba ni pogoj, a si jo bodo posebej dame vsekakor hitro priskrbele; plezanje ni brez občutka za modne trende ... Naveza seveda potrebuje še vrv, varovalo (najpogosteje tako imenovani gri-gri) in nekaj kompletov za varovanje, ki jih sestavljata dve vponki, povezani z najlonskim trakom. Potem pa v avto in do najbližjega plezališča. V hladnejših mesecih je to predvsem Primorska; najbolj poznana sta Osp in Črni Kal, pa tudi plezališča v okolici Trsta; poleti je izbira velika tudi znotraj Slovenije. Za trening in tekmovanja lahko računamo na čedalje številnejše umetne plezalne stene, ki niso dostopne samo članom klubov in sekcij, ampak so odprte tudi »za izven«.
»Vive la différence!«
Plezanje je zdrav in koristen šport, saj dobro vpliva na fizične in psihične sposobnosti. O odvečnih kilogramih skoraj ni potrebe govoriti, saj nam gredo tako na živce, da se jih znebimo, kakor hitro je mogoče. Verjetno jih pri nobenem drugem športu toliko ne opazimo – kot da imamo okrog pasu obešenih nekaj kil uteži. Skoraj ni športa, ki bi tako temeljito razgibal telo. Po ravno prav napornem plezalnem dnevu zares občutiš vsako mišico ... Le nekaj časa za to si je treba vzeti. Športno plezanje je lahko tudi družinska zadeva, kar bi za alpinizem v velikih stenah le težko trdili. A naj bo za vsakogar nekaj, razlike so včasih dobrodošle. »Vive la différence!« je že davno tega izjavil neki gospod, ko so z vso filozofsko resnostjo razpravljali o včasih pravzaprav majhni razliki med ženskami in moškimi. Naj živi razlika! Čeprav je tedaj verjetno mislil nekaj drugega ...
Pavle Kozjek