Večer, Gore in ljudje - Milan Cilenšek: Prenosna planinska postojanka - J.R.: Pomoč društvu - Inko Bajde: Veliko volje do dela - Izleti: Romunija,Bolgarija; Urban; Peca - Drugo: Savinski planinci o skupnih akcijah; Koče zapirajo; Predavanje
Hitro do novih ležišč
Prenosna planinska postojanka
REVOLUCIONARNA SPREMEMBA V NAŠIH GORAH
Veliko ljudi je spoznalo, da so gore neizčrpen vir zdravja. V gore - vsaj tja, do koder še niso speljali cest - še ni prodrl smrad po bencinu, po industrijskih odpadkih, po civilizaciji. In prav to je vzrok, da je samo v lanskem letu obiskalo slovenske gore 1,200.000 planincev.
Ta sicer spodbudna ugotovitev pa žal, potegne za seboj tudi hud problem: kam namestiti vso to množico ljudi, željnih zdravega gorskega zraka? Planinska društva, ki upravljajo postojanke in jih oskrbujejo, nimajo denarja za širitev planinskih postojank ali za gradnjo novih, podpisniki družbenega dogovora o financiranju gradnje visokogorskih planinskih postojank nakazujejo denar skrajno neredno — nekateri pa sploh ne. Kako torej iz te zagate?
Že 22. maja lani smo pisali, da so pričeli arhitekti razmišljati o cenejšem in predvsem hitrejšem načinu gradnje planinskih zavetišč, zlasti visokogorskih. Tako je arhitekt Dušan Čerič predlagat, da bi za planinske potrebe izdelovali posebne avtomobilske letoviške prikolice, v katerih bi lahko namestili ležišča za šest planincev.
Toda še bolj zanimiv je predlog arhitektke Tije Badjure. Z ekipo delavcev strokovnjakov ter z nasveti našega znanega alpinista— himalajca Aleša Kunaverja je izdelala prototip prenosne planinske postojanke, nalašč prilagojene razmeram v visokogorskem skalnatem svetu.
"ANATOMIJA" PRENOSNE PLANINSKE POSTOJANKE
Prenosna planinska postojanka tipa bivak je izdelana iz poliestra, za ogrodje je arhitektka uporabila jeklene palice, medtem ko je za izolacijo uporabila poliuretan, stiropor in panelne plošče. Bivak ma 12 kv. metrov tlorisne površine, prostornine pa 29 kub. metrov za bivanje in 7. kub. metrov za shrambo. V njem je pet ležišč v nadstropjih, štedilnik na olje, pomivalno korito, polica za pripravo jedi raztegljiva miza in pet stolov. Bivak ima vrata in troje oken.
Ker je bivak izdelan brez pravih kotov, se laže upira vetru, in ker je
ploskovno pritrjen na teren le z majhnim delom na sredini, na štirih straneh pa je privezan z jeklenimi vrvmi, je tudi zametovanje snega zmanjšano do najmanjše možne mere. Oblika bivaka je kar najbolj podobna naravnim oblikam v gorskem svetu, tako da se bivak harmonično zlije s pokrajino.
Bivak je moč uporabiti kot spalnico, sanitarni prostor, jedilnico, kuhinjo ipd. Več bivakov je moč priključiti kot dodatne spalnice kot, prav svojevrstno visokogorsko naselje, pa tudi en sam bivak bo bivak bo dobrodošlo zavetje gornikom, kjerkoli bo že postavljen.
Če se bo planinska zveza Slovenije za to obliko širjenja prenočišč v gorah odločila, bodo bivake v celoti izdelali v eni od naših tovarn, medtem ko bo na terenu treba zanj zgraditi le betonske temelje in pa oprijemala za jeklene vrvi, s kateremi bodo bivaki privezani. Že izdelane bivake pa bo lahko helikopter brez težav prenesel vse do kraja, kjer naj bi stali.
STO TISOČ DINARJEV
Še cena - to bo verjetno najbolj zanimivo vprašanje. Računajo, da bi prenosna planinska postojanka stala približno sto tisoč dinarjev. Cena je resda izredno visoka, a kljub temu ta investicija ni tako velika, da je posamezna društva ne bi zmogla. Morda pa bi ob tem vendarle kazalo uvesti investicijski prispevek po 20 dinarjev letno za odraslega člana; že samo s tem denarjem bi lahko vsako leto kupili deset prenosnih planinskih postojank - oziroma slovenske planinske postojanke bi samo s tem pridobile vsako leto 30 novih ležišč. Gnečo v naših postojankah bomo namreč odpravili ali omilili izključno s pospešeno graditvijo novih postojank ali z intenzivno širitvijo obstoječih. In pri tem lahko naredimo s prenosno planinsko postojanko zelo veliko.
Planinska zveza Slovenije načrtuje postaviti prototip prenosne planinske postojanke na Bogatinskem sedlu (1804 m), kjer je plaz z Bogatina v zimi 1963/64 porušil zavetišče. Kdor bo torej letos načrtoval pot od planine Na kraju čez Bogatinsko sedlo na Krn, bo imel priložnost videti to revolucionarno, toda zelo koristno planinsko novost.
MILAN CILENŠEK
Pomoč društvu
Materialni položaj planinskega društva Ormož je tako kot drugod precej skromen. Potrebovati bi denar za redno strokovno delo, opremo itd. V razpravo o teh problemih se je na zadnjem občnem zboru društva vključil tudi znani Ormožanec, 84 let stari planinec in Maistrov borec Ivan Rakuša ter ponudil društvu denar za nakup enega cepina. " Ne morem več na izlete z vami, živo pa spremljam našo mladino, ki spoznava in ima rada lepote naše domovine," je pri tem dejal. Navzoči so Rakuševo ponudbo z navdušenim ploskanjem sprejeti.
J. R.
Veliko volje do dela
USPEŠNA TRI LETA BISTRIŠKIH PLEZALCEV
Letos so potekla že tri leta, odkar je alpinistična sekcija PD Impol iz Slovenske Bistrice prerasla v samostojen alpinistični odsek. Pogled v zgodovino alpinistične dejavnosti v Slovenski Bistrici razgrinja ugotovitev, da so bistriški plezalci ustanovili odsek že leta 1947. Kopica mladih in dobrih alpinistov, med njimi tudi bratje Uršič je takrat predstavljala odlično ekipo in gonilno silo odseka - vse do leta 1952. Tragična nesreča v steni Špika, v kateri so izgubili svoja življenja tudi trije bratje Uršič, pa je močno zavrla dejavnost in obete za prihodnost.
Leta 1960 je odsek dokončno razpadel. Toda čas celi rane in kmalu so na njihovo mesto stopili drugi, mladi in obetavni plezalci, ki so se namenili nadaljevati delo svojih pionirjev. Priključili so se mariborskim alpinistom in nekaj časa delovali pod okriljem AO Kozjak. Leta 1968 sta plezalca Ivan Šturm in Vlado Zafošnik, polna delovne vneme ter požrtvovalnosti, ustanovila v Slovenski Bistrici alpinistično sekcijo, ki je uspešno sodelovala na vseh akcijah in taborih Kozjaka. Nenehna skrb za podmladek, široko zasnovan program alpinistične vzgoje in sodelovanje so kmalu omogočili ustanovitev samostojnega odseka.
Osmega februarja 1973 je tako planinska zveza Slovenije postala bogatejša za še en alpinistični odsek. To pa je bila tudi velika nagrada za izredno uspešno in množično planinsko društvo Impol, ki ima za seboj že več kot 50 let plodne dejavnosti.
Trije člani in pripravniki so se spoprijeli z zahtevanimi nalogami in jih zmogli. Več kot 300 vzponov vseh težavnosti, prvenstvene smeri ter zahtevne ture tudi zunaj naše domovine so rezultati, ki jih je dosegel odsek v tem času. Odsek šteje sedaj pet članov alpinistov in osem pripravnikov, ki imajo vsi veliko volje do dela pa tudi želja. Cilji, ki so si jih zastavili ob taki vnemi, prav gotovo niso več daleč.
Na sliki je pretežen del opreme, ki jo potrebujejo alpinisti. Toda če k vsemu temu dodamo še čelado, cepin in dereze, pa še spalno vrečo, osebno opremo, ročno svetilko, hrano in kuhalnik, si lahko kaj hitro izračunamo, da nosi vsak alpinist na zahtevnejšo turo s seboj tudi po 30 in več kilogramov tovora. In kje so še fotoaparat, kinokamera, filmi, daljnogled ...?
INKO BAJDE