Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Storžič kot hišna gora


Cerkvica Sv. Miklavža


Nov dom


Vsak dan rišem nove sledi ...


Proti vrhu


Sledi iz Kramar'ce


Škarjev rob


Kočna, komaj čakam ...


Košutnikov turn


Martuljške z Dobrčo


Rjavinina streha ...


Tudi Kalški Greben ...


Veliki vrh nad Kofcami

torek, 1. februar 2011, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 2213

Iskanja - Stane Škrjanec: Na zadnji dan iztekajočega se leta v jutranjem hladu strmim v bel obelisk, pripet na modro nebo. Še vedno kar ne morem verjeti. Se na dvatisočaka res odpravljam peš izpred domačih duri? ...

Na razgledni točki pri klopici nad cerkvico Sv. Miklavža se zdi, kot da v spodnji vasici še vse spi. Poloti se me nenavaden, tih in umirjen občutek. Samotno stezico, ki se priključi markirani poti proti Kališču, sem odkril prejšnji večer med lagodnim sprehodom. Tokrat jo mahnem po njej v precej drugačni opravi. Čeprav si zima šele v neposredni bližini koče na Kališču nadene pravi obraz, vseeno že prej pokaže zobe (dolge serpentine v zgornji tretjini so povsem poledenele). Pri zaprti koči se ne zadržujem prav dolgo. Raje urno stopim na pot, ki pelje proti Bašeljskemu prevalu in je čisto nasprotje trpko strmi iz doline. Med brezskrbnim špancirom molče opazujem, kako se krošnje dreves (do)končno uklonijo zastrtim razgledom , ki si že dolgo želijo na plan. In res. Predme se v hipu postavi drzna podoba, ki ji - pod vtisom strahospoštovanja – z veseljem pihnem na dušo: » Pozdravljen, Storžič! Zdaj sva pa čisto ta prava soseda!«

Stožčasti Storžič ...

Na Bašeljskem prevalu dohitim starejšo gospo. Kmalu se izkaže, da je starejša le v letih. Med natikanjem derez se zapleteva v pogovor. »Res ne razumem današnje mladine. Vsi nekaj jamrajo, nič se jim ne da, pa da ne vidijo smisla … Jaz jim pravim – v hribe pojdite! Boste našli voljo in smisel do življenja!« Kaj bi ji ne prikimal! Navrže mi še, da je z dolenjskega konca, pa kako malo snega da je tukaj. In da je s prijateljico sicer hotela na Triglav, a je na žalost zbolela. »Seveda me je vseeno povleklo. Ne ravno na očaka, a tudi zimski Storžič ni čisto od muh!« Spet ji vrnem nasmešek. Ko sva opremljena, mi nameni še zadnje: »Zdaj pa, mladenič,  kar pojdi naprej. Bi te s svojo počasnostjo le ovirala. Jaz do vrha morda vseeno ne pridem, mi bo pa v vsakem primeru lepo.« Odvrnem ji, da tudi moja kondicija v zadnjem obdobju ni ravno blesteča, da se vidiva gori, pozdravim in se poženem v breg. Na vrhu sva kasneje stala oba.

Vršnja pobočja Storžiča nad Bašeljskim prevalom ...

Lahke zimske poti na Storžič pač ni ...

Z zimskim Storžičem sva si že od nekdaj domača. Še dobro pomnim dne, ko sem nanj pristopil od Doma pod Storžičem čez Škarjev rob. Takrat sem bil še kot zblojen kozliček in sem doma 'izurjeno' sklenil, da za takšen pristop orenk hribovc ne rabi cepina. Ojej! Počutje na turi je bilo posledično vse prej kot prijetno. Čez Škarjev rob sem se z na pol zaprtimi očmi, po večinoma trdem snegu, prevlekel s korajžo na škrge, čez zadnjo strmino proti vrhu gore pa so mi pomagale stopnice predhodnikov, ki so se na Storžič povzpeli skozi Peto žrelo. Po slednjem sem tistega dne tudi sam sestopil, saj si nazaj na Škarjev rob preprosto nisem upal. Na razpotju sledi sem gledal v povsem neznano žrelo ter zavoljo smuških vijug ob plitvi gazi 'zalival junaka': »Mejduš, če se je tjakajle doli nekdo upal spustiti s smučmi, potem tudi jaz pridem živ brez cepina!« V spodnjem gozdu sem bil nato sila hvaležen, da so tistega dne bogovi dvignili roke nad mojo modrostjo in me varno spustili na tla. No, občutek je bil, da se me je ena vseeno lotila – tam nekje okoli ušes!

Skozi Peto žrelo sem se po tistem povzpel še dvakrat, obakrat s precej več soli v glavi. Zimsko Zahodno grapo v Storžiču sva pred dobrim letom obiskala z najdražjo. V takratnem prekrasnem vremenu sem jokal le za eno zablodo – da s seboj nisem tovoril smuči. Bile so res čudovite razmere za smuko, a kaj, ko sem si teren hotel najprej ogledati peš. Nič hudega; namera še tli. Vmes mi je strašno dišala opevana Kramar'ca, a zanjo kar nekako ni bilo časa. Ob misli, da se pozimi na vrh Storžiča še nisem povzpel niti z Bašeljskega prevala …

Seveda mi v spomin vskoči Lenuhova ...

Začetna strmina se drži SV strani. Čeprav je sneg mestoma zbit, cepina puščam na rukzaku (rušje). Na krajšem, strmem delu v žlebu začutim, da bom za enega vendarle moral prijeti. Na udobnem mestu na robu spravim palici k počitku. Ojužene stopinje predhodnikov ugriznejo v strmo skalno pobočje, kjer snega skorajda ni. Sledi neljuba spremljava rožljanja železja. Kmalu stopim na širši in položnejši rob. Pred seboj ugledam nekaj skupinic gornikov, ki jim do najvišje točke ne manjka veliko. Preseneti me dejstvo, da jih kar nekaj hodi s palicami. Napredujem počasi, nikamor se mi ne mudi. Uživam, fotografiram … vmes se umikam številnim, ki pazljivo sestopajo. Pot je vseskozi izpostavljena zdrsu, nikakor je ne gre podcenjevati. Pogledi v navidez neskončna brezna Storžičevih brazd tako navdušujejo kot ... Naenkrat se, kot bi nekdo poudaril motiv, znajdem na vrhu. V dolini zvonovi odbijejo poldne. Z množico se veselim lepega dneva, razglednega vrha in starih prijateljev, ki jih nudi popolno obzorje.
Storžič je s svojo povsem samostojno in kar nekam trmasto lego res sijajen razglednik! Ta dan me v občudovanju še najbolj prevzameta Rjavina v Julijcih ter bližnja Kočna, ki bi se je lahko dotaknil z roko. Kako blizu si bova odslej s to mogočno goro!

Medtem, ko sedem k počitku, se največja skupina odpravi v sestop. Nemalo sem začuden nad njihovo odločitvijo, da se jim razmere ne zdijo primerne za uporabo cepina, saj ga nihče ne sname z nahrbtnika. Naravnost zgrožen pa sem nad starejšim gospodom, ki cepina sploh nima, na podplatih pa žabice … V slovo jim tiho namenim mojo nekdanjo vsemogočno poučno roko.

Trenutek, ko si človek želi le biti ...

Po nekaj minutah na temenu ostanem sam. V takšnih trenutkih se skromen človek pogrezne vase in sprijazni s svojo majhnostjo, nepomembnostjo. Nekako obupa v večnem iskanju višjega cilja in dojame ter sprejme darilo preproste lepote v utrinku doživete minljivosti. So danosti, ki jim ni dano razumskega seciranja. Je le hvaležnost, ki danost vzdržuje, da čim kasneje zamre …

Storžič, še na mnoge (skupne) dni!

eXTReMe Tracker